V svojem deset let trajajočem delovanju se je ansambel 4saxess oblikoval v pomembno komorno zasedbo v slovenskem glasbenem krogu, hkrati pa ima za seboj tudi številna gostovanja v bližnjih državah, kot so Hrvaška, Italija, Avstrija in Francija.
Raznovrstnost izobrazbe članov kvarteta daje skupini širok glasbeni nazor in bogastvo izraznosti. Diplomirali so namreč v Ljubljani, Zagrebu in Frankfurtu, izpopoljnjevali pa so se v Parizu, Bordeauxu in Bostonu.
Prav ta raznolikost vpliva na medsebojno subtilno usklajevanje umetnikov, katerih cilj je edinstven glasbeni izraz. S tem izzivom se je kvartet 4saxess vedno znova spopadel na skupni poti iskanja zvoka skozi različne glasbene zvrsti. Rezultat so uspešna koncertna gostovanja na festivalih klasične in moderne glasbe, na katerih so poleg lastnih interpretacij skladb Mozarta, Bacha in Debussya izvajali tudi dela vodilnih slovenskih in hrvaških skladateljev. Kvartetu so svojo glasbo posvetili I.
Lunder, A. Solovera, N. Šenk, V. Pupis, V. Lisjak in del tega je moč slišati na dveh zgoščenkah: debitantski 4folk in na tukaj predstavljeni 4US. Novi nosilec zvoka je tako kot njegov predhodnik idejno spočet na gostovanju kvarteta v Parizu,kjer so se ansamblu v intenzivnem zlitju glasbenih doživetij porajale nove zamisli. Le-te zaradi medsebojnega dopolnjevanja kreativnost posameznih članov vedno najdejo pot do končne ustvaritve.
»Potovanja pogosto delujejo kot katalizator idej. Naše glasbeno potovanje po Severni Ameriki napeljuje na človeško željo po raziskovanju oddaljenih kontinentov, hkrati pa tudi na bližino glasbe, ki je v prejšnjem stoletju postala del širše kulturne zgodovine.« (4saxess)
V glasbenem svetu poznamo primere razvoja določene zvrsti v čudežni simbiozi s posameznim glasbilom, s katerim glasba te zvrsti najde popoln medij za svoje izražanje. Torej, kadar razmišljamo o glasbenem baroku, umeščenem v evropsko okolje, pravzaprav razmišljamo o glasbi za orgle, čembalo ali violino. Glasbilom pa lahko vedno dodamo vokalno glasbo. Tako lahko v času razvoja popularne glasbe 20. stoletja zasledimo pojav velikih interpretov električne kitare
ali saksofona, v novejši zgodovini pa smo priča drznejši premostitvi določenih glasbenih svetov in afirmacije glasbil na področjih, za katera prvotno niso bila predvidena.
Saksofon, glasbilo 19. stoletja, je produkt časa, ko smo začeli meriti pospešeni moderni razvoj. V sebi nosi mnoge odkrite in neodkrite značilnosti, ki včasih delujejo nasprotujoče. Popularno-nastopaški ter razdražljivo-avantgardni, zapeljiv in škandalozen, vulgaren in eteričen, prav takšen kot današnji, moderni čas. Saksofon je postal simbol novega, mladostnega, nemirnega duha. Njegov razvoj se je začel v pariških salonih, kjer ga je s svojim igranjem predstavil
izumitelj Adolphe Sax. Skladatelj Hector Berlioz je leta 1844 v časniku »Journal des debates« pel hvalnico temu glasbilu in s tem potrdil izjemno vrednost saksofona.
Minilo je več desetletij, v katerih je glasbeni svet zanemaril to glasbilo. Pojavljalo se je zgolj v vojaških godbah in kabaretih, dokler ga ni nadvse resno uporabil Anton von Webern v svojem »Quartetu« Opus 22. V Ravelovem »Boleru« nas saksofon razoroži s svojo romantično občutljivostjo. Na žalost je v tridesetih letih dvajsetega stoletja, v dobi razcveta saksofona, prišlo do njegovega zatiranja v sami kulturni prestolnici Evrope, Berlinu. Približno v istem času si ga je neka druga kultura
do popolnosti prisvojila. Kot da bi prepotoval na ladjah skupaj s sužnji iz Afrike, je saksofon v Ameriki pognal korenine v jazzovski in popularni glasbi, s čimer se je začela nova zgodba o razvoju njegovega zvoka. Predvsem v jazzovski glasbi je bila večina pionirjev te zvrsti prav saksofonistov. Kmalu so tudi skladatelji simfonične glasbe začeli uporabljati Saxovo glasbilo kot posebno zvokovno začimbo in pomembno podrobnost v ponazarjanju te vzpenjajoče se kulture.
Gershwinova uporaba saksofonav svojih delih nas torej ne preseneča. Ni bilo treba dolgo čakati, da so posamezne teme iz opere Porgy and Bess začele pronicati v koncertno glasbeno življenje in tudi v jazzovske klube. Tako je bil logičen in utemeljen tudi prehod pretakanja tega glasbenega besedila v medij saksofonskega kvarteta. Izvedba, ki jo predstavljamo na tej zgoščenki je delo skladatelja in aranžerja Sylvaina
Dedenona. Z lastnimi skladateljskimi rešitvami mu je uspelo, da skrčena zasedba brez pevcev in scenografije poskrbi za raznolikost Gershwinove glasbe. Uvertura »Allegro« v stavek Jasbo brown, je pravzaprav honky-tonky blues, ki se pretopi v uspavanko Summertime, glasbeni spomenik svetovne zapuščine, podobno kot Beethovnova Oda radosti. Stavek There's a boat je primer programske glasbe, ki z nepravilnim metrumom slika pljuskanje morja, It ain't necessarily so, poln odpevanja, pa je groteskni
dialog med Sporting Lifeom in gospel zborom.
Bernsteinova West side story, v priredbi Thomasa Buritcha, je zgodba o spopadu, etnični nestrpnosti v deželi »strpnosti« (Jet song), o ironični oddaljenosti od zapostavljene »zaostale« domovine Puerta Rica (America) in pravici za vse, vendar po lastnih merilih (Cool). Besede glavne ženske vloge, Marije, so namenjene nasprotujočim se tolpam: » Zaradi vas je ta svet grozen!« in izzivajo zavest modernega in egocentričnega človeka. Bernstein nam v tej zgodbi brez kompromisov
vendarle ponudi tudi upanje (Somewhere). In to upanje lahko popeljemo v različne smeri tekom te ameriške zgodbe. Porgy upa, da bo v velikem New Yorku našel svojo Bess. Čeprav je v naših očeh naivnež, na koncu opere presodimo, da je pogumen in njegova naivnost postane vrlina. Vsekakor je naivnost, o kateri v današnjem času govori John Adams v knjigi Naive and Sentimental Music, način gledanja na svet in umetnost, ki nam vliva pogum za izražanje lastnega pogleda na široko poznana dejstva v
luči novih stvaritev, brez strahu pred tankim ledom imitacije. Tako tudi Igor Lunder, v svoji Pre-jazz Trilogy, uporablja poznane glasbene zvrsti, predhodnice jazza, preko katerih se izraža in prikazuje svoj pristop k saksofonu, ki je skrajno logičen, odmerjen, a ne brez tveganja. Work song & spiritual iz juga Amerike predstavi preko netemperiranih akordov, momljanja, petja in improvizacije; Ragtime z uporabo sinkopiranih, poudarjenih ritmov, Charleston pa s
ponavljajočimi ritmičnimi vzorci, ki vsebujejo turbulentne melodije in njihove glasne kulminacije. Avtor sam komentira določene podrobnosti:
»Zgodba bi lahko bila tudi del tega »Pre-jazza«, čeprav je napisana kasneje, ker je zgrajena na enakih harmonskih postopkih, ki so značilni za gospel. Resda pa se v določenem delu pojavljajo tudi linije, ki imajo lastnosti bebopa. Sam naslov je moja besedna igra, ki spominja na gospel-jazz standard Horacea Silverja – The Preacher. Zakjučni del Ragtimea je, s simetrično harmonskim konceptom, poklon velikanu jazz saksofona – Johnu Coltraneu (čeprav tu uporabljam maloterčne odnose namesto
velikoterčnih)«.
Dva dela svetovne zapuščine ameriških korenin vključujeta v medigrah originalno delo modernega skladatelja, ki uporablja nekdanje oblike, s katerimi izkaže nekaj novega, lastnega in sodobnega. Uporabljamo zgodbe o rasni in razredni razdvojenosti ter preko njih izražamo upanje, ljubezen in strpnost, ki je še posebno potrebna v današnjih časih.
Uporabljamo literaturo, ki je na meji jazza, folklorne glasbe in resne glasbe, da bi z njo prikazali sposobnosti saksofona, tega sodobnega glasbila, ki naj bo ustrezen podajalec zamisli glasbenega sveta. Naš namen je v to vključiti tiste svetove, ki bodo zahvaljujoč našemu upanju, šele nastali.
Tomislav Žužak Prevod: Primož Fleischman
4saxess: Sopran saksofon: Lev Pupis
Alt saksofon: Tomislav Žužak
Tenor saksofon: Primož Fleischman
Bariton saksofon: Dejan Prešiček
Skladbe:
IGOR LUNDER
1. Work song 7: 22
GEORGE GERSHWIN Porgy and Bess
2. Jasbo brown 2: 44
3. Summertime 3: 52
4. There's a boat 3: 29
5. It ain't necessarily so 2: 37
6. Finale 4: 03
