S svojim mehkim božajočim, a hkrati velikim glasom in prirojeno igralsko nadarjenostjo Vanda Gerlovič ni bila samo idealna interpretinja plemenitih, zvečine trpečih opernih junakinj, nič manj se ni izkazala v negativnih in demonskih vlogah, ki sicer niso ujemale z lepoto njenega glasu, a so bile kljub temu vseskozi prepričljive. Že od začetka svoje umetniške poti je nastopala samo v velikih vlogah; da bi se kalila v manjših vlogah kratko malo ni bilo časa, pravzaprav
pa tudi nobene potrebe. Njene kreacije so bile igralsko vedno dognane, po pevski plati pa vrhunske.
Rodila se je leta 1925 v Brežicah v družini zdravnika, doktorja Franca Gerloviča, velikega ljubitelja glasbe, ki je v neskončno veselje svojega potomstva igral na klavir, najraje odlomke iz oper in skupaj so, s klavirskim izvlečkom v rokah, pogosto poslušali radijske operne oddaje. Vsekakor je to bila šola ob pravem času, ki je ne more nadomestiti noben še tako strokoven šolski pouk v poznejših letih. Pevka sama je pripovedovala, da je najraje poslušala koloraturke in to navdušenje nad
pevkami z lahkotnimi glasovi je ohranila vse življenje.
Po preselitvi družine v Ljubljano se je Vanda vpisala na Gospodinjsko šolo. Prišla je vojna in prekrižala vse mladostne načrte, ljubljenega očeta pa so kot talca ubili. Še pred tem tragičnim dogodkom je doktor Gerlovič odkril hčerkin enkratni glas. Ob poslušanju pevcev po radiu jih je namreč mladenka začela oponašati in to tako dobro, da oče ni prav nič okleval in jo odpeljal k znani ljubljanski pedagoginji, sami nekoč ugledni pevki, Pavli Lovšetovi. Po enoletnem zasebnem študiju se je mlada
pevka oglasila na konservatoriju, kjer so jo takoj sprejeli v drugi letnik, njena profesorica pa je postala Jeanette Foedransperg. Kmalu za tem je postala članica radijskega komornega zbora, pozneje pa se je pridružila Slovenski filharmoniji, kjer je sprva – verjetno zaradi prevelikega glasu – niso hoteli sprejeti. Po produkciji operne šole ji je takratni ravnatelj ljubljanske Opere Samo Hubad ponudil angažma, ki ga je Gerlovičeva seveda z velikim veseljem sprejela.
Debitirala je leta 1950 kot Santuzza v Mascagnijevi operi Cavalleria rusticana.
Ker je bil sredi preteklega stoletja repertoar ljubljanske Opere dokaj obsežen, se je število vlog mlade dramatične sopranistke hitro večalo. Med njene najbolj impresivne kreacije iz prvih let kariere sodi gotovo naslovna vloga v Gluckovi operi Ifigenija na Tavridi. Še pred Ifigenijo je z velikim uspehom nastopila v eni svojih najljubših vlog, kot Čo-čo-san v Puccinijevi operi Madame Butterfly. Naslednja pomembna vloga je bila Donna Anna v Mozartovi operi Don Juan. Z njo ni navduševala le
ljubljanskega občinstva, kot ves ansambel je bila deležna silnih ovacij na Dubrovniškem festivalu. Kljub navdušenju občinstva in izvrstnih kritikah se je Gerlovičeva zavedala, da lahko visoko pevsko raven petja obdrži le ob stalni kontroli in je svojo umetniško rast, kot mnogi drugi pevci takrat, zaupala dirigentu Bogu Leskovcu. Pod njegovo taktirko je potem ustvarila morda svojo najlepšo vlogo, Maršalico v Straussovi operi Kavalir z rožo.
Čeprav je bila vso kariero zvesta ljubljanski Operi, pa je nekajkrat gostovala bodisi sama, bodisi z ansamblom ljubljanske Opere v jugoslovanskih opernih središčih in na tujem v Linzu, Kijevu, Harkovu, Minsku, Vilni, v Kazanu, Sofiji in Varni, na Nizozemskem pa je veliko snemala, med drugim je tam v glavnih vlogah sodelovala pri snemanjih celotnih oper Ero z onega sveta in Pikova dama.
Vanda Gerlovič je prejela vrsto uglednih priznanj: leta 1952 je bila prva na pevskem tekmovanju v Sarajevu, leta 1963 je prejela Nagrado Prešernovega sklada, leta 1976 Nagrado mesta Ljubljana in leta 1979 za življenjsko delo Veliko Prešernovo nagrado.
Po upokojitvi ni več nastopala, umrla pa je v Ljubljani 22. novembra leta 2001.
Peter Bedjanič
ARIJE:
1. Chr. W. Gluck: Arija Ifigenije iz 1. dej. opere Ifigenija na Tavridi 2.36
Zbor in Orkester Opere SNG Ljubljana, dir. Samo Hubad, (1953) (poslušaj!)
2. Chr. W. Gluck: Arija Ifigenije iz 4. dej. opere Ifigenija na Tavridi 4.08
Orkester Opere SNG Ljubljana, dir. Samo Hubad, (1953)
3. G. Verdi: Arija Amelije iz 2. dej. opere Ples v maskah 7.54
Orkester Radia Ljubljana, dir. Danilo Švara, (1959)
4. R. Wagner: Prizor Izoldine ljubezenske smrti iz opere Tristan in Izloda 5.20
Orkester RTV Ljubljana, dir. Bogo Leskovic, (1960)
5. W.A. Mozart: Recitativ in arija Donne Anne iz 1. dej. opere Don Juan 5.52
Don Ottavio: Miro Bajnik – tenor
Orkester RTV Ljubljana, dir. Bogo Leskovic, (1963)
6. L.van Beethoven: Arija Leonore iz 1. dej. opere Fidelio 7.46
Orkester Slovenske filharmonije, dir. Samo Hubad, (1967)
7. G. Verdi: Arija Aide iz 1. dej. opere Aida 6.13
Orkester Slovenske filharmonije, dir. Samo Hubad, (1967)
8. A. Ponchielli: Arija Gioconde iz 4. dej. opere Gioconda 4.11
Orkester Slovenske filharmonije, dir. Samo Hubad, (1967)
9. P. I. Čajkovski: Arija Lize iz opere Pikova dama 4.31
Orkester Slovenske filharmonije, dir. Samo Hubad, (1967)
10. P Mascagni: Arija Santuzze iz opere Cavalleria rusticana 3.41
Orkester Slovenske filharmonije, dir. Samo Hubad, (1967)
11. G. Puccini: Arija Tosce iz 2. dej. opere Tosca 3.12
Simfonični orkester RTV Slovenija, dir. Samo Hubad (1966)
12. D. Švara: Kleopatrin prizor iz 4. dej. opere Kleopatra 2.32
Orkester Slovenske filharmonije, dir. Samo Hubad, (1967)
