PIA BRODNIK IN MATIJA POTISK

PIA BRODNIK IN MATIJA POTISK: NEMŠKI MUZI - NEMŠKI SAMOSPEVI BENJAMINA IPAVCA (1829 - 1908)

Resna

Format: CD

Šifra: 112867

EAN: 3838898112867

12,41 EUR

Benjamin Ipavec (1829 - 1908) je zasidran v zavesti vsakega slovenskega izobraženca kot eden najpomembnejših skladateljev slovenskega narodnega preporoda. Kdo ne pozna kopice zborovskih pesmi v narodnem duhu, mnoge od njih so celo ponarodele, ki so bile hrbtenica nastajajočega repertoarja slovenskih pevskih društev, od šestdesetih let 19. stoletja, do prav bližnje preteklosti. Njegova Domovini je še danes nepresežen primer slovenske buditeljske glasbe. Pomembno pa je slovensko glasbo obogatil tudi v drugih, zahtevnejših glasbenih zvrsteh. Na znamenitem natečaju za prvo slovensko vokalno-instrumentalno kantato leta 1862 je sicer zmagal Gašper Mašek, a je delo drugo uvrščenega Benjamina Ipavca poželo veliko več priznanja med slovenskimi narodnimi navdušenci in edino zares prepričalo s svojim narodnim značajem. Ustvaril je tudi dve deli, ki sta pomagali utemeljiti slovensko glasbeno gledališče: spevoigro Tičnik (1862) in opero Teharski plemiči (1892). S svojim opusom na slovenska besedila se je v očeh sodobnikov povzpel v osrednjo osebnost glasbene kulture nastajajočega naroda.
Ta, na videz enoznačna in bleščeča podoba narodnega junaka, ki jo riše slovensko glasbeno zgodovinopisje, pa ima tudi drugo plat. Benjamin Ipavec je – tako kot mnogi slovenski, še zlasti štajerski izobraženci – izhajal iz okolja, ki se ni veliko ukvarjalo z vprašanji narodnostne pripadnosti. Nekako samoumevno je sprejemalo delitev jezikovne rabe, v kateri se je slovenski jezik uporabljal za vse, kar je bilo vsakdanjega in domačijskega, nemški pa za tisto, kar je bilo vzvišenega in kozmopolitskega. Ta notranja razcepljenost, ki je bila zaznamovala tudi Benjamina Ipavca, se je še stopnjevala med šolanjem v Celju, Gradcu in na Dunaju. Čeprav se je že v študentskih letih nazorsko in politično opredelil za Slovenca, je v vsakdanjiku do konca življenja ostal otrok večkulturnega okolja. Pri svojem pisanju je mnogokrat, še posebej pa takrat, ko je poskušal posebej učinkovito oblikovati kakšno misel, raje uporabil nemški jezik. Poročil se je s hčerko iz bogate in politično povsem nemško usmerjene celjske družine, s katero je v izjemni zakonski harmoniji živel vse do pozne starosti. Brez posebnih težav se je vključil v družabno življenje graških izobražencev, imel stike z nemškimi literati, likovniki in znanstveniki ter jih – nenazadnje – pogosto razveseljeval s svojimi salonskimi skladbami in izvirnimi plesi, kakršna sta bila polka française Heitere Prognosen ali Annen-Quadrille. Zdi se, da je nacionalistična norost, ki je avstrijske dedne dežele zajela v drugi polovici 19. stoletja, njegovo življenje obšla brez posledic.
Tega pa ne moremo trditi za njegov opus. Medtem ko so bile njegove skladbe na slovenska besedila deležne navdušenega sprejema in so do danes ostale sestavni del koncertnega repertoarja, so skrbno izdelani čistopisi njegovih samospevov na nemška besedila ostajali zakopani v fondih zbirk Glasbene matice in kasneje Narodne in univerzitetne knjižnice. Desetletja so čakali na čas, ko jim bo slovensko občinstvo pripravljeno prisluhniti, in tako preživeli čas boja za pravico do slovenske kulture, pa tudi čas poskusov pozabljenja na srednjeevropsko dediščino in želje po utopitvi v imaginarnem slovanstvu. Morda je prav danes, v času krepitve evropskih povezav nastopil čas, ko bomo znali razumeti in ceniti ustvarjalca, ki je že pred dodbrim stoletjem zmogel biti hkrati narodnjak in svetovljan.
Benjamin Ipavec je večino svojih samospevov na nemška besedila nameraval povezati v več ciklusov. O tem pričajo trije zvezki lepo urejenih čistopisov, ki nosijo naslove Lieder 1, Lieder 2 in Liebeswünsche. Zasnova ciklusov je morala nastati v skladateljevih poznih letih, saj je vanje povezal po značaju in slogu zelo različne skladbe, ki so verjetno nastale v daljšem časovnem obdobju. Podroben pogled izda skladateljev spreminjajoči se okus, skladateljske zmožnosti in ambicije. Nekaj skladb se močno opira na klasicistične vzore. Take so npr. Wilde Rosen z izredno preprosto melodiko, šolsko stereotipno harmonizacijo in kitično strukturo, ki se povsem odreka povezovanju besedila in glasbe. Podobne, a vseeno nekoliko izrazitejše so Frage, Sehnsucht, Scheideblick, Des Nachts wir uns küssten in Susanne. V nekaj skladbah je poskušal Ipavec podoben okvir popestriti z zanimivejšim oblikovanjem ene od glasbenih prvin. V Das Mühlrad je to poskočna, ljudsko občutena melodija v alpskem slogu, ki se lepo povezuje z idilično podobo podeželskega življenja, naslikano v besedilu. V Im Frühling, Nachts, Elisabeth in Lebewohl prispeva ključne poudarke uporaba nekoliko razširjenega obsega harmonskih možnosti in mediantike. Pomembno orodje za doseganje glasbene pestrosti pa je tudi ritmično oblikovanje spremljave, ki postane ključna izrazna prvina v Im Frühling in v poskočnem Morgenlied. Nekoliko bolj pretanjeno je oblikovana melodika samospeva Ein Kämmerlein. Monotonost in konvencionalnost zasnove prvega dela skladbe se na višku skladbe umakne poetsko domišljenemu podajanju pesniškega besedila ter s tem vzpostavi svojstven izrazni višek. V vrsti drugih skladb pa se kažejo Ipavčevi odzivi na vokalno glasbo 19. stoletja. Wenn ich mein Auge weide preveva izrazit, skoraj schumannovsko občuten izraz, v Liebeswünsche pa nezadržna motorika spremljave izdaja vpliv samospevov Franza Schuberta. Nove poti je najbrž iskal tudi v skladbi Romanze, kjer je preizkušal možnosti nekoliko bolj recitativnega podajanja besedila. Od varnih obal klasicističnih oblikovnih zgledov se je oddaljil tudi v skladbi Schiffer am Abend. Obsežno in z literarnimi motivi kar prenapoljnjeno impresijo  večera na morju je razvil v prekomponiran, z motivičnimi reminiscencami zaokrožen in harmonsko bogat glasbeni prizor. Brez dvoma pa so najbolj izraziti tisti Ipavčevi nemški samospevi, v katerih mu je pesniško besedilo omogočalo slikanje bolj temačnih in melanholičnih vzdušij. Če je v Betrogen njegovo iskanje pravega izraza še nekoliko krčevito, v Das Schiff pa je naslikana podoba nekoliko monotona, se je v skladbah kot so Hinaus, Sternenaugen, Sturm im See in Der See izkazal kot mojster romantične glasbene poetike. Prvo odlikuje viharniška lapidarnost, drugo pa premišljen harmonski plan, v katerem je od tonike oddaljene harmonije povzdignil v simbol oddaljenosti, toniko samo pa v nedosegljivo srečo. V Sturm im See je napovedal svojo domiselnost v uporabi bogate klavirske spremljave za slikanje silovitosti naravnega dogajanja, v Der See pa jo je dolpolnil še z uspelo karakterizacijo nastopajočih oseb.
Z dostopom do skladb Benjamina Ipavca na besedila nemških pesnikov se nam odpira nov pogled na tega sicer že znanega in cenjenega ustvarjalca. V njih se izkaže kot mojster domačega muziciranja, zasidranega v svetu intimnega bidermajerja, ki se je že v času njegovih zrelih let hitro umikal podivjanemu času nacionalne nestrpnosti in vedno večjega socialnega izkoriščanja. Njegove skladbe so odsev želje, da bi kanček tega sveta ohranil v zavarovanem svetu meščanskega salona, v prijateljskem krogu, ob lepi pesmi. Čeprav se je pri komponiranju odločil za prilagajanje izvajalskim sposobnostim ljubiteljskih pevcev, je uspel izoblikovati široko paleto zvočnih barv, s katero slika svoje pretanjene romantične miniature. V teh skladbah srečujemo drugačnega Benjamina Ipavca, ki se, osvobojen nuje in boja za narodno kulturo, lahko posveča najskrivnejšim občutjem rahločutne romantične duše.

Aleš Nagode

 

Pia Brodnik je diplomantka Univerze Wilfrid Laurier v Waterlooju v Kanadi. Njena glavna mentorja na profesionalni poti sta bila dr. David Falk in prof. Richard Miller. Koncertira po vsej Evropi s priznanimi domačimi in tujimi solisti (Marina Horak, Marcos Fink, Vladimir Mlinarić, Nedka Petkowa, Miroslav Lončar, itd), dirigenti (Mirko Cuderman, Anton Nanut, Uroš Lajovic, Lior Shambadal, John Axelrod, Claude Villaret) in orkestri (Slovenska filharmonija, Simfonični orkester RTV Slovenija, Orchestre Troupe Romande, Orkester Narodno Dyvadlo Opava, Orkester SNG Maribor itd.). Nastopila je v opernih hišah na Češkem, v Švici in Sloveniji, na številnih festivalih doma in po Evropi. Za seboj ima več sto recitalov in komornih koncertov s programom od baroka do sodobnosti. Posnela je pet zgoščenk (Opera Ime na koncu jezika, Pesmi F. Chopina, Pesmi H. Duparca, Sakralne pesmi, Slovenske narodne pesmi). Njeni posnetki so tudi na številnih drugih nosilcih zvoka. Redno snema za Radio Slovenija. Je predstojnica Oddelka za petje na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Poučuje petje in didaktiko petja. Vodi seminarje in poletne šole. Je članica ameriškega združenja pevskih pedagogov in ustanovna članica Društva slovenskih pevskih pedagogov.


Pianist Matija Potisk (1981, Maribor) je šolanje začel pri prof. Miri Cvetko in ga nadaljeval pri prof. Lidiji Malahodky-Haas ter prof. Igorju Bravničarju. V času priprav na visokošolski študij se je redno udeleževal državnih in mednarodnih tekmovanj in na njih pogosto posegal po najvišjih mestih. Od dvanajstih tekmovanj, ki se jih je udeležil, je na devetih prejel eno od nagrad, na dveh je bil pa tudi absolutni zmagovalec (Stresa 1998, Povoletto 1998). Leta 2001 se je vpisal na Visoko šolo za umetnost v Bernu (Švica) in bil sprejet v razred priznanega pianista in profesorja Aleksandra Madžarja. V času študija je pozornost usmeril v izpopolnjevanje svojega igranja, veliko pa se je ukvarjal tudi s komorno igro, klavirskim duom, spremljavo glasu in improvizacijo. Koncertno je bil v tem obdobju dejaven predvsem v Švici, kjer je imel več nastopov ter recitalov. Trenutno je dejaven kot korepetitor in interpret v različnih komornih zasedbah doma in v tujini.
 

Posnetki:
1. Frage (Cajetan Cerri) 2:08   (poslušaj!)
2. Nachts (Gustav Linde) 1:22
3. Ein Kämmerlein (Emil Prager) 1:44
4. Des Nachts wir uns küßten (po grški ljudski pesmi
Adelbert von Chamisso) 1:26
5. Scheideblick (Nicolaus Lenau) 1:48
6. Der See (C. Vogel) 2:13
7. Sturm im See (C. Vogel) 1:42
8. Schiffer am Abend (Gustav Ipavec) 2:18
9. Das Schiff (Mihail Lermontov / prev. Friedrich M.
von Bodenstaedt) 2:11
10. Betrogen (Emanuel von Geibel) 2:00
11. Hinaus (Mihail Lermontov/prev. Friedrich M.
von Bodenstaedt) 1:22
12. Sternenaugen (Emil Prager) 1:59
13. Morgenlied (Gustav Ipavec) 2:05
14. Sehnsucht (O. S.) 1:11
15. Susanne (N. N.) 1:55
16. Im Frühling (Robert Hamerling) 1:28
17. Wilde Rosen (Moritz G. Saphir) 4:04
18. Wenn ich mein Auge weide (Julius Hammer) 2:10
19. Elisabeth (Theodor Storm) 2:10
20. Liebeswünsche (Hermann von Lingg) 0:56
21. Das Mühlrad (Roth) 2:04
22. Romanze (Wolf) 2:43
23. Lebewohl (Robert Hamerling) 1:31