LEPA VIDA - SIMFONIČNI ORKESTER RTV LJUBLJANA IN KOMORNI ZBOR RTV LJUBLJANA (1963) - DVOJNI CD
Opera
Format: Dvojni CD
Šifra: 111204
EAN: 3838898111204
8,05 EUR
OB STOPETDESETLETNICI SKLADATELJEVEGA ROJSTVA
RISTO SAVIN Pravzaprav je Friderik Širca, pozneje je prevzel psevdonim Risto Savin, že s svojimi prvimi deli nakazal, da bo kot skladatelj, vsaj za takratne slovenske razmere, iskal ne ravno prekucuška, vendar nova, na slovenskih tleh še ne izhojena pota. Vsekakor je bil Savin med prvimi, ki so se pri nas odvrnili od do takrat vajenega popolnega romanticizma. Pri večjih delih, predvsem pri operah, je v gradnji, kompozicijski tehniki in harmonski strukturi sledil novejšim
vzornikom kot so bili takrat Richard Strauss, Wagner s svojimi zrelejšimi deli, pa tudi impresionisti. Ne glede na te vzore pa je želel veljati za slovenskega, pravzaprav jugoslovanskega skladatelja in ta, (južno)slovanska nota je še posebej očitna pri operi Lepa Vida.
Friderik Širca se je rodil leta 1859 v Žalcu in tu je tudi prejel prve glasbene nauke. V mladeniških letih se je odločil za vojaški poklic in kot častnik je potem pobliže spoznal vso avstro-ogrsko monarhijo, večino njenih narodov in njih ljudska glasbena izročila. O njegovi poklicni vojaški poti le toliko, da je bil leta 1917 kot topniški general-major na lastno željo upokojen.
Službena pot ga je vodila bodisi od velemesta do velemesta, kot sta Dunaj in Budimpešta, kjer je sledil bogatemu kulturnemu življenju in se, ne več najmlajši, šolal pri najuglednejših glasbenih pedagogih, ali pa se je zadrževal v manjših garnizijskih krajih, kjer je z velikim zanimanjem študiral folkloro.
Njegove prve skladbe, ki jih je kot zelo samokritičen skladatelj priznaval kot vredne, so iz začetka devetdesetih let devetnajstega stoletja, gre pa za samospeve na nemška besedila. Zelo ga je takrat očaral opus Antona Aškerca in leta 1898 je po eni njegovih balad nastala »dramatska scena« Poslednja straža. Do prve uprizoritve te eksperimentalne opere je prišlo šele leta 1906 v Zagrebu, Ljubljana je sledila leto za tem. Ljubljanski kritik je zapisal, da je »godba moderna in da skladatelj
ljubi močne poudarke«. Drugo Savinovo opero, Lepo Vido, so občinstvo in kritiki ob krstu leta 1908 v Ljubljani navdušeno sprejeli. Nekoliko manj so bili navdušeni nad togim besedilom, nelogičnimi hitrimi spremembami situacij s kopico odprtih vprašanj. Te pripombe si je skladatelj vzel k srcu in opero revidiral. Do premiere tako spremenjene opere je prišlo šele leta 1920, očitno je doživela uspeh, saj so jo ponovili kar trinajstkrat. Spet pa so bili izraženi pomisleki v zvezi z vsebino,
oziroma besedilom. Opero sta za uprizoritev leta 1928, brez skladateljevega sodelovanja, temeljito predelala Mirko Polič in Milan Puglej, a sta delu verjetno bolj škodovala kot koristila.Savinovo zadnje in verjetno najbolj zaokroženo odrsko-glasbeno delo je opera Matija Gubec. V glasbenem izrazu se je skladatelj še bolj osamosvojil, tujih vplivov skoraj ni čutiti. Po vsebinski plati je še vedno nekaj nerodnosti, a jih z nekaj dobre volje lahko skladatelju spregledamo. Savin je ustvarjal do
poznih let, pravzaprav kar do smrti v visoki starosti. Ob operah obsega njegov opus še pantomime, scensko glasbo, orkestrska, komorno-glasbena in solistična dela, samospeve, zborovske skladbe in mladinske zbore.
Peter Bedjanič
OPERA LEPA VIDA Jurčičevo Lepo Vido je Friderik Širca spoznal že kot dijak v Ljubljani. Resneje je začel opero snovati, ko je bil v Varaždinu in sam je tudi izdelal scenarij, libreto v nemščini pa mu je izdelal Richard Batka, ki se kot pisec že pri Poslednji straži ni obnesel. Batka je dejanje prenesel v sodobnost, se pravi na začetek 20. stoletja, za kraje dogajanj pa je izbral Reko in Benetke. Kot velik privrženec jugoslovanstva mu je verjetno Savin sam, da bi lahko uporablja
južnoslovansko glasbeno motiviko, sugeriral Hrvaško kot kraj dogajanja. 18. decembra leta 1908 so Ljubljančani novo opero navdušeno sprejeli. Manj navdušenja je bilo v zvezi z mestoma pomanjkljivim besedilom opere. Med leta 1912 in 1914 se je Savin, na žalost spet ob Batkovi »pomoči«, lotil predelave opere, pri čemer pa se je ukvarjal bolj z glasbo kot z besedilom. »Gotovo Lepa Vida zaradi teksta ni tako uspela, kot bi mogla po svoji glasbeni vrednosti in moderni, idejno napredni glasbeni
koncepciji.« (Dragotin Cvetko). Kljub temu pa je predstava 18. septembra leta 1920 doživela kar trinajst ponovitev.
Ko so Lepo Vido leta 1928 spet dali na repertoar, so bili prepričani, da jo je treba temeljito predelati. Dela pa niso zaupali že precej priletnemu skladatelju, temveč sta redakcijo opravila Mirko Polič in Milan Pugelj. Začetek opere sta premaknila na slovenska tla v Devin, dogajanje prestavila v čas renesanse in opero strnila s štirih na tri dejanja. Temeljito sta tudi premešala zaporedje prizorov. Dramaturško opera s tem ni nič pridobila, precejšnjo škodo pa je utrpela glasba, saj so v obeh
skladateljevih inačicah prehajali prizori mestoma organsko drug v drugega, zdaj pa je bilo treba te prehode na novo uskladiti. Pred premiero so skladatelja, ki nad novicami nikakor ni bil navdušen, sicer obvestili o spremembah, a mu hkrati zagotavljali, »da se ni ničesar pridejalo, vse je Vaš original in je bilo izvršeno popolnoma interno.«
Opero so ob viharnem odobravanju uprizorili v Ljubljani ob skladateljevi sedemdesetletnici.
Pričujoči plošči prinašata verjetno nekoliko skrajšano opero, kot so jo uprizorili leta 1920 v Ljubljani.
Peter Bedjanič
Risto Savin (1859 – 1948): LEPA VIDA
Ljudska opera v štirih dejanjih
Libreto: Richard Batka in Risto Savin po Josipu Jurčiču
Tonski mojster: Segej Dolenc
Posneto v dvorani Slovenske filharmonije septembra 1963
Izdano v sodelovanju z Glasbenim programom Radia Slovenija
ZASEDBA:
Anton: Samo Smerkolj – bariton
Vida, njegova žena: Vilma Bukovec – sopran
Alberto, mlad Benečan: Rajko Koritnik – tenor
Pietro: mald Benečan: Dragiša Ognjanović – bas
Neža, gospodinja pri Antonu: Dana Ročnik – alt
Grega, njen oče: Friderik Lupša – bas
Prvi gost: Janez Triler – bariton
Drugi gost: Anton Prus – bariton
Komorni zbor RTV Ljubljana
Simfonični orkester RTV Ljubljana
Dirigent: JAKOV CIPCI
Zborovodja: Lojze Lebič
SOLISTI:
Vilma Bukovec (1920) Je leta 1944 na odru ljubljanske Opere debitirala v vlogi Siebela v Gounodovi operi Faust. Zelo hitro se je uveljavila kot ena vodilnih pevk našega opernega ansambla. Prepela je ves znani lirski sopranski operni repertoar, z leti pa je osvojila dobršen del mladodramatičnega in tudi dramatičnega repertoarja. Odlikovali so jo izjemno lep glas, nadvse prijetna odrska pojava in inteligentno podajanje likov. Deležna je bila neštetih priznanj, doma in na tujem je na pevskih
tekmovanjih prejemala zavidanja vredne nagrade, leta 1957 pa Prešernovo nagrado za kreacijo Massenetove Manon.
Rajko Koritnik (1930-2007) Operno kariero je začel leta 1960 kot Cavaradossi v Puccinijevi Tosci na odru ljubljanske Opere in ob slovanskem in francoskem repertoarju, je svoje največje uspehe doživljal z vlogami iz italijanskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopil v vseh jugoslovanskih opernih hišah, pa tudi v Pragi, posebno velik uspeh je kot Manrico v Trubadurju doživel v italijanski Siracusi. Po upokojitvi leta 1980 je še dolgo nastopal in se zadnja leta uveljavil kot uspešen pevski
pedagog. Odlikovala sta ga je lepa pevska linija in zmagovito obvladovanje višin.
Samo Smerkolj (1921-1993) Izhaja iz Poličevega Opernega studia, kot angažirani solist ljubljanske Opere pa je kariero začel takoj po drugi svetovni vojni. Čeprav lirski bariton, ki je v tej stroki prepel malodane ves ustrezni tuji in domači repertoar, je z leti nastopil tudi v dramatičnih in junaških baritonskih vlogah. Bil je izjemno močna odrska osebnost in je s pevsko in igralsko dognanim podajanjem vlog vedno znova navduševal občinstvo. Prešernovo nagrado je preje dvakrat: leta 1949za
kreacijo Onjegina in leta 1958 za vlogo Vojvode Lorenza v Kogojevih Črnih maskah.
Dragiša Ognjanović (1925) Doma iz vojvodinskega Bočarja se je po študiju prava in solopetja pretežno ukvarjal s petjem. Pomembna sta njegova angažmaja v Bonnu in Gradcu, kjer je nastopal v velikih basovskih vlogah v Mozartovih, Verdijevih in Wagnerjevih operah. Seveda je bil pogosto angažiran kot interperet slovanskih basovskih junakov. Kot impozantna odrska figura in zelo zmožen pevec je idealno podajal očetovske like in pomembneže kot so papeži, kralji in drugi mogotci. Bil je odličen Boris
Godunov v ljubljanski Operi. Sedem let je bil tudi član Slovenskega okteta. Kot pravniki je bil nekaj let ravnatelj slovenske filharmonije.
DIRIGENT:
Jakov Cipci (1901-1975) Trinajst let je vodil svoj komorni orkester na raznih prekooceanskih ladjah, bil vodilni violinist v vrsti italijanskih orkestrov, po drugi vojni je kot dirigent prišel v Ljubljano, bil dirigent Slovenske filharmonije in od 1955 do 1962 dirigent in ravnatelj Opere SNG v Mariboru. Odlikovali so ga preciznost, odličen spomin, sicer pa jasna dirigentska tehnika, slogovna čistost in zvestoba skladateljskim zapisom.
CD – 1
1. dejanje
1. Uvodna glasba in prizor 4.54
Neža, vse vrti se . . . (Grega, Neža, 1. gost, Anton, 2. gost)
2. Vidina pripoved 3.15
Lepa Vida prala kraj morja . . . (Vida)
3. Zbor 1.29
Zgodba vredna je . . . (zbor)
4. Duet Vide in Antona 3.46
Kak temno moč . . .
5. Prizor ter duet Vide in Alberta 10.22
Daj, ljubček se objeti . . .
6. Uvodni prizor 2. dejanja in Albertov spev 3.28
Plavaj naglo, čolnič mali . . . (zbor, Alberto)
7. Vidin monolog 6.16
Tam gre in samo me pusti . . .
8. Sklepni prizor 2. dejanja
Gori kot . . . (Alberto, Pietro, Vida)
CD – 2 3.dejanje
1. slika
1. Nežin monolog 4.18
Že leto je, kar Vida . . .
2. Prizor Grege in Neže 5.10
Dober dan
2.slika
3. Vidina uspavanka 5.46
Tebe tu zrem . . .
4. Prizor Vide in Neže 2.20
Le še poljub . . .
5. Prizor Vide in Antona 8.53
Kdo si ti . . .
4.dejanje
6. Uvodni prizor 4. dejanja 9.02
Večer na zemljo lega . . . (zbor, Alberto, Anton, Vida)
7. Sklepni prizor opere 7.11
Vida, čuj poskočne glase . . . (Vida, Neža, Anton, Pietro) (poslušaj!)
