Namen krovnega projekta " Slovenska glasba v mednarodnem prostoru " je promoviranje in vmeščanje kakovostnih slovenskih glasbenih del v mednarodni prostor. Ta umestitev je najbolj učinkovita, ko slovenska glasbena dela slišimo v kakovostni izvedbi skupaj s primerljivimi deli iz svetovne literature. Program zgoščenke Barbare Jernejčič Fürst pa že prerašča ta okvir, saj gre za programsko domišljeno predstavitev tihe ženske pripovedi, ki je v razvoju skozi stoletja
dobila svoj značilni, jasni in zelo izrazni glas. Mihael Paš, urednik za komorno glasbo, program ARS
/Osebni pristop/
Sodobna glasba – glasba neskončnih izraznih možnosti, svobode in raziskovanja. Preizkušanje zmožnosti glasu, koncentracije, znanja solfeggia in drznosti. Popolno razgaljenje občutij, strahov, dvomov in osebna izpoved.
Svet najglobljih doživljanj življenja in stanj ženske duše iz različnih pogledov tako moških, kot ženskih.
Popotovanje po poteh, ki so se v vsaki skladbi na novo odkrivale in ki so del našega življenja - obup, tesnoba, brezbrižnost, hrepenenje, občudovanje…
Vse to v izziv poslušalcu. Barbara Jernejčič Fürst
Barbara Jernejčič Fürst, mezzosopran, je na graški Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost z odliko končala študij zborovskega dirigiranja in glasbeno dramskega upodabljanja, ter pridobila naziv magistre umetnosti. Bila je članica Flamskega opernega studia v belgijskem Gentu in štipendistka Steans Instituta for Young Artists v okviru festivala Ravinia v Chicagu. Ob tem se je izpopolnjevala na mojstrskih tečajih pri M. Lipovšek, Ch. Ludwig, D. Fischer-Diskauu, M. Martinuju, R. Piernayu ter, za baročno petje, pri B. Schlick in Ch. Roussetu.
Na odrih graškega Theatra in Palais, Flamske opere v Gentu in Antwerpnu, dunajske Komorne opere in v Theather an der Wien, ter Ljubljanske in Mariborske opere je nastopila v vlogah Kerubina v Figarovi svatbi, Druge dame v Čarobni piščali in Dorabelle v Cosi fan tutte W.A.Mozarta, kot Ruggiero v Händlovi Alcini, kot Tretja dama v praizvedbi opere Fanny Goldmann skladateljice Mie Schmidt, kot Lucretia v Onečaščenju Lukrecije B.Brittna, kot Siebel v Gounodovem Faustu , kot Lisinga v Gluckovi Le
cinesi, kot Trommler v Ullmanovem Kaiser von Atlantis in kot Arianna in Una ingrata v Monteverdijevi produkciji Ballo.mortale.
Kot koncertna pevka je sodelovala v okviru Glasbene mladine ljubljanske in Festivala Ljubljana, festivala Kogojevi dnevi, Slovenski glasbeni dnevi, Festival Radovljica, ter na festivalih Steirischer Herbst, Zagrebški bienale, Klangwerktage Hamburg, Wien Modern, Bregenzer Festspiele, Styriarte, Internationale Woche für alte Musik Krieglach, Echi lontani, Festival Retz, Frühling Festival in Musikverein ... Nastopa z različnimi dirigenti (A. Nanut, U. Lajovic, M. Munih, D. de Villiers, G.
Pehlivanian, S. Kuijken, M. Haselböck, P. Rossi, D. Masson, D. Runnicles, S. Camberlin, J. Kalitzky…) in orkestri, ter ansambli (Slovenska filharmonija, simfoniki RTV, Armonico Tributo Austria, La petite bande, Solamente naturali, Musica Aeterna, Slowind, Mosaik, Tonkünstlerorchester, ORF Radio-Symphonieorchester Dunaj …)
V bogati koncertni zgodovini je poustvarila največja dela glasbene zakladnice: Pergolesi Stabat mater, Bach Magnificat, Matejev pasijon, Pasijon po Janezu in vrsto kantat, Mozart Requiem, Händel Mesija, Vivaldi Gloria, Bruckner Te Deum, Donizetti Messa di Gloria e Credo, Durufle Requiem, Haydnove maše, Honneger Le Roi David, Monteverdi Vespro della beata Vergine, Saint-Saen Božični oratorij, Varese Offrandes, Lebič Zgodba- Fable, Globokar Sternbild der Grenze… med najbolj odmevne pa sodi
nastop v Zlati dvorani Dunajskega Musikvereina z monologom Monteverdijeve Ariadne.
Je ena redkih izvajalk osredotočenih na dela sodobnih slovenskih skladateljev in skladateljic (preko 50 prvih in praizvedb): Jež, Lebič, Lipovšek, Šivic, Kogoj, Petrić, Globokar, Rojko, Habe, Golob, Mihelčič, Srebotnjak, Sojar-Voglar, Čopi, U. Pompe, L.Vrhunc, B.Jež-Brezavšček…
Za domače in tuje založbe je Barbara Jernejčič Fürst poustvarila dela na več kot 10 zgoščenkah ter izdala samostojno zgoščenko s celotnim opusom samospevov Marija Kogoja ob klavirski spremljavi Gaive Bandzinaite. V izidu pa je zgoščenka z naslovom Dotiki, kjer dela za solo glas V. Globokarja, U. Pompe, L. Vrhunc, B. Jež Brezavšček, L. Beria in A. Bauld, zaokrožata ariji C. Monteverdija.
SKLADBE:
Claudio Monteverdi: "Disprezzata Regina" from L'incoronazione di Poppea
Zgoščenka, ki je pred vami, vsebuje v glavnem posnetke, ki pričajo o ustvarjalnosti skladateljic in skladateljev današnjega časa. Umetnica Barbara Jernejčič Fürst pa se je odločila, da tem skladbam, kot kontrast, priključi še dve baročni ariji iz opere Kronanje Popeje velikega italijanskega skladatelja baročnega obdobja, Claudia Monteverdija (1567-1643). Opera je nedvomno skladateljeva največja odrska mojstrovina, ki se dogaja v času vladanja Nerona v Rimu in je obenem tudi prvo do danes
poznano operno delo, ki obravnava zgodovinsko tematiko. Za razliko od številnih baročnih oper, ki poudarjajo zlasti zunanji teatralni blišč, je Kronanje Popeje umetnina, v kateri skladatelj glasbeno poglablja značaje in človeške strasti. K temu ga, ne nazadnje, sili tudi libreto, ki vsebuje številne dramske elemente in v središče postavlja ljubezen cesarja Nerona do Popeje. Obe ariji, ki jima bomo prisluhnili na zgoščenki, pa izžarevata tragični patos in močno Popejino
čustvovanje.
Luciano Berio: Sequenza III (1965) Luciano Berio (1925-2003) je ciklus skladb z naslovom »Sequenzas« napisal za različne solistične instrumentaliste in tudi za vokal. V partituri jim je poveril zahtevno nalogo, saj part od njih zahteva kar največjo muzikalno in tehnično znanje.
Sequenza III za solo glas vsebuje številne izrazne možnosti, ki jih omogoča človeški dih. Skladba je zgrajena na kratkem besedilu Markusa Kutterja, pri čemer besedne zveze avtor večkrat različno kombinira.
Iz fonetskih in semantično-ekspresivnih elementov, ki so sestavni deli vsake besedne enote, je skladatelj ustvaril številne dele skladbe, pahljača izraznih možnosti postane tako osupljivo raznolika. Različne oblike glasovnega izražanja so izjemno zahtevne, od jecljanja do zadržanega petja, od krikov do hlastajoče artikuliranega blebetanja.
Skladatelje je v notnem zapisu vključil tudi pisna navodila za šest različnih pevskih načinov:
- konvencionalni, ki je povezan z običajno artikulacijo besede;
- spremembo v glasovnih načinih (mrmranje, šepetanje, nazalni toni)
- zvoke, kot so ploskanje, tleskanje;
- glasovno izraznost, kot je smeh, kašelj, kihanje;
- gibe rok, na primer drža roke usti, ki spremeni naravo zvoka;
- telesno gibanje, ki ne vpliva na spremembo zvoka;
Berio predpisuje številne oznake za različne razpoloženjske trenutke, ki se nenavadno hitro izmenjujejo in interpretko silijo v kar najhitrejše čustvnene preskoke, pri tem pa naj navodil ne razume kot načina izražanja obupa ali zasanjanosti, temveč v bistvu kot navodila za ritem in tonsko upodabljanje.
To sosledje čustvenih vzgibov je tesno povezano z nenehno spreminjajočim se tekstom, le-ta pa je vkljujčen v predpisano artikulacijo.
ni prostora zate v mojih sanjah
ni prostora zate v mojem prostoru
ni prostora zate
komaj je prostor zate
je prostor zate
je prostor samo zate
si samo ti
si ti
bodi ti
Ker se drugod vse od začetka začenja. Ker dežuje.
Ker si sam tega itak ne želiš. Ker tako ali tako nihče ne pride.
Ker se tega enostavno ne da več prenašati…
Ker je vse prepozno in ker nihče ni nič rekel. Ker je potem končno enkrat mir. Ker mi je vseeno. Ker še vedno dežuje. Ker boš kmalu odšel.
Ker bo itak kmalu samo od sebe ponehalo.
vonj sol noga pogled trava usta cilj
pot suknjič uho spanec sram luna
steklo morje sanje veka koža nož
skupne
skupen
prostaški
eden
samoten
samotne
semena
amen
ena-
Regen Liebe (Deževna ljubezen)
Izhodišče za skladbo je poezija štirih sodobnih nemških pesnikov. Uporabila sem nekaj odlomkov izbranih besedil in jih razvrstila tako, da sem zajela mavrico »ženskih« občutij. Bolj kot za pripoved, zgodbo, gre torej za ubeseditev in uglasbitev notranjega sveta, intime. Skladba je nastala za izvrstno nemško sopranistko Anno-Mario Bogner. Larisa Vrhunc
Vinko Globokar: Second thoughts (1995)
»Second Thoughts« (1995) za ženski glas, je drugi del trilogije. V prvem delu z naslovom »Letters«( za tenor, violo, violončelo, kontrabas in dva klarineta), oseba piše pismo v katerem govori o ljubezni, trgovanju, žalitvah in vojni. Izraža se z govorom, petjem, kričanjem, vendar tudi dobesedno piše po različno ojačanih površinah mize ali table. V drugem delu »Second thoughts« naslovnica prebere prispelo pismo in dolgo razmišlja o vsebini. Ko skoraj molče gleda na prebrano pismo, sklene, da
bo napisala odgovor »Reponse à letters«( za glas, flavto, akordeon in tolkala).
Vinko Globokar
Urška Pompe: Vrata dneva (2006)
dan kot vedno nov začetek
z izzivi, dogodivščinami, radovednostmi in tudi neprijetnostmi
skritimi za nešteto vrati:
nekatera odpremo
druga pustimo zaprta
nekatera se odprejo zlahka
druga težje
lahko se celo odprejo pred nami
medtem ko druga ostanejo za vedno zaprta.
Skladba je nastala na pobudo mezzosopranistke Barbare in njenih »odprtih vrat« leta 2004. Urška Pompe
Brina Jež: Song G za Barbaro (2004)
- Občutja - Izrazi
- Strasti
Song G za Barbaro ali “O rojstvu in potovanju v času”
Ravni, Strasti, Izrazi, Ovoji, Zvoki, Občutja, Namere
Skladba za solo glas „Song G za Barbaro“ je nastala na pobudo mezosopranistke Barbare Jernejčič Fürst, ki jo je premierno izvedla v decembru leta 2004 v okviru cikla Koncertni atelje Društva slovenskih skladateljev.
Za pričujočo zgoščenko je Barbara Jernejčič Fürst izbrala tri izmed sedmih delov, ki v vsebinskem smislu opisujejo območja bivanja, ki so del človeške entitete ali pa vanjo vstopajo.
Izbrani trije deli se navezujejo na notranji izraz človekovega čustvovanja, čutenja in izražanja, vse pa v indirektni, ponotranjeni in posplošeni sferi.
»Izrazi« predstavljajo pot notranjega vzgiba navzven, ki se pri tem transformira v novo obliko, zunaj pa ga je moč zajeti, lahko doživi sprejem, in reakcijo. Vzgib se požene iz brbotajoče gmote sprejemanja in predelovanja doživetij, reakcija na nastali izraz se zopet vrne v pra-gmoto.
»Občutja« predstavljajo nasprotno pot, odzive na manifestacijo zunanjega sveta in dogodkov iz zunanjosti, ki najprej resonirajo na pozunanjenem nivoju čutov in se nato kot vtisi spuščajo v notranjost. Odzivi in zabeleženja so bogato naslojena, polna podrobnosti in informacij, ki se na poti navznoter racionalizirajo
»Strasti« delujejo s svojo osnovno, premočrtno energijo vzgona, v kateri je jedro življenjske sile in svetli kristali igrivosti, takojšen čustveni odziv in usmerjenost v zunanji cilj preko prevlade neobvladanega ega.
Na mikro nivoju oblikotvornost predstavljajo sklopi ali posamični delci, ki se v svojem trajanju primerjajo z dolžino diha. Glasovna materija zaobsega tvorjenje zvočnega področja, ki presega klasično petje in govorno območje. Zapis se delno nanaša na znane rešitve iz sodobne glasbe, delno so uvedeni novi simboli, pri čemer zapis ni enoznačen, temveč zahteva raziskovanje glasovnih možnosti in približevanje osnovni zamisli. Ob mešanju vokalov je večkrat označen nadih dodatnega glasu, pogosti so
n.pr. h, g in n. Nastopajo tudi mešanice konsonatov, ali pa se konsonanti manifestirajo v spremenjeni obliki glede na govorni jezik. Pomembno je oblikovanje višinskih krivulj, kjer so natančneje razdelane oblike glissandov.
Dodatni zvočni vir, šumenje papirja, povzroča uporaba ozkih, dolgih zvitkov z glasbenim zapisom, ki jih pevka med izvedbo sproti z branjem razvija in z drugo roko hkrati zvija. Zapis je v rdeči barvi in zapisan s kaligrafskim peresom, kar izhaja iz želje po direktnem stiku s spontanostjo geste ter užitkom ročnega oblikovanja. Brina Jež Brezavšček
Alison Bauld: The Witches' Song (1990)(poslušaj!)
Skladbe Alison Bauld pridobijo svojo dramatično strukturo z združitvijo elementov gledališča z glasbenimi prvinami; uporabo glasu in inštrumenta.
Pesmi za glas in klavir kažejo njen močan interes za samospev, kar dokazuje, da ravno v tej glasbeni formi najde največ zadoščenja. Med temi je tudi skladba The Witches' song (1990) za sopran solo, v kateri je uglasben dialog treh čarovnic iz Shakespearjevega Macbetha. Želja skladateljice in izziv izvajalki je, vsaki čarovnici podati samo zanjo tipičen glas in ustvariti dialog, ki teče neprekinjeno dokler ga ne prekine Hecat. Izvajalka nastopa torej kot večplastna osebnost.
Claudio Monteverdi: Addio, Roma iz L'incoronazione di Poppea
