SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA
BRAVO ORKESTER2, IZ SVETOVNEGA REPERTOARJA, DIRIGENT: EN SHAO
Resna
Format: CD
Šifra: 110504
EAN: 3838898110504
Tuji portali:
Simfonični orkester RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1955 in se je kmalu razvil v elitno izvajalsko telo. Od ustanovitve do leta 1966 ga je vodil dirigent, skladatelj in violinist Uroš Prevoršek, potem pa so bili njegovi vodilni dirigenti zaporedoma Samo Hubad (1966–1980), Stanislav Macura (1981–1982), Anton Nanut (1982–1998), Lior Shambadal (2000–2003) in David de Villiers (2003–2006). Sedaj ga vodi odlični kitajski dirigent En Shao. Orkester je imel do danes več kot 1300 koncertov in vrsto turnej v tujini ter nastopov na uglednih glasbenih festivalih, velik del svojih moči pa posveča studijskim snemanjem za potrebe programov RTV Slovenija. Posnel je celoten simfonični opus slovenskih skladateljev in večji del klasičnega simfoničnega repertoarja. Njegovi posnetki so izšli na več kot petsto ploščah, kasetah in zgoščenkah, vsi pa so dobili odlične ocene mednarodne strokovne kritike. Na zgoščenki predstavljamo izbor posnetkov železnega repertoarja, ki so nastali v zadnjih letih.
Scenska glasba Pelleas in Melisanda Gabriela Fauréja (1845–1924) je prvo izmed glasbenih del, ki jih je navdihnila ta drama belgijskega pesnika Mauricea Maeterlincka, nastala leta 1892. (Claude Debussy je po drami napisal opero, Arnold Schönberg je ustvaril simfonično pesnitev, Sibelius pa scensko glasbo ). Fauré je delo napisal za londonsko uprizoritev drame julija 1898. Organizatorji uprizoritve so delo najprej hoteli naročiti pri Claudu Debussyju, misleč, da bo skladatelj
priredil odlomke iz svoje takrat nastajajoče opere, vendar jim je Debussy užaljeno odvrnil, da njegove glasbe ni mogoče tako prirejati. Fauréja je ob njegovem obisku v Londonu očarala igralka Campbellova, ki naj bi nastopila v vlogi Melisande in takoj se je lotil dela. Zaradi skladateljeve prezaposlenosti je klavirski osnutek za mali gledališki orkester orkestriral njegov učenec Charles Koechlin, skladatelj pa je pozneje delo predelal v suito za orkester.
Fauré je nadvse rahločutno ponazoril zasanjano, a tesnobno razpoloženje Maeterlinckove drame, ki govori o usodni prepovedani ljubezni, ljubosumju in obupanosti nad življenjem, pri tem pa preigrava starodavne pravljične motive začaranega gozda, lepe neznanke, zagledanosti v lastni odsev in izgubljenega prstana. Osrednjo pozornost je namenil čustvom glavne junakinje. Za suito je izbral štiri od sedemnajstih stavkov scenske glasbe. Celotno suito zaznamujeta eleganca in zadržana, a presevajoča
čutnost. Fauréjeva glasba je zrasla iz klasičnih vzorov, vendar se približuje prelomu s tonalnostjo in harmonski razvezanosti, vendar pa ju nikoli ne udejanji. Najbolj znan del suite je Sicilienne, stavek, ki ga je skladatelj prenesel iz scenske glasbe za uprizoritev Molièrove komedije Žlahtni meščan iz leta 1893.
Madžarski skladatelj Bela Bartok (1881–1945) je eden velikanov glasbe dvajsetega stoletja. Odločujoči impulz, ki je njegovo ustvarjanje usmeril na nova pota, je bila ljudska glasba njegove domovine. Skupaj s skladateljem Zoltanom Kodalyem je leta 1906 v posebnem manifestu zahteval temeljit popis in študij zakladnice ljudske ustvarjalnosti v deželah takratne madžarske krone. Bartok je obredel celoten panonski bazen in zapisal več tisoč madžarskih, slovaških, romunskih, srbskih
in bolgarskih ljudskih napevov, pozneje pa je odpotoval tudi v Alžir in tam zapisoval ljudsko glasbo. V njegovi glasbi so se začeli pojavljati okoli leta 1908 (1. godalni kvartet ). Posebej je cenil romunsko ljudsko glasbeno zakladnico, saj je sodil, da je zaradi prvobitnejšega življenja glasbena govorica romunskega ljudstva manj popačena in prekrita s poznejšimi dodatki. Romunski ples za simfonični orkester je ena od prvih Bartokovih glasbenih preoblek prvobitnih romunskih
ljudskih glasbenih vzorcev. V klavirski različici je nastal leta 1909, leta 1911 pa ga je Bartok orkestriral in 12. februarja 1911 so ga v Budimpešti prvič javno izvedli.
Antonin Dvořak (1841–1904) je brez dvoma največji skladatelj češke nacionalne romantične šole. Mojster, ki je ustvaril nesmrtne umetnine v številnih glasbenih zvrsteh – naj omenimo le opero Rusalka, koncerta za violino in violončelo, simfonijo »Iz novega sveta«, Trio »Dumke«, Stabat Mater – je v letih 1896 in 1897 prelil v simfonične pesnitve pet pravljičnih balad iz zbirke Kytice češkega romantičnega pesnika Karla Jaromirja Erbna. Najbolj znana med njimi je
prav Opoldanska čarovnica, op. 108, nastala po baladi o Polednici, opoldanski prikazni iz slovanske mitologije. Mati svari otroka, naj ne nagaja, sicer ga bo odnesla opoldanska čarovnica. Otrok se ne pusti ugnati. Takrat udari poldne in pošast resnično vdre v izbo. Ko pride otrokov oče, najde nezavestno ženo in mrtvega sina.
Prav v osrčju romantičnega dojemanja sveta je bila popolna ljubezen in zgodba o ljubimcih iz Verone je v 19. stoletju doživela veliko glasbenih obdelav; naj omenimo le najbolj znane: leta 1830 jo je uglasbil Vincenzo Bellini v operi Kapuleti in Montegi, leta 1839 je nastala Berliozova dramatična simfonija Romeo in Julija, leta 1867 je Charles Gounod napisal opero z enakim naslovom, 1869 pa je Peter Iljič Čajkovski ustvaril uverturo. Sergej Prokofjev (1891–1953) je že med
svojim bivanjem na zahodu v dvajsetih letih 20. stoletja napisal vrsto baletov za impresarija ruskega baleta Sergeja Djagileva in druge baletne hiše v Franciji in Nemčiji. Po vrnitvi v domovino (v letu 1936) je sodeloval z najboljšimi sovjetskimi gledališkimi in filmskimi ustvarjalci. Baletna glasba Romeo in Julija je nastala leta 1936 po naročilu leningrajskega Gledališča Kirova (danes zopet Marinsko gledališče, ki ga vodi slavni dirigent Valerij Gergijev). Prokofjev je med
ustvarjanjem zasnoval in zavrgel več idej. Med drugim naj bi se balet končal s srečnim koncem, saj, kot je izjavil Prokofjev, »mrtvi ne plešejo«. Še pred prvo uprizoritvijo pa so Gledališče Kirova očistili avantgardnih elementov, med katere je sodil tudi scenarist Romea in Julije, in projekt je propadel. Prokofjev je celovečerno partituro Romea in Julije predelal v dve suiti za simfonični orkester (št. 1 leta 1936, št. 2 leta 1938), leta 1946 pa jima je dodal še tretjo. Izbor stavkov iz prve
in druge suite na zgoščenki je razporejen tako, da predstavlja ključne trenutke dramske zgodbe ter najlepše razpoloženjske in plesne vložke.
Matej Venier