Sopranistka Zlata Ognjanovič je v pravem pomenu besede vsestranska pevska umetnica. Oče Jože je bil sicer ravnatelj velike kovačnice v Kropi, kjer se je Zlata kot šesti od dvanajstih otrok rodila leta 1931, hkrati pa tudi velik glasbeni navdušenec in kot organist prekaljen praktik, ki je ljubezen do glasbe z velikim veseljem prenašal na svoj naraščaj – na posebno plodna tla je to seme seveda padlo pri Zlati, ki se je je že v najnežnejših letih polotila naravnost
neukrotljiva želja po prepevanju. Navduševale so jo radijske oddaje, če je bilo v njih le kaj petja, pa naj so to bile ljudske pesmi, popevke, za katere so pevke in pevci takrat morali imeti še lepe glasove, ali pa samospevi in opere. Narava ji je bila naklonjena – hitro se je namreč pokazalo, da ima dekle nadvse tenak sluh ter lep in mil, pa tudi dovolj krepak glas. Ko se je pozneje začela resneje ukvarjati s petjem, je prišel na dan še njen fenomenalni glasbeni spomin, ki je ni zapustil do
današnjih dni. Še zdaj zna na izust vse svoje vloge pa tudi tiste svojih partnerjev in je nezmotljiv vir informacij za vse podrobnosti o operah, v katerih je nastopila in so jih drugi že zdavnaj pozabili.
Seveda pa je morala, če je hotela kot pevka kaj doseči, Zlata, takrat še Gašperšič, zapustiti rodno Kropo in se preseliti v Ljubljano. Na prigovarjanje zborovodje, profesorja Maksa Pirnika se je vpisala v Nižjo glasbeno šolo, kjer je postala učenka profesorice Ksenije Novak Kušej. Pod njenim mentorstvom je potem obiskovala Srednjo glasbeno šolo, pozneje pa je končala tudi visokošolski študij.
Malo iz veselja, malo pa seveda za preživetje, je Zlata začela prepevati v radijskem komornem zboru, ki ga je takrat vodil Milko Škoberne. Na njeno petje so postali pozorni v drugih glasbenih uredništvih in mlada pevka se je začela redno pojavljati v radijskih studijih – ob najrazličnejših speremljavah je posnela dolgo vrsto ljudskih in ponarodelih pesmi, samospeve, širše občinstvo pa je vedno znova navduševala kot popevkarica.
Dilema med raznimi glasbenimi zvrstmi pa ni trajala dolgo – po uspešno opravljeni avdiciji je na odru ljubljanske Opere leta 1954 nadvse uspešno debitirala kot Siebel v Gounodovem Faustu. Njena prva velika vloga, kmalu po debiju, pa je bila naslovna vloga Dvoržakove opere Rusalka.
Med prvimi vlogami, ki jih je prevzela Zlata Ognjanovič – v šestdesetih letih preteklega stoletja se je poročila z basistom Dragišo Ognjanovićem – je bila tudi vloga, v kateri si je že od nekdaj želela nastopiti in sicer je to bil Kerubin v Mozartovi Figarovi svatbi. Mozart je bil namreč tisti skladatelj, ki jo je, odkar pomni, najbolj očaral in pozneje je kreirala še celo vrsto njegovih vlog. Kot je bila na opernem odru zavzeta za Mozarta, je kot pevka samospevov čutila globoko navezanost na
pesemski opus Franza Schuberta. Na žalost je v naših okoliščinah imela vse premalo priložnosti, da bi se izkazala kot koncertna pevka.
Leta 1958 se je udeležila Mednarodnega pevskega tekmovanja v francoskem Toulouseu. Domov je prinesla srebrno medaljo, na sklepnem koncertu prireditev pa je nastopila z odlomkom iz svoje sanjske vloge, Tatjane iz opere Jevgenij Onjegin Petra Iljiča Čajkovskega. Takoj po vrnitvi domov so Tatjanin prizor s pismom z njo posneli v radijskem studiu 14, orkester pa je vodil Samo Hubad. Če bi prebrskali vse zvočne arhive po svetu, bi našli le malo posnetkov tega zahtevnega prizora, zapetega s
tolikšnim mladostnim žarom kot ga je takrat premogla Zlata Ognjanovič.
V letih kariere se je potem seveda zvrstila dolga vrsta vlog, od katerih so najpomembnejše Marinka v Prodani nevesti, Margareta v Faustu, Komponist v Straussovi operi Ariadna na Naksosu, Donna Elvira v Don Juanu, Grofica v Figarovi svatbi, Jeny v operi Vzpon in padec mesta Mahagonnyja, Massenetova Manon, Mimi v La Bohème, pa naslovna vloga v Janačkovi operi Jenufa, Oktavija v Monteverdijevi operi Kronanje Popeje, seveda Tatjana v Jevgeniju Onjeginu, pozabiti pa ne smemo njene, verjetno
najzreleše kreacije, Judit v operi Grad vojvode Sinjebradca Bele Bartoka.
Še posebno v prvih letih kariere je Zlata Ognjanovič pogosto nastopala tudi v tujini, tako so jo videli in slišali v Avstriji, Švici, Nemčiji, Italiji, na takratnem Češkoslovaškem, v nekdanji Sovjetski zvezi in Kanadi, uspešno je sodelovala tudi z ansamblom mariborske Opere.
Po končani operni karieri se je ukvarjala s pedagoškim delom in za svoje umetniške dejavnosti prejela Župančičevo in Betettovo nagrado.
Peter Bedjanič
SKLADBE
1./ W.A.Mozart: Arija Kerubina iz opere Figarova svatba (1957)
Orkester Radia Ljubljana, dirigent: Samo Hubad (poslušaj!)
2./ G.Puccini: Arija Mimi iz 1.dej. opere La Bohème (1957)
Orkester Radia Ljubljana, dirigent: Samo Hubad
3./ P.I.Čajkovski: Tatjanin prizor s pismom iz opere Jevgenij Onjegin (1958)
Orkester Radia Ljubljana, dirigent: Samo Hubad
4./ G.Puccini: Arija Laurette iz opere Gianni Schicchi (1958)
Orkester Radia Ljubljana, dirigent: Samo Hubad
5./ L.v.Beethoven: Arija Marceline iz opere Fidelio (1960)
Orkester RTV Ljubljana, dirigent: Bogo Leskovic
6./ G.Bizet: Arija Micaele iz opere Carmen (1960)
Orkester RTV Ljubljana, dirigent: Bogo Leskovic
7./ A.Dvoržak: Arija Rusalke iz 1. dej. opere Rusalka (1964)
Orkester RTV Ljubljana, dirigent: Bogo Leskovic
8./ Ch.Gounod: Arija Siebela iz opere Faust (1967)
Orkester RTV Ljubljana, dirigent: Samo Hubad
9./ A.Dvoržak: Arija Rusalke iz 3. dej. opere Rusalka (1975)
Simfonični orkester RTV Ljubljana, dirigent: Ciril Cvetko
10./ G.Verdi: Arija Aide iz 1. dej. opere Aida (1975)
Simfonočni orkester RTV Ljubljana, dirigent: Ciril Cvetko
11./ J.Massenet: Arija Manon O mizici iz 2. dej opere Manon (1975)
Simfonični orkester RTV Ljubljana, dirigira Ciril Cvetko
12./ A.Borodin: Arija Jaroslavne iz 4.dej. opere Knez Igor (1980)
Orkester Opere SNG Ljubjana, dirigent: Vladimir Kobler
13./ J.Gotovac: Arija Djule iz opere Ero z onega sveta (1986)
Orkester Opere SNG Maribor, dirigent Boris Švara
14./ B.Lesjak, F. Milčinski-Ježek: Ne čakaj na maj (1957)
