Violinist Andrej Kopač, rojen 1978 v Ljubljani, je z odliko diplomiral na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu (prof. Helfried Fister, prof. Saewon Suh) in ravno tako na Akademiji za glasbo v Ljubljani (prof. Volodja Balžalorsky). Pri istem profesorju je zaključil tudi podiplomski študij.
Med študijem se je udeleževal številnih mojstrskih tečajev (Ozim, Abe, Gratovich, Krones, Ivanov, Košuta, Roman Nodel), pet sezon pa je bil tudi član- prvi violinist Evropskega mladinskega simfoničnega orkestra. Koncertira po Sloveniji, Avstriji, Italiji in Slovaški. Izmed koncertov so najodmevnejši: 9. maja 2005 na Magistratu v Ljubljani (Glasbena mladina Slovenije) z deli za violino solo (Bach: 3. sonata, Kopač: Sonetuda »Goodbye, My Friend, Goodbye«, Ysaÿe: 6.
sonata), koncert na Akademiji za glasbo v Banski Bistrici na Slovaškem 3. novembra 2005 in pa solistični recital z deli za violino solo v Celju, dne 17. avgusta 2006. V marcu 2007 je krstno izvedel koncert za violino in godala Petra Kopača (Celje, abonmajski koncert Celjskega godalnega orkestra, Nenad Firšt) in ga ponovil na Bledu julija istega leta (Komorni orkester solistov Društva slovenskih skladateljev- KOS). Arhivsko snema nova slovenska dela za violino solo za RTV Slovenija.
Je redni član simfoničnega orkestra RTV Slovenija in profesor violine na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.
Šest solosonat in partit Johanna Sebastiana Bacha še vedno velja za temeljna dela v literaturi za solo violino. Do 20. stoletja se ni nihče skušal približati temu kompozicijskemu žanru. V 19. stoletju se je pojavila le peščica violinskih virtuozov, kot so Niccolo Paganini, Henryk Wieniawski, Wilhelm Ernst in drugi, ki so do skrajnih meja izkoristili tehnične zmogljivosti na inštrumentu v svojih koncertnih etudah, capriccih in virtuoznih variacijah za
solo violino, niso pa doprinesli ničesar novega v samem kompozicijskem slogu in obliki. Na prelomu 19. in 20. stoletja je nemški komponist Max Reger končno prebil led in napisal Šest sonat ter 12 preludijev in fug za solo violino v bachovski obliki s poznoromantičnimi harmonijami. Kmalu zatem je nastalo nekaj ključnih del, kot so Sonata za violino solo Bele Bartóka, Šest solosonat Eugèna Ysaÿea, Solosonata Sergeja Prokofjeva in del kasnejših skladateljev, katerih nova kompozicijska sredstva
posegajo na področje tonalnosti, harmonije in zvočnih učinkov, posamezniki pa so eksperimentirali tudi v smislu osvoboditve oblike in metruma. Pri Slovencih se je pojavila prva sonata za violino solo s poznoromantičnim komponistom Matijo Bravničarjem, sledili pa so mu številni danes še živeči skladatelji, katerih najpomembnejša dela predstavljam na svoji zgoščenki.
ČRT SOJAR VOGLARse je v svoji Sonatini za violino solo dokazal kot izjemen poznavalec inštrumenta. Znal je spretno izkoristiti vse tehnične prvine in barvne zmožnosti violinskega tona. Skladbo sem krstno izvedel leta 2006 na svojem podiplomskem recitalu.
NENAD FIRŠTje bil leta 1988 tik pred diplomo iz violine. Še isto noč pred tem ni vedel, katero slovensko skladbo bi igral, zato jo je napisal kar sam in jo zjutraj na hitro preigral. Sam zase pravi, da je bila to najslabša izvedba vseh časov, kljub temu pa je ˝Something wild˝ zelo pomemben prispevek k slovenski literaturi za solo violino.
Leta 2000 se je skladatelj s trostavčnim delom Pisma ponovno preizkusil v tej disciplini. V prvem in drugem stavku ni predpisal metruma z namenom, da bi osvobodil ritmično gibanje in melodični potek. Z navidezno kompliciranim ritmičnim zapisom je ustvaril iluzijo tempa rubata, ki jo razblini tretji stavek v kombinaciji sedemosminskega in petosminskega takta s svojim energičnim in odločnim značajem.
PETER KOPAČ Pomenljivi naslov Sonetuda namiguje na morebitno združitev oblik etude in sonate za violino solo, katerih značilna virtuoznost in prikrita večglasnost sta tudi prisotni. Izurjeno uho in analitični pristop k spoznavanju te zahtevne partiture pa bosta za navidezno dvostavčnostjo vendarle prepoznala niz karakternih variacij na ključni motiv začetka skladbe, ki harmonsko temelji na samih malih septimah brez
razvezov in s tem ustvarja občutek negotovosti in nepredvidljivosti, melodijo pa povezuje tritonusno gibanje v punktiranem ritmu, ki le še dodatno pripomore k zamegljenosti tematskega gradiva.
IVO PETRIĆje leta 1976 napisal svojo Sonato za solo violino za Mednarodno violinsko tekmovanje Henryka Wieniawskega in zmagal na tem natečaju, kar pomeni, da je bila to obvezna sodobna skladba tega tekmovanja in jo je izvajalo mnogo perspektivnih mladih koncertantov iz vsega sveta, med Slovenci pa jo je prvi posnel violinist Igor Ozim. S tehtno motivično gradnjo je skladatelj dosegel popolno oblikovno homogenost, na
ravni tehnično zahtevne violinske igre pa izjemne zvočne dimenzije inštrumenta.
Kot edinega tujega predstavnika na svoji zgoščenki sem uvrstil švicarsko ameriškega skladatelja prve polovice preteklega stoletja ERNESTA BLOCHA. Njegovo zelo redko izvajano delo iz leta 1958 Suita za violino solo št.1 je posvečeno slovitemu violinskemu virtuozu Yehudiju Menuhinu. Gre za neobaročni princip sonate da chiesa s kontrastnimi štirimi stavki, ki prehajajo eden v drugega brez premora. Način prikritega dvoglasja na enem inštrumentu je Bloch
posodobil z uporabo bitonalnosti.
Andrej Kopač
Skladbe:
1.) Črt Sojar Voglar: Sonatina za violino solo 6.42
