EUGÈNE YSAŸE

ŽIGA BRANK - VIOLINA: EUGÈNE YSAŸE: ŠEST SONAT ZA VIOLINO SOLO, OP. 27

Resna

Format: CD

Šifra: 113192

EAN: 3838898113192

12,41 EUR

Žiga Brank je violinist in profesor violine na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Bil je koncertni mojster orkestra SNG Opera in balet Maribor, honorarno tudi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, bil je član orkestra Slovenske filharmonije ter Zagrebških solistov.

V preteklih letih se je aktivno posvečal snemanju, o čemer priča bogat opus izvrstnih posnetkov, ki jih je naredil za arhiv RTV Slovenija. S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija je posnel redko izvajani violinski koncert F. Busonija. Njegova prva zgoščenka s pianistko D. Robotti, ki vsebuje sonate W. A. Mozarta, L. van Beethovna in virtuozno skladbo H. W. Ernsta, je bila izdana avgusta 2010 pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija.

S samostojnimi recitali je velikokrat navdušil poslušalce po vsej Evropi (Slovenija, Hrvaška, Italija, Avstrija, Nemčija, Nizozemska, Švica, Belgija, Irska). Med temi so bili številni radijsko snemani in nekateri tudi v živo predvajani. Veliko je igral tudi kot solist z orkestri, nastopil je tudi v abonmajskem ciklu Simfoničnega orkestra RTV in na številnih pomembnih prireditvah. Leta 2011 je v Izraelu premierno izvedel delo izraelskega skladatelja T. Akte za violino in orkester.

Svoje šolanje je začel v Ljubljani pri M. Kosiju in ga nadaljeval kot mladi študent na Visoki šoli za glasbo v Rostocku pri prof. C. Hutcap in nato na Visoki šoli za glasbo v Karlsruheju v razredu prof. J. Rissina. V času študija je prejel pomembne nagrade, med drugimi prvo Škerjančevo nagrado, bil je večkratni zmagovalec državnega tekmovanja TEMSIG, na nemškem zveznem tekmovanju »Jugend Musiziert« prejel 2. nagrado, za leto dni je celo dobil v last violino iz državne zbirke Baden-Württemberg F. Ruggierija iz leta 1680. Izpopolnjeval se je na mojstrskih tečajih pri mnogih profesorjih mednarodnega slovesa, kot so Z. Bron, I. Ozim, M. Yashvili in G. Zhislin.


Eugène Ysaÿe (1858 Liège, Belgija – 1931 Bruselj, Belgija) je bil eden izmed velikih violinistov in izjemnih glasbenikov na prelomu 20. stoletja. Bil je učenec dveh violinskih mojstrov: Henrija Vieuxtempsa in Henryka Wieniawskega. Svoje violinsko znanje je tudi podajal naprej in bil pedagog številnih slovitih violinistov. Pri njem so se učili Josef Gingold, Nathan Milstein, Jascha Brodsky, Oscar Schumsky in drugi. Bil je pomembna glasbena osebnost, zanj so pisali Ernest Chausson, Camille Saint-Saëns, Claude Debussy in César Franck.
Ysaye je zelo cenil takrat sodobno glasbo, s pianistom Raoulom Pugno sta začela vključevati v koncertne programe poleg klasičnih sonat za violino in klavir še dela njunega časa.
Bil je tudi dirigent in skladatelj, ki je napisal številna dela za violino in klavir ter violino in orkester, ki pa so dandanes žal redko izvajana. S kompozicijo se je začel ukvarjati v najstniških letih, od svojih dveh velikih učiteljev je prevzel tradicijo kot izvajalec – komponist. Njegovih Šest sonat za violino solo (Six Sonates pour Violon Seul) op. 27 pa sodi med najpomembnejša dela kadarkoli napisana za violino.

Violinske sonate Eugena Ysayeja predstavljajo v razvoju violinske glasbe mejnik, enakovreden Sonatam in Partitam Johanna Sebastiana Bacha ter v virtuoznem smislu 24 Capricciem Niccoloja Paganinija. Napisal jih je leta 1923 v starosti 65 let.  O njihovem nastanku krožijo govorice, da jih je Ysaye, presunjen od koncerta Josefa Szigetija, na katerem je le – ta igral Bachove sonate in partite, skiciral v enem samem dnevu.
Cikel šestih sonat je napisan z razumevanjem violine in violinizma, predstavljajo globoko ljubezen do instrumenta in glasbe. Vsaka sonata je posvečena enemu izmed izjemnih violinistov tistega časa,  ki so imeli v Ysayejevem življenju posebno mesto. V sonatah se čuti jasen vpliv J. S. Bacha, in sicer v harmonijah, kontrapunktičnem načinu skladanja ter v obliki stavkov.
Sonate so napisane izjemno virtuozno in Ysaye je kot izvrsten violinist natančno uredil notni tekst. Na začetku je o svojih označbah zapisal, da je reševanje tehničnih problemov individualen proces vsakega violinista, kljub temu pa nas bo upoštevanje njegov označb hitreje pripeljalo k cilju*.


V prvi sonati, ki jo je Ysaye posvetil violinistu Josefu Szigetiju, opazimo številne neobaročne elemente. Že zgolj naslovi stavkov (Grave, Fugato, Allegretto poco scherzoso, Finale con brio) nas spomnijo na obdobje baroka, predvsem na Bachove violinske Sonate in partite. Morda je ta sonata glasbeno najbolj zahtevna prav zaradi prvih dveh stavkov. V prvem stavku uporaba zmanjšanih akordov, ki se takoj ne razvežejo, ustvarja napeto in temačno vzdušje, ki nas lahko spominja celo na pasijon. Sledi fugato, ki kot vsaka fuga vsebuje kompleksno polifonično gibanje, v katerem je za izvajalca zaradi abstraktnosti glasbe velik izziv povzeti tok skladbe v vsebinsko celoto. Precej drugače in kontrastno deluje tretji stavek, Amabile, ki že s svojim naslovom nakazuje ljubeznivost in nežnost. Sonata se zaključi z virtuoznim stavkom, v katerem nas tehnične prvine in elementi spomnijo na Paganinijeve kompozicije.

Obsedenost z Bachovimi violinskimi sonatami in partitami pride najbolj do izraza v njegovi drugi sonati, ki nosi naslov »Obsession«. V njej Ysaye citira motive iz Bachove tretje violinske partite, katerih odgovori pričarajo skoraj demonsko atmosfero. Zelo pomembno vlogo ima tema gregorijanskega korala »Dies irae«, ki se pojavi v vseh štirih stavkih.

Tretja sonata, podnaslovljena »Ballade«, je po vsebini povsem drugačna. Posvečena je romunskemu violinistu Georgeu Enescuu. Tako kot Ysaye je bil tudi Enescu eden imed zelo vplivnih violinistov in pedagogov tistega časa (njegovi učenci so bili med drugimi Y. Menuhin, I. Gitlis, C. Ferras). Ysaye ga je zelo občudoval. Sonata je sestavljena iz dveh delov. Uvodni del je izpovednega značaja, tu srečamo zelo impresionistično uporabo celotonskih postopov. Osrednji del sonate je skoraj mala rapsodija za solo violino, energičnega značaja, ki izzveni v pompozni kodi, kjer Ysaye na zelo virtuozen način uporabi sekvence, ki spet spominjajo na obdobje baroka.

Verjetno najbolj tesno prijateljstvo je Ysaye gojil s Fritzom Kreislerjem, kateremu je posvetil svojo četrto sonato. Energičen in temperamenten uvod popelje poslušalca v glavno temo, ki je izrazito pompoznega značaja. V zelo impresionističnem drugem stavku se kažejo kontrapunktistične mojstrovine Ysaye-ja. Kratek motiv se v različnih glasovih namreč ponavlja cel stavek. Tretji stavek je virtuozen, na nekaterih mestih lahko poslušalca spominja na male virtuozne skladbe F. Kreislerja.

Ysaye je bil zelo kreativen glasbeni umetnik. Le kako drugače bi lahko ena sama violina pričarala tako veliko in barvito sliko, kot jo prvi stavek njegove dvostavčne pete sonate, »L'Aurore«. Poslušalcu se včasih zazdi, da bi to skladbo lahko igral cel orkester. Duh časa, v katerem je Ysaye živel, se tu najbolj občuti. Slišati je tudi velik vpliv Debussyja, njegovega sodobnika in velikega predstavnika Impresionizma. Debussy je posvetil svoj Godalni kvartet št. 2 kvartetu Ysaye, ki ga je tudi krstno izvedel. V kvartetu je igral tudi Mattheiu Crickboom, Ysayejev učenec, kateremu je sonata tudi posvečena.

Šesta sonata, morda tehnično najbolj zahtevna, je posvečena takrat zelo znanemu španskemu violinistu Emanuelu Quirogi, ki je s svojo violinsko igro veliko svojih sodobnikov, med njimi tudi Ysayeja, spominjal na Pabla de Sarasateja. Po nekaterih zapisih je Ysaye v tej sonati, bolj kot v ostalih, violinistične tehnične in izrazne elemente prilagajal umetniku, kateremu jo je posvetil. Quiroga sonate nikoli ni javno izvedel. Enostavčna sonata v velikem zamahu zaključi veliki ciklus sonat, s katerimi je Ysaye odprl nove poti in razsežnosti violini.

 

Posnetki: 

Eugène Ysaÿe: Six sonates pour violon seul, Op. 27 - Šest sonat za violino solo, op. 27

Sonata No. 1 "A Joseph Szigeti"
1. Grave (Lento assai) 

2. Fugato (Molto moderato)
3. Allegretto poco scherzoso (Amabile)
4. Finale con brio (Allegro fermo)

Sonata No. 2 "A Jacques Thibaud"
5. Obsession: Prelude (Poco vivace)
6. Malinconia (Poco lento)
7. Danse des Ombres: Sarabande (Lento)
8. Les Furies (Allegro furioso)

Sonata No. 3 "A Georges Enesco"
9. "Ballade" (Lento molto sostenuto)

Sonata No. 4 "A Fritz Kreisler"
10. Allemanda (Lento maestoso)
11. Sarabande (Quasi lento)
12. Finale (Presto ma non troppo)

Sonata No. 5  "A Mathieu Crickboom"
13. L'aurore (Lento assai)
14. Danse Rustique (Allegro giocoso molto moderato; moderato amabile)

Sonata No. 6 "A Manuel Quiroga"
15. (Allegro giusto non troppo vivo) (
poslušaj!)