Odšel je Nino Robič

V okolici Bjelovarja rojeni Nino Robič je imel glasbo v krvi: o tem priča tudi podatek, da je bil tudi eden od njegovih dveh bratov, Ivo Robić (1923-2000) vse življenje zapisan pevski karieri in prvi hrvaški izvajalec zabavne glasbe, ki je imel uspešno mednarodno kariero.

S slovensko glasbeno pokrajino ga je prepletla serija naključij. Leta 1956 je začel nastopati v nočnem baru ljubljanskega hotela Slon, v katerem je izkušnje nabirala marsikatera poznejša zvezda slovenske glasbe. Kariero je prekinil vpoklic v vojsko (ki jo je služil v Ljubljani) in v Slonu ga je zamenjala Marjana Deržaj. "Tu sem se počutil domače in spoznal sem čudovite prijatelje. Vrsto let sem pel tudi na Bledu, se poročil s Slovenko in ostal," se je svojih glasbenih začetkov spominjal leta 2012 v intervjuju za Dnevnik.

Nastopil je že na prvem festivalu Slovenska popevka leta 1962 na Bledu, še leta 2012 pa je bil del gala koncerta Poletna noč – 50 let Slovenske popevke na Kongresnem trgu v Ljubljani.

V slovensko zabavno glasbo je vstopil v obdobju, ko je bila ta še v povojih, ko so se domači avtorji šele kalili in so se najprej snemale domače različice tujih uspešnic, ki so jih posneli in spravili na radijski program dobesedno čez noč, je o Robiču zapisal glasbeni urednik Jani Kenda. Tudi zato je po vrsti še vinilnih malih plošč njegov prvi album izšel šele leta 2005. Album z naslovom Sredi zvezd, noč in dan se vrti ta svet za Založbo RTV Slovenija je bil kompilacija izbranih priredb in zimzelenih melodij domačih avtorjev, pri čemer bi bilo obojih dovolj za najmanj dva albuma. V zvočnem arhivu Radia Slovenija je z njegovim imenom vpisanih več kot 300 posnetkov, med njimi seveda tudi nepozabni zimzelenčki Zemlja pleše, Vrtiljak, Ura brez kazalcev …

A.J. MMC, obširneje v pripevku Poslovil se je Nino Robić