ESPRESSIVO

Resna

Format: Digitalno + CD

Šifra: 117473

EAN: 3838898117473

ZKP RTV Slovenija v sodelovanju Radiem Slovenija – programom ARS izdaja album Espressivo v izvedbi flavtistke Eve-Nine Kozmus, violončelistke Karmen Pečar Koritnik in harfistke Mojce Zlobko Vajgl. Na njem trio uglednih in večkrat nagrajenih glasbenih umetnic različnih generacij, ki ga odlikuje rahločutno muziciranje in izrazno izvajanje raznovrstnega repertoarja glasbe, predstavlja komorne skladbe iz 19. in 20. stoletja. Velik del sporeda je v znamenju zvočno barvitih skladb francoskih skladateljev Clauda Debussyja (Prva arabeska), Jacquesa Iberta (Dva interludija) in Mauricea Ravela (Sonatina za trio), ki jih dopolnjujejo razpoloženjske miniature iz ruskega, češkega in avstrijskega glasbenega okolja: Tri ruske pesmi Mihaila Glinke, Serenada za harfo Alfreda Oelschlegla in Podoknica za harfo Nikolausa Moritza Mostlerja.

Tri ruske pesmi je med letoma 1825 in 1840 napisal skladatelj Mihail Glinka, prvi širše priznani glasbeni ustvarjalec v Rusiji, ki je vplival na razvoj nove smeri ruske glasbe. Glinka je napisal tri romance in samospeve: leta 1825 Elegijo v a-molu z besedilom Ne skušaj me, če ni treba pesnika Jevgenija Baratinskega, leta 1840 pa Uspavanko v a-molu iz cikla Slovo od St. Peterburga in leta 1838 Dvom v d-molu, obe na verze Nestorja Kukolnika. Romanco Dvom je napisal za nizki alt, violino in harfo, nemški aranžer in violinist Eduard Herrmann pa jo je priredil za violino, violo ali violončelo in klavir. Part klavirja ustreza harfi, violino je nadomestila flavta.

Dela francoskih skladateljev, ki so v drugi polovici 19. in prvih desetletjih 20. stoletja razvili glasbeno govorico s prefinjenimi elementi impresionizma, so predstavljena v vsej tonski slikovitosti in muzikalni občutenosti. Claude Debussy je bil eden najznačilnejših tonskih slikarjev. Med njegovimi najbolj znanimi skladbami sta Dve arabeski, L. 66, ki ju je med letoma 1888 in 1891 napisal za klavir. Zasnoval ju je kot razpoloženjski sliki z melodičnimi linijami, ki tonsko slikajo značilnosti iz narave. Prva arabeska v E-duru se začne z zaporedjem trizvokov in se nato razvije v obsežni del z arpeggii, drugi, tišji del je v A-duru in nato v C-duru, v reprizi pa se glasbeni tok dviguje in spušča po pentatonski lestvici do občutenega konca v E-duru. Debussyjevo Prvo arabesko v E-duru je za trio flavte, violončela in harfe priredila ameriška harfistka, pedagoginja in glasbena založnica Faith Carman. Razpoloženjski miniaturi Jacquesa Iberta odkrijeta glasbeno govorico, ki ostaja zvesta tradicionalnemu kadenčnemu obrazcu, v tonski igri in izrazu pa predstavi raznovrstna razpoloženja: od prazničnega veselja do zvočnega slikanja, pogosto z duhovitim humorjem. Dva interludija je napisal leta 1946 za zasedbo flavte, violine in čembala (ali harfe), namesto violine pa neredko igrata viola ali violončelo. Interludija sta izrazito kontrastna: medtem ko prvi odseva nežno impresionistično barvitost in liričnost, drugega odlikujejo izrazitejši impulzi španske folklore. Maurice Ravel je ustvarjal v pregledni in tonsko barviti govorici, ki je lahkotno tekoča, tonsko občutljiva, elegantna in prefinjena. Sonatino je napisal za klavir še kot študent pariškega konservatorija. Prvi stavek je nastal leta 1903 za kompozicijsko tekmovanje, ki ga je razpisala pariška literarna revija – ''tekmovalci'' so prispevali prvi stavek sonatine, ki ni smel presegati 75 taktov. Dve leti pozneje je dodal še dva stavka in skladbo objavil. Tri stavke Sonatine povezuje stalno ritmično utripanje, ki z motoričnim ritmom v dvaintridesetinkah vsaj v prvem stavku spominja celo na Bachove preludije, vse stavke pa označuje interval kvarte. Drugi stavek, Menuet, predstavlja preprosto melodijo, ki jo razgibajo modalni elementi in spreminjajoča se artikulacija v spremljavi, medtem ko je finale v zasnovi daljša tokata. Sonatino za trio Mauricea Ravela je za flavto, violončelo in harfo priredil francoski harfist, pianist, skladatelj in dirigent Carlos Salzedo.

Zadnji skladbi na glasbenem albumu Espressivo sta delo avstrijskih skladateljev, ki sta bila tudi dejavna harfista. Nikolaus Moritz Mostler se je rodil leta 1879 v Gradcu, tam je tudi živel in ustvarjal. Ni znano, kje se je glasbeno izobraževal, Avstrijski glasbeni leksikon pa navaja, da je bil med letoma 1895 in 1908 harfist v ljubljanskem opernem orkestru. Zložil je koncert za harfo in več komornih del s harfo, leta 1937 pa je napisal knjigo, posvečeno svojemu glasbilu, z naslovom Harfa. Podoknico za harfo, op. 20, je posvetil avstrijskemu dirigentu Josefu Hermannu Schneiderju. V Úštěku na Češkem pa se je leta 1847 rodil skladatelj in dirigent, organist in harfist Alfred Oelschlegel; po šolanju na praški orglarski šoli in učiteljišču v Litoměřicah je študiral harfo na Dunaju. Razgibana poklicna pot ga je vodila po evropskih mestih, opravljal je različne glasbene poklice. Večina Oelschleglovih del je salonske narave, med drugim so ohranjeni trije Trii za violino, violončelo in harfo. Med njimi sta dve Serenadi za harfo, op. 107. Serenado št. 1, ki so jo objavili leta 1896, odlikujejo melodično bogastvo, virtuozne pasaže in izrazna globina ‒ lastnosti, ki polno zaživijo v interpretaciji treh umetnic.

- Tjaša Krajnc

O glasbenicah

(foto: Andrej Grilc)

Eva-Nina Kozmus je s petimi leti začela obiskovati glasbeno šolo Rista Savína v Žalcu, nato pa se je učila igranja na flavto v glasbeni šoli v Celju pri profesorici Mileni Lipovšek. Leta 2010, s šestnajstimi leti, je pri njej končala konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani. Še istega leta je na tekmovanju Evrovizijski mladi glasbenik na Dunaju zmagala in prejela 1. nagrado ter začela študirati na Visokem narodnem glasbenem konservatoriju v Lyonu pri profesorjih Philippu Bernoldu, Julienu Beaudimentu, Claudu Lefebvru in Gillesu Cottinu. Leta 2015 je končala magistrski študij na temo Aleksandrova tehnika. S slovenskimi orkestri je izvedla šest koncertov, med njimi Koncert za flavto in komorni orkester v d-molu Carla Philippa Emanuela Bacha in prvič novo skladbo Phoenix za flavto in orkester Anžeta Rozmana. Leta 2012 je izšla zbirka njej posvečenih del slovenskih skladateljev z naslovom Razpoloženja. Kot solistka sodeluje z vrsto opaznejših orkestrov po Evropi in Ameriki, sicer pa je tudi redna gostja evropskih glasbenih festivalov in koncertnih dvoran po Evropi, Aziji in v ZDA. Leta 2019 je prvič nastopila kot umetniška vodja festivala Alpenarte v Schwarzenbergu v Avstriji. Trenutno je solo flavtistka orkestra operne hiše v francoskem Limogesu.

Karmen Pečar Koritnik se je rodila v Ljubljani, odraščala pa v Mariboru. Violončelo se je začela učiti pri petih letih. Leta 2003 je maturirala na srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru in hkrati diplomirala pri profesorju Valterju Dešpalju na akademiji za glasbo v Zagrebu. Leta 2005 je končala še magisterij. Izpopolnjevala se je pri prof. Reinhardu Latzku na univerzi za glasbo na Dunaju. Leta 2001 je zmagala na tekmovanju violončelistov dr. Luisa Sigalla v Čilu. Na evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov v Berlinu je leta 2002 osvojila 3. nagrado, leta 2004 še 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Antonia Janigra v Zagrebu. Kot solistka je nastopila s slovenskimi in tujimi simfoničnimi in komornimi orkestri. V zasedbi Cellomania in drugih komornih skupinah je sodelovala s priznanimi umetniki. Pri založbi ZKP RTV Slovenija je leta 2006 izšla njena zgoščenka s koncertoma za violončelo in orkester Dvořaka in Šostakoviča, marca 2015 pa njena druga zgoščenka, na kateri je s pianistom Gottliebom Wallischem posnela dela Beethovna, Poulenca in Lipovška. Maja 2016 je bila umetniška vodja prvega festivala Cellofest Ljubljana in vodja 12-članskega ansambla Cellofest. Vrsto let poučuje violončelo na konservatoriju za glasbo in balet in kot docentka na akademiji za glasbo v Ljubljani. 

Mojca Zlobko Vajgl se je rodila v Ljubljani, tam je tudi študirala harfo na akademiji za glasbo pri profesorici Rudi Ravnik Kosi in leta 1991 z odliko diplomirala. Podiplomski študij je nadaljevala pri prof. Marii Graf na visoki šoli za glasbo v Hamburgu. Prejela je več prvih nagrad na slovenskih glasbenih tekmovanjih in na zveznih tekmovanjih študentov glasbe. Pogosto  kot solistka z uglednimi simfoničnimi in komornimi orkestri nastopa po Evropi, večkrat je igrala z Orkestrom Slovenske filharmonije in s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, izvaja solistične recitale in nastopa v komornih zasedbah. Na mednarodnih festivalih je nastopala z Leipziškim godalnim kvartetom, godalnim kvartetom Orpheus in Tartinijevim godalnim kvartetom, pihalnim kvintetom Slowind ter v različnih duih in triih s priznanimi slovenskimi in tujimi glasbenimi umetniki. Posnela je devet zgoščenk glasbe za harfo solo in v različnih komornih zasedbah, sedem jih je izšlo pri ZKP RTV Slovenija. V sodelovanju s slovenskimi skladatelji je zanjo nastalo več izvirnih del za harfo, ki so jih napisali Primož Ramovš, Ivo Petrić, Uroš Krek, Jani Golob, Aleš Strajnar, Milko Lazar in njen oče Niko Zlobko. Že vrsto let je ena izmed vodilnih slovenskih glasbenih poustvarjalk, sicer pa redna profesorica na akademiji za glasbo v Ljubljani.