Rojenice so Zdravku Kovaču položile v zibko obilo darov: od nadvse prijetnega in impozantnega videza, prek muzikalnosti in dobrega spomina do tistega, kar pevec najbolj potrebuje, zelo velikega in lepega glasu. Navrgle so mu tudi dobršno mero igralskega talenta. Tako je nekega dne kot sedemnajstletni visokorasli mladenič precej samozavestno stopil pred zelo znano ljubljansko pevsko pedagoginjo, profesorico Ksenijo Kušej Novak in jo prosil, če bi ga hotela poslušati.
Ker gospa Kušejeva ni vedela, koga ima pred seboj, se ni preveč začudila, ko je mladi Zdravko položil na klavir note Cavaradossijeve arije iz tretjega dejanja Puccinijeve opere Tosca. Mladenič je tenorsko arijo zapel do konca, malo sta še preizkusila glas, nato je profesorica postavila fanta na realna tla: »Mladi mož, vi niste tenorist, temveč basist in s Cavaradossijem v prihodnje, če mislite postati pevec, seveda ne bo nič!«
Kmalu se je seveda pokazalo, da mladi pevec enako dobro kot Cavaradossija, zapoje nizki basovski ariji Sarastra iz Mozartove Čarobne piščali – narava mu je namreč dala sanjski glasovni obseg dveh oktav in kvinte. Svoje izredne višine je Zdravko Kovač lahko uporabil že kmalu po začetku svoje umetniške poti, ko so na odru ljubljanske Opere pod taktirko Sama Hubada in v režiji Hinka Leskovška nepozabno lepo uprizorili opero Ifigenija na Tavridi Christopha Willibalda Glucka. Mlademu pevcu so
zaupali kratko, toda pevsko neznansko težko vlogo skitskega kralja Toasa.
Na opernih deskah je Zdravko Kovač prvič stal leta 1952, ko je pel ne zelo veliko, a pomembno in v pevskem smislu hvaležno vlogo Monterona v Verdijevi operi Rigoletto. To je bil čas, ko so se na odru ljubljanske Opere kar po vrsti pojavili zelo dobri, celo odlični mladi pevci: Sonja Hočevar, Sonja Draksler, Cvetka Ahlin in Gašper Dermota, malo pozneje pa so se jim pridružili še Zlata Ognjanovič in Božena Glavak in seveda Zdravko Kovač. Ker pa se mlademu pevcu vloga Monterona ni zdela dovolj
pomembna za uradni začetek kariere, velja za Kovačevo debitantsko vlogo Povodni mož v Dvoržakovi Rusalki. Potem so si z neverjetno naglico sledile ena velika vloga drugi. Tako je Zdravko Kovač veliko pozornost zbudil kot Mefisto v operi Faust Charlesa Gounoda in danes si je skorajda nemogoče predstavljati, da bi mladenič, ki še ni dopolnil tridesetega leta, pel vloge, kakršne so Mefisto, ali pa Don Basilio v Rossinijevem Seviljskem brivcu, da o treh basovskih vlogah, Coppeliusu, Dapertuttu in
Doktorju Miraklu v Offenbachovih Hoffmannovih pripovedkah niti ne govorimo.
Hkrati s pozornost zbujajočimi nastopi v Operi pa so se začeli tudi prvi zmagoslavni nastopi na koncertnih odrih. Zdravko Kovač se je hitro uveljavil kot oratorijski pevec in kljub temu, da v tistih časih še nikakor ne moremo govoriti o pomanjkanju pevcev, so ga kot koncertanta vabili na vse konce Jugoslavije. Tako je mladi pevec zelo hitro osvojil ves standardni basovski oratorijski repertoar od Bacha do Orffa. S študijem reperetoarja Zdravko Kovač kot zelo muzikalen pevec z dobrim spominom
seveda ni imel nobenih težav. Kot interpret samospevov pa, kot vsi drugi naši pevci, ni imel pravih možnosti, a jih je nekaj posnel za radijski arhiv.
Od njegovih velikih vlog je treba vsekakor omeniti vsaj še dve, v katerih se je posebej izkazal, to sta Dosifej v Hovanščini Modesta Musorgskega in pa sanjska vloga vseh dobrih basistov, Kralj Filip iz Verdijeve opere Don Carlos.
Zadnja leta kariere je Zdravko Kovač zaradi bolezni, ki je omejevala njegove pevske sposobnosti, nastopal le v manjših in srednjevelikih vlogah.
Umrl je 72 – leten, 28. julija leta 2001.
Peter Bedjanič
SKLADBE
1. Chr. W. Gluck: Arija Toasa iz opere Ifigenijna na Tavridi (1975)
Orkester Opere SNG Ljubljana, dir. Samo Hubad
2. J. Offenbach: Arija Dapertutta iz opere Hoffmannove pripovedke (1957)
Orkester Opere SNG Ljubljana, dir. Bogo Leskovic
3. J. Offenbach: Tercet Hoffmanna, Mirakla in Crespla iz opere
Hoffmannove pripovedke (1957)
Orkester Opere SNG Ljubljana, dir. Bogo Leskovic
4. J. Offenbach: Tercet Antonije, Glasu matere in Mirakla iz opere
Hoffmannove pripovedke (1957)
Orkester Opere SNG Ljubljana, dir. Bogo Leskovic
5. G. Verdi: Arija Filipa iz opere Don Carlos (1959)
Orkester RTV Ljubljana, dir. Jakov Cipci (poslušaj!)
6. A. Dvoržak: Uvodni prizor 1. dej. opere Rusalka (1960)
Rusalka: Vilma Bukovec, tri Vile: Sonja Hočevar, Božena Glavak,
Vanda Ziherl
Orkester RTV Ljubljana, dir. Uroš Prevoršek
7. A. Dvoržak: Arija Povodnega moža iz opere Rusalka (1960)
Orkester RTV Ljubljana, dir. Uroš Prevoršek
8. J. Gotovac Selim beg (1954)
Marjan Vodopivec – klavir
9. S. Mokranjac: Lem Edim (1954)
Marjan Vodopivec – klavir
10. M. Tajčević: Pripoved (1954)
Marjan Vodopivec – klavir
11. E. Adamič: Darovanje neveste (1954)
Marjan Vodopivec – klavir
12. B. Arnič: Jesenska balada (1959)
Pavel Šivic – klavir
13. C Pregelj: Tiho zvonjenje (1959)
Andrej Jarc – klavir
