Prvak ljubljanske Opere SNG Juan Vasle je v rodnem Buenos Airesu (Argentina) petje študiral pri Leonidasu Ivanovu in diplomiral na Visokem inštitutu za umetnost (Instituto Superior de Arte) v gledališču Colón. Tu so bili njegovi učitelji petja Víctor Srugo, Ana Sirulnik in Haydée Trinca. Izpopolnjeval se je pri Ernstu Haefligerju v Buenos Airesu in Münchnu, pri Antonu Dermoti na Dunaju in Heather Harper v Londonu. Leta 1988 se je na mednarodnem
tekmovanju Luciana Pavarottija v ameriški Filadelfi ji uvrstil v finale. Pel je v Avstraliji (1990), Braziliji, na Hrvaškem, Kosovu, Češkem, v Italiji, Nemčiji, Paragvaju, Perúju, Urugvaju in drugod. Nastopil je kot solist v gledališču Colón. Leta 1990 se je z družino za stalno preselil v Ljubljano in postal redni član Opere in baleta SNG Ljubljana, kjer je pel vrsto pomembnih basovskih vlog: Zaharija (Nabucco), Lindorf, Coppelius, Dappertutto, Miracle (Hoffmannovepripovedke), don Alfonso
(Cosí fan tutte), Ferrando (Trubadur), Escamillo (Carmen), don Basilio (Seviljski brivec), Martin Krpan (Krpanova kobila), Des Grieux (Manon), St. Bris (Hugenoti), Ramfis (Aida), Komtur (Don Giovanni) itd. Goji tudi samospev in druge vokalno-inštrumentalne koncertne oblike ter nastopa na koncertnih odrih, še posebej pa je opazna njegova diskografija. Izdal je pet samostojnih zgoščenk, od katerih so tri posvečene slovenski glasbi (87 samospevov in narodnih pesmi). Sodeloval je še na snemanju
mnogih drugih, tudi v tujini (npr. oratorij Blagri Cesarja Francka pod taktirko slovitega nemškega dirigenta Helmutha Rillinga). Decembra 2010 je prejel Betettovo nagrado za umetniške dosežke na področju poustvarjalne glasbene umetnosti.
Čeprav glasba in delo v ljubljanski Operi SNG zavzemata večji del njegovega življenja, je napisal in izdal tri knjige: Pevci so tudi ljudje (1993), Fuzbal, tango in polka (2002) in Ustavite svet–mundial je tu! (2006). Pravi južnoameriški temperament pokaže ne le v glasbi, ki jo poje, ampak tudi kot komentator nogometnih tekem v televizijskih prenosih iz Južne Amerike. Kot strasten popotnik je obiskal že dobršen del sveta. Glasbena pot arij, predstavljenih na tej zgoščenki, se giblje med
Italijo, Rusijo, Francijo, Avstrijo, Španijo in Slovenijo. V Vasletovem petju slišimo oba njegova materna jezika – slovenščino in španščino – in seveda vse druge izvirne jezike opernih arij.
Med umetnikovimi popularnimi arijami najdemo tudi kakšno manj znano, celo baritonsko. Te sežejo od sredine devetnajstega stoletja do štiridesetih let dvajsetega (1836–1940), kar priča o pevčevem interpretacijskem razponu. Ena takih je lirična arija grofa Rudolfa Vi ravviso, o luoghi ameni (Spet vas vidim, ljubi kraji) iz Mesečnice Vincenza Bellinija (1801–1835). Basovski lirizem se nadaljuje v romantični ariji kneza Gremina iz Jevgenija Onjegina Petra Iljiča Čajkovskega (1840–1893) in se
sklene z basbaritonsko arijo naslovne vloge Susanina iz opere Ivan Susanin Mihaila Ivanoviča Glinke (1804–1857). Sledita buffo arija učitelja glasbe don Basilia Moč klevetbe je polna hlimbe iz komične opere Seviljski brivec Gioacchina Rossinija (1792–1868) in arija Figara Non piů andrai farfallone amoroso (Marsičesa boš tamkaj pogrešal) iz Figarove svatbe Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791). Naslednji sta arija Sanča Panse Riez, alles, riez du povre ideologue (Kar smejte se ubogemu
idealistu) in baritonska arija Dappertutta Scintille, diamant (Moj žlahtni kristal) iz Hoffmannovih pripovedk Jacquesa Offenbacha (1819–1880). Špansko zarzuelo (tj. glasbeno dramsko obliko, ki se loči od opere po govorjenih dialogih kot na primer v naši opereti) nam Juan Vasle predstavi z arijo Simpsona Despierta negro (Zbudi se, zamorec) iz Pristaniške točajke pri nas skoraj neznanega baskovskega skladatelja Pabla Sorozábala (1897–1988).
Iz slovenske operne produkcije je prvič objavljena arija Potinosa O slast neskončna oblasti in moči iz Kleopatre Danila Švare (1902–1981). Štiri arije iz štirih povsem različnih oper Giuseppa Verdija (1813–1901) pa so credo: arija španskega kralja Filipa Ella giammai m’amň (Nikoli me ni ljubila) iz Don Carlosa, molitev Zaharije Vieni, o Levita (Pridi, učenec) iz Nabucca (Vasletova gledališka maska te vloge bogati naslovnico zgoščenke), arija Procide O tu, Palermo (Oh ti, Palermo) iz
Sicilijanskih večernic in arija Jacopa Fiesca Il lacerato spirito (Raztrgana duša) iz opere Simone Boccanegra.
(http://www.juanvasle.com/).
dr. Franc Križnar
Arije:
1) VINCENZO BELLINI: MESEČNICA / LA SONNAMBULA, 1. dejanje: arija Rudolfa »Vi ravviso, o luoghi ameni« (poslušaj!)
2) PETER ILJIČ ČAJKOVSKI: JEVGENIJ ONJEGIN, 3. dejanje: arija Gremina »Lyubvi vse vozrasty pokorny«
3) MIHAIL IVANOVIČ GLINKA: IVAN SUSANIN, 4. dejanje: arija Ivana Susanina »Vrag že sluti. To je kraj!«
4) GIOACCHINO ROSSINI: SEVILJSKI BRIVEC / IL BARBIERE DI SIVIGLIA, 1. dejanje: arija don Basilia
»Moč klevetbe je polna hlimbe«
5) WOLFGANG AMADEUS MOZART: FIGAROVA SVATBA / LE NOZZE DI FIGARO, 1. dejanje: arija Figara
»Non piů andrai, farfallone amoroso«
6) JULES MASSENET: DON KIHOT / DON QUICHOTTE, 4. dejanje: arija Sanča Panse
»Riez, allez, riez du pouvre ideologue«
7) JACQUES OFFENBACH: HOFFMANNOVE PRIPOVEDKE / LES CONTES D’HOFFMANN,
2. dejanje: arija Dappertutta »Scintille, diamant«
8) PABLO SOROZÁBAL: PRISTANIŠKA TOČAJKA / LA TABERNERA DEL PUERTO,
2. dejanje: romanca Simpsona »Despierta negro«
9) DANILO ŠVARA: KLEOPATRA, 2. slika: arija Potinosa »O, slast neskončna oblasti in moči«
10) GIUSEPPE VERDI: DON CARLOS, 4. dejanje: arija Filipa »Ella giammai m’amň«
11) GIUSEPPE VERDI: NABUCCO, 2. dejanje: molitev Zaharije »Vieni, oh levita«
12) GIUSEPPE VERDI: SICILIJANSKE VEČERNICE / I VESPRI SICILIANI, 2. dejanje: arija Procide »Oh, tu Palermo«
13) GIUSEPPE VERDI: SIMONE BOCCANEGRA, Prolog: arija Fiesca »Il lacerato spirito«
Simfonični orkester RTV Slovenija
Prvak ljubljanske Opere SNG Juan Vasle je v rodnem Buenos Airesu (Argentina) petje študiral pri Leonidasu Ivanovu in diplomiral na Visokem inštitutu za umetnost (Instituto Superior de Arte) v gledališču Colón. Tu so bili njegovi učitelji petja Víctor Srugo, Ana Sirulnik in Haydée Trinca. Izpopolnjeval se je pri Ernstu Haefligerju v Buenos Airesu in Münchnu, pri Antonu Dermoti na Dunaju in Heather Harper v Londonu. Leta 1988 se je na mednarodnem tekmovanju Luciana Pavarottija v ameriški Filadelfi ji uvrstil v finale. Pel je v Avstraliji (1990), Braziliji, na Hrvaškem, Kosovu, Češkem, v Italiji, Nemčiji, Paragvaju, Perúju, Urugvaju in drugod. Nastopil je kot solist v gledališču Colón. Leta 1990 se je z družino za stalno preselil v Ljubljano in postal redni član Opere in baleta SNG Ljubljana, kjer je pel vrsto pomembnih basovskih vlog: Zaharija (Nabucco), Lindorf, Coppelius, Dappertutto, Miracle (Hoffmannovepripovedke), don Alfonso (Cosí fan tutte), Ferrando (Trubadur), Escamillo (Carmen), don Basilio (Seviljski brivec), Martin Krpan (Krpanova kobila), Des Grieux (Manon), St. Bris (Hugenoti), Ramfis (Aida), Komtur (Don Giovanni) itd. Goji tudi samospev in druge vokalno-inštrumentalne koncertne oblike ter nastopa na koncertnih odrih, še posebej pa je opazna njegova diskografija. Izdal je pet samostojnih zgoščenk, od katerih so tri posvečene slovenski glasbi (87 samospevov in narodnih pesmi). Sodeloval je še na snemanju mnogih drugih, tudi v tujini (npr. oratorij Blagri Cesarja Francka pod taktirko slovitega nemškega dirigenta Helmutha Rillinga). Decembra 2010 je prejel Betettovo nagrado za umetniške dosežke na področju poustvarjalne glasbene umetnosti.
Čeprav glasba in delo v ljubljanski Operi SNG zavzemata večji del njegovega življenja, je napisal in izdal tri knjige: Pevci so tudi ljudje (1993), Fuzbal, tango in polka (2002) in Ustavite svet–mundial je tu! (2006).
