JUBILEJ

Zabavna - Rock

Format: Digitalno

Šifra: 118111

EAN: 3838898118111

ZKP RTV Slovenija ob 70-letnici Ljubljana Festivala v sodelovanju z Radiem Slovenija – Prvi program in Festivalom Ljubljana izdaja dvojni album legendarnega kantavtorja, publicista, prevajalca in založnika Tomaža Domicelja, ki se je s skladbami, kot so: Slovenskega naroda sin, Danes bo srečen dan, Kamionar (Žena, jutr 'mam furo spet), Zbogom, sin, Jamajka, Avtomat in Življenje je lepo, zapisal v DNK vsakega Slovenca in Slovenke. Za album z naslovom Jubilej je Domicelj izbral delček akustičnih nastopov, ki jih je v sedmih letih šestkrat nanizal na treh prizoriščih Ljubljana Festivala.

Star kitarski pregovor pravi: vsak lahko malce beglajta, mojstri lahko s svetlobno hitrostjo igrajo kitare miže ali za glavo, samo resnični virtuozi pa znajo subtilno odigrati tisto, kar je potrebno, da pesem poslušalcu pride do živega. Včasih so to trije akordi, včasih samo dva, a pomembno je, kako so odigrani. Star kantavtorski pregovor nato doda: pomembno je tudi, kaj nam ob doživeti igri prstov sporočajo glasovi, kakšna sporočila pošiljajo. In ob vseh teh starih rekih in običajih se spomnim zapisa na prvi veliki plošči Tomaža Domicelja leta 1977, ko je pisec spremne besede poudarjeno zabeležil pohvalne besede o njegovem igranju kitare. To smo sicer že vedeli: Tomaž je začel kot (kant)avtor v žlahtnem duhu klasičnih tovrstnih (protestnih in liričnih) mojstrov, ki jih je tudi prepesnjeval, a širši javnosti v bivši državi se je na kitarijadah in festivalih predstavil tudi ali celo zlasti s svojim izvrstnim obvladovanjem prstnih in bottleneckovskih kitarskih tehnik. Ko imamo takole pred seboj jagodni izbor tega, kar je v sedmih letih izvajal na treh prizoriščih v Križankah, bodisi na Peklencu, v Viteški dvorani ali Preddverju, je jasno, da vmes ni ležal na kakšnih starorimskih lovorikah enega najpomembnejših kan- tavtorjev in rockerjev pri nas, pač pa je svoje igranje ves čas izpopolnjeval in se nam v Križankah vselej znova predstavil (tudi) kot vir- tuoz kitare, glasbila, ki je z njim vedno pripovedovalo njegove zgodbe, celo takrat, ko so prišle na popevkarske festivalske odre; spom- nimo se samo legendarnega dvanajststrunskega uvoda v pesem Danes bo srečen dan iz leta 1975. Tomaža je Privšek malce podložil z orkestrom, že res, a pri pesmi je že takrat prišel do izraza tisti znani rif, po katerem jo še danes nemudoma prepoznamo.

Kakšna sporočila pošiljajo, smo zapisali tam zgoraj. Tomaž Domicelj je na šestih koncertih, ki so zdaj naposled prisotni tudi na fizičnem nosilcu zvoka, skrbno izbiral po svojem obsežnem opusu. V njem so se vedno prepletale poezija in popevke, rock in pop, folk, blues in country, pa kar je še teh predalčkov, ki pravzaprav niso zares pomembni, a vendarle so. Vesela jesen, Dnevi slovenske zabavne glasbe, Melodije morja in sonca, festivali šansonov, Boom festivali, eksperimentalne izdaje … Velike uspešnice in »skrite sladkosti« za poznavalce. Zlasti zadnje so bile na teh koncertih v ospredju; Tomaž je repertoarje sestavljal tako, da so se v vsej širini pokazale tudi najbolj skrite uličice njegove besedno-glasbene poti: njegova ostrina, s katero je nastopil že prav na začetku svoje kariere, a tudi njegova toplina, ki je bila na voljo vsem tistim, ki so si vzeli čas. Tomaž Domicelj ni nikoli skrival, da »tudi možje včasih jočejo«, čemu tudi bi – bil je dovolj samozavesten avtor in izvajalec, ki nikoli ni kompromitiral svojega glasbenega izraza samo zato, da bi »izdeloval uspešnice«. Prav zato njegova pot še vedno vodi naprej in te pesmi ostajajo ponarodele in priljubljene. Ker niso bile šablonske in umerjene na prva mesta lestvic, so pa tja prišle, ker so bile dobre. Kar tudi nekaj pove o dolgoživosti in integriteti.

Velik užitek je bil na pričujočih koncertih, ki jih je zvesto snemala ekipa Radia Slovenija, slišati Tomaža v najbolj intimni različici; a čeprav se je odločil, da bodo ti nastopi za tiste, ki jim ni do vpitja »Kje so roke?«, da bodo sprehodi po ustvarjanju in resnem spogledovanju s pesmimi, ki »stojijo na posebnih mestih«, ni nikogar odganjal, celo vabil je posebej izbrane goste, ki so s svojim prispevkom dopolnili njegovo vizijo zvenenja in sporočanja. Vsak koncert je imel torej dodano zvočno podobo, izbrano tako, da je sodila v koncept posameznega večera; od prvega leta 2015 z Ladom Jakšo do najbolj nedavnega leta 2021 s Primožem Grašičem, vmes pa so prišli in odšli tisti, ki so bili ali postali integralen del njegove zgodbe. In če že govorimo o konceptih, je Tomaž te koncerte poimenoval »Akustike« ... z dodatkom; prvi trije so bili »Čiste akustike«, nato »Akustike na novo«, pa skoraj akustični ... Na njih je preizkušal tako čisto »slečene« kot na novo preoblečene pesmi; take, ki niso nikoli zares dobile pravih akustičnih oblik, in tudi take, ki so jih, pa so jih zdaj drugače, z dodano vrednostjo novega aranžmaja in novega pristopa v zreli dobi, ko tudi sam ustvarjalec sporočila svojih pesmi izpred let dojema drugače večplastno kot svojčas, jim doda patino, jih ponese z novo izkušnjo ... In vanjo sodijo tudi iskrivi monološki pasusi, ki so na koncertih Tomaža Domicelja posebno doživetje.

Tomaž Domicelj se je pri izboru za to izdajo osredotočil zlasti na povsem avtorske pesmi, eno besedilo za Verjela boš fantu s kitaro je prispeval Feri Lainšček, od prepesnitev pa sta tu zgolj Dravski most in Loški grad; ko ju poslušamo, pravzaprav sploh ne pomislimo, da gre za izročili morilskih balad iz ZDA in staro irsko baladerstvo, saj ju je protagonist docela poosebil: pri Carrickfergusu pozabimo Dubliners, Loudona Wainwrighta, Vana Morrisona in druge; pesem postane Loški grad, povsem njegova pretresljiva osebna izpoved, ki sicer gradi na trpkosti izvirnika, a Loški grad je povsem Domiceljev, tih, krhek že v izvirni studijski izvedbi z albuma Človek v ogledalu iz zgodnjih devetdesetih, medtem ko je Dravski most že pred dolgimi desetletji po vzoru različice Olivie Newton-John položil v izvedbo Nece Falk, ko pa slišimo njegovo izvedbo, slišimo družino Carter, Johnnyja Casha in Peta Seegerja, da sploh ne govorimo o Lunsfordu, Clarenceu Ashleyju, Porterju Wagonerju in drugih. In ko popotujemo po izboru, od samoironične Bog me še ne mara s festivala Vesela jesen 2001 na prvi Akustiki 2015 do ognjevite izvedbe El Risco de Famara iz leta 2021 – pa seveda ne pozabimo, da je tu pa tam včasih že pri prvem komadu strgal struno, ker je pač »padel not« –, se pred nami pojavi široka slika naše (popularno) glasbene dediščine. »Merijina« tetralogija, politične in splošnodružbene satire, pretresljiva Pesem za sina, neposredni Povej, kar misliš in Ko pravica spi (ki še posebej nagovarjata današnjo mentaliteto) in vse vmes ... Opus in hkrati dediščina, ki je zdaj v nobeni preobleki ne bo več moč zavreči ali pozabiti. Tomaž Domicelj je žlahten pisec in eden najpomembnejših sodobnih kitaristov, ne samo pri nas. To je zdaj že jasno. Bog ga (še) ne mara, hudič se ga boji, mi pa ga poslušamo in mu verjamemo. To pa je tudi najpomembnejše, kar nam lahko ustvarjalec da.

- Matej Krajnc

Kaj je Tomaž Domicelj o albumu razkril Jerneju Venetu v oddaji Vala 202 Na sceni, pa preverite na spodnji povezavi:

https://val202.rtvslo.si/podkast/na-sceni/4182673/174905467