FRANC KOSEM: REFLECTIONS

Resna

Format: CD

Šifra: 114397

EAN: 3838898114397

Trobenta sodi med karakteristične inštrumente zaradi svoje svetle jakosti, ki se je vedno zdela najbolj primerna za izražanje slovesnih občutij. Tudi zato je bilo trobilo pogosto vpeto v reprezentativno glasbo – pomislimo samo na mestne piskače 15. in 16. stoletja, vojaške fanfare ali druge trobilne sestave v službi vladajočih institucij. Toda po drugi strani se je trobenta zaradi posebne konstrukcije (še posebej trobila brez ventilov) pričela precej počasi uveljavljati kot koncertantni inštrument – pravo solistično rojstvo doživi šele v 20. stoletju, kar dokazuje tudi izbrani repertoar na zgoščenki.
Deloma je takšen preporod povezan tudi s spremenjeno glasbeno-zgodovinsko situacijo po koncu prve svetovne vojne. To je bil čas velikih prelomov – Schönberg in njegovi učenci nadaljujejo s kromatiziranjem harmonskega stavka in poudarjeno ekspresivnostjo, ki pripelje do opustitve tradicionalne tonalnosti, kar lahko razumemo kot zadnjo stopnjo premikov, s kakršnimi je že v 19. stoletju pričel Richard Wagner. Prav takšna poudarjena, prenapeta izraznost pa postane sumljiva generaciji skladateljev, ki se s prvimi deli oglasi v tridesetih letih in je že priča veliki gospodarski in posledično tudi politični krizi, ki je v tem času zajela Evropo in pripeljala do vznika totalitarnih režimov in druge svetovne vojne. Skladatelji, ki se zavežejo t.i. novi stvarnosti, tako ne želijo več opevati velikih svetovnonazorskih zgodb, ne zaupajo v poudarjeno ekspresivnost ali izjemno kompleksnost glasbenega stavka, temveč si želijo na svojo stran ponovno pridobiti poslušalca, zato se prepuščajo vplivom takratne popularne glasbe in glasbe starejših zgodovinskih obdobij, še posebej baroka. Ne zanimajo jih več velike forme za simfonične orkester, zanimiva postaja zborovska ustvarjalnost, različne komorne zasedbe in ob zanimanju za virtuozni moment tudi solistična glasba.
Osrednji glasnik takih prizadevanj je bil Paul Hindemith (1895–1963), ki si je v dvajsetih in tridesetih letih priboril status najpomembnejšega nemškega skladatelja, glasnika novega. Toda v času vzpenjajočega se nacionalsocializma je postajala njegova vloga vse bolj sporna, dokler se ni ob vzponu Hitlerjevega režima na oblast znašel na seznamu skladateljev t.i. degenerirane umetnosti (entartete Kunst). Skladatelj ni več prejemal naročil, zato se je ustvarjalno umaknil in se pričel ukvarjati s teoretičnimi problemi, rezultat tega dela pa je vplivno delo Nauk o tonskem stavku.
Prav v tem času, od leta 1935 pa vse do emigracije v Združene države leta 1940, je pričel tudi z ustvarjanjem sonat za praktično vsa orkestrska glasbila. Sonata za trobento in klavir (1939) je tipičen primer Hindemithove glasbe, ki želi v prvo vrsto postavljati solista. Sonata pa ne izkazuje zgolj virtuoznih potez, temveč tudi bolj ponotranjeno refleksivno vsebino, kar kaže že razpored stavkov, katerih harmonski jezik sicer zaznamujejo spoznanja iz Hindemithovega teoretičnega dela. Prvi stavek uvaja močna izjava solistične trobente, ki se nato še dvakrat ponovi, vmes pa prevladujejo koračniški ritmi, v katerih bi morda lahko slišali celo napoved strašnih vojaških pohodov. Bolj prefinjeno motivično delo zaznamuje drugi stavek, v katerem je moč odkriti bolj nedolžne geste, medtem ko je zadnji stavek, žalno glasbo, mogoče razumeti kot emocionalno jedro skladbe. Trobenta toži in se zapleta v jezne izbruhe, ki jim sledi izguba upanja, dokler se stavek ne zaključi s koralom Johanna Georga Albinusa, ki ga je v svojih delih uporabil že J. S. Bach.
Švicarski skladatelj Arthur Honegger (1892–1955) je najpomembnejša leta svojega življenja preživel v Parizu, kjer se je priključil skladateljski skupini Šesterica, katere oče v senci je bil Erik Satie. Podobno kot Hindemith so si tudi člani Šesterice prizadevali za ponovno vzpostavljanje komunikacije s poslušalcem, le da so redkeje posegali za socialnimi temami in so se bolj predajali kavarniški prešernosti ali avantgardistični absurdnosti. Še največ »resnosti« in zvestobe nemški tradiciji je pokazal Honegger, ki pa je kljub temu »zagrešil« nekaj skladb, ki bi jih lahko razumeli v kontekstu uporabne glasbe. To velja že za Intrado za trobento in klavir, ki jo je Honegger napisal leta 1947 za tekmovanje na pariškem Konservatoriju, s katero so diplomanti dokazali svoje virtuozne in muzikalne sposobnosti. Skladatelj v delu izkorišča celoten ambitus inštrumenta, vendar pa hkrati ne pozabi na trdno formalno zgradbo. Tako je njegova intrada, torej slovesna vstopna glasba, zamišljena tridelno. V robnih delih dominira trda fanfarna tematika, ki se v srednjem delu umakne bolj plesnemu občutju – poživljajočim ritmom in jazzovski sinkopaciji.
Naslednji skladateljski generaciji je pripadal švicarski skladatelj Heinrich Sutermeister (1910–1995), v katerega življenje in delo je grobo posegla druga svetovna vojna. Pred vojno je študiral v Baslu in Parizu, kasneje pa še na Akademiji v Münchnu, kjer sta med njegove mentorja sodila tudi slavna H. Pfitzner in C. Orff. Na širšo javnost je opozoril v tridesetih letih z Divertimentom za godalni orkester in radijsko opero Črna vdova – v izrazito poudarjenih ritmih in melodično-harmonski preprosti govorici lahko prepoznamo Orffove vplive, a hkrati ne gre prezreti, da je Sutermeistrov slogovni razvoj močno zaznamovala tudi izkušnja Debusyjeve opere Pelej in Melisanda ter pozni Verdijev operni opus. Že iz teh tradicionalnih modelov je mogoče sklepati, da je Sutermeister zavrnil modernizem v prid bolj razumljivega glasbenega »jezika«. Na ta način se je zdel Sutermeister tudi veliko bolj sprejemljiv za nacistični režim kot Hindemith, zato ni presenetljivo, da je kmalu prišlo pomembno naročilo – leta 1940 je bila v Dresdnu izvedena Sutermeistrova opera Romeo in Julija, ki je kmalu zaživela tudi na številnih nemških opernih odrih (po vojni je dosegla celo Ljubljano). S svojo odrsko gibljivostjo in melodično okretnostjo je opera ustrezala Goebbelsovi želji po novih delih, ob katerih bi občinstvo pozabilo na trdo realnost.
Po vojni Sutermeister ni imel več opaznih uspehov na opernih odrih, večjo popularnost pa je v Švici dosegel s svojimi zbori. Skladbo Gavotte de concert je napisal 1950, v času, ko je doživljal s svojimi operami še zadnje pomembne uspehe (izvedbe v milanski Scali, praizvedba pod vodstvom Herberta von Karajana). Delo je posvečeno belgijskemu skladatelju in dirigentu Franzu Wangerméeju; v slogovnem pogledu je Sutermeister navezan na tradicionalno izraznost, od solista pa zahteva tehnično verziranost in raznolikost.
Tudi v kariero češkega skladatelja Bohuslava Martinůja (1890–1959) so posegle vojne vihre, saj je bil prisiljen emigrirati v Združene države, od koder se ni več vrnil v domovino. Podobno kot madžarski kolega Bartók so bili Martinůjevi začetki v novi državi težki, rešitev pa je prišla na podoben način v obliki naročila dirigenta Serga Koussevitzkega. Še posebej ploden je bil Martinů kot avtor skladb za komorne zasedbe. Sonatina za trobento in klavir je nastala leta 1956, ko je skladatelj prebival v newyorškem hotelu in se pogajal z vodstvom znamenitega Curtisovega inštituta, ki mu je ponujal profesorsko mesto. Skladba je domišljena v svobodni formi, napaja jo spevna melodika in elementi ljudske folklore, jazza in korala, ki so povezani v skupni neoklasicistični utrip.
Povsem drugemu času pripada skladba Poti japonskega skladatelja Toruja Takemicuja (1930–1996). Takemicu je uspešno združeval vzhodno in zahodno glasbeno tradicijo, posledica česar je samosvoj glasbeni jezik, za katerega je značilno subtilno obravnavanje zvočnosti in suspenzija dramatične časovnosti. Do neke mere velja to tudi za skladbo Poti, ki je nastala leta 1994 kot posvetilo tega leta preminulemu poljskemu skladatelju Witoldu Lutosławskem. V Takemicujevem opusu lahko najdemo še več podobnih glasbenih epitafov (M. Feldman, M. Vyner, O. Messiaen, A. Tarkovski), v katerih se skladatelj spopada s temeljnim vprašanjem človeške smrtnosti. Skladba je sestavljena iz niza fraz, ki so povezana druga z drugo, zanje pa je značilno zelo minuciozno ritmično členjenje (skladateljev zapis je pri tem zelo natančen). Tak »pogovor« je dopolnjen še s konstantno igro med zvokom odprte in sordinirane trobente.
Slovenski skladatelji so prispevali večje število del za solistično trobento šele po drugi svetovni vojni. Pavel Mihelčič (1937) sodi med najvidnejše slovenske glasbene ustvarjalce. Domače glasbene kulture pa ni zaznamoval samo kot skladatelj, temveč tudi kot javni delavec: skoraj štirideset let je deloval kot glasbeni kritik, vrsto let je bil urednik za simfonično glasbo na Radiu Slovenija, kot slovenski predstavnik v Mednarodnem združenju za sodobno glasbo (ISCM) mu je uspelo prestižne svetovne glasbene dneve kar dvakrat pripeljati v Slovenijo, glasbeno učeča mladina ga pozna po učbeniku za teorijo glasbe, bil pa je tudi pomemben profesor kompozicije in dekan Akademije za glasbo, zato ni čudno, da si je prislužil naziv zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani. Za svoje delovanje in dosežke je prejel še nagrado Prešernovega sklada (1979), Župančičevo nagrado mesta Ljubljane (1984), Red za zasluge Republike Slovenije (2006) in Kozinovo nagrada Društva slovenskih skladateljev.Študijsko se je izobraževal v Ljubljani v kompozicijskem razredu Matije Bravničarja, toda še pred tem ga je vleklo k jazzu in improvizaciji. V šestdesetih letih, ko je diplomiral in zaključil tudi podiplomski študij, je prevzel modernistično zvočno govorico, v osemdesetih letih pa je sledil novim zavojem glasbenega razvoja in svojo skladateljsko govorico »omehčal« z impresionistično koloristiko in zakritimi ter tudi odkritimi vdori ljudske, predvsem belokranjske motivike.
Peter Kopač (1949) je diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani iz kompozicije in višje stopnje klavirja. Med letoma 1980 in 2007 je deloval kot klavirski pedagog, korepetitor in knjižničar v Glasbeni šoli v Škofji Loki, med letoma 1996 in 2003 je poučeval glasbeno-teoretične predmete na srednji stopnji Glasbene šole v Celju, od leta 2007 pa je ravnatelj Glasbene šole Škofja Loka. Skladba Matin sloni na ritmičnem motivu spremljevalnega klavirja, nad katerim trobenta pne melodično misel, v dinamičnem pogledu pa je začrtan lok, ki vodi iz začetne zasanjanosti proti vrhuncu in spet nazaj.
Dušan Bavdek (1971) je kompozicijo študiral pri Alojzu Srebotnjaku na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je leta 2000 zaključil podiplomski študij pri Marijanu Gabrijelčiču in Danetu Škerlu. V tujini se je izpopolnjeval pri Janosu Vajdi in Helmutu Lachenmannu. Po študiju je najprej učil glasbeno teorijo na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, leta 2002 pa je pričel predavati na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Dejaven je tudi v različnih organizacijah (član upravnega odbora SAZAS, Evropskega skladateljskega foruma in Društva slovenskih skladateljev, generalni sekretar Svetovnih glasbenih dnevov Slovenija 2003). Njegova poetika črpa iz napetosti med zvestobo tradicionalnemu glasbenemu stavku in bližino modernistične izkušnje 20. stoletja, kar na svoj način razkriva tudi skladba Dark Memory, v kateri se skladatelj dotika sodobne problematike in tako vanjo preliva po lastnih besedah »občutek jeze in nemoči zaradi napuha raznih cesarjev in njihovih dvorjanov, ki nas kljub svoji goloti še vedno prepričujejo v barvitost in brezmadežnost svojih oblačil«. V skladbi je tako »hotel ujeti občutek nemira, ki ga porajata poskus potlačenja neprijetnega spomina zaradi napačnega ravnanja in kljuvanje vesti, ki le-tega ne dopusti«.
Nina Šenk (1982) je po končanem študiju kompozicije in glasbene teorije na Akademiji za glasbo v razredu prof. Pavla Mihelčiča nadaljevala podiplomski študij kompozicije na Visoki šoli za glasbo Carl Maria von Weber v Dresdnu pod mentorstvom prof. Lotharja Voigtländerja in leta 2008 zaključila mojstrski študij na Visoki šoli za glasbo v Münchnu v razredu prof. Matthiasa Pintscherja. V času študija je dobila več nagrad, med drugim Evropsko nagrado za najboljšo kompozicijo na festivalu Young Euro Classic, Prešernovo nagrado Akademije za glasbo ter prvo nagrado na festivalu sodobne glasbe v Weimarju. V sezonah 2008/2009 in 2009/2010 je bila rezidenčna skladateljica orkestra Državnega gledališča v Cottbusu v Nemčiji. Njene skladbe so bile izvedene na pomembnejših festivalih doma in v tujini (New York, Salzburg, Berlin, Kassel, München, Frankfurt, Weimar, Heidelberg). V svojih delih ostaja zvesta modernizmu in išče vedno znova nove instrumentalne in strukturalne rešitve za zvočno osvobojeni material. Kot pove to že naslov dela Reflections temelji skladba na odsevih, kar pomeni, da »elementi in barve, ki se pojavljajo v trobenti, vplivajo na klavir oz. jih klavir ‘odseva’ ter obratno. Skladba se začne s šumi, ki se postopoma razvijajo v tone, najprej pritajeno in z uporabo različnih dušilcev, kasneje se trobenta umakne od občinstva in intimno sodeluje le s klavirjem, šele pozno se intima pretrga in se spremeni v odprto ter virtuozno ritmično igro.«
Dr. Gregor Pompe

Franc Kosem (roj. 1982) izhaja iz izvrstne ljubljanske trobilne šole. Diplomiral je iz trobente pri A. Grčarju na ljubljanski AG (2005), čez tri leta (2008) pa končal še podiplomski študij in ga nadaljeval, sklenil ter nadgradil v nemškem Karlsruheju (2010) pri R. Friedrichu. Izkazuje se kot orkestrski glasbenik (od 2004 kot solo trobentač osrednjega državnega simfoničnega orkestra Slovenske filharmonije), kot solist in komorni muzik (član Trobilnega ansambla SF in trobilnega kvinteta SiBrass) in pedagog na AG UL. Svoj diskografski prvenec je izdal s koncerti z orkestrom L. Mozarta, Haydna in Hummla (Slovenska filharmonija, 2011). Za svoje dosedanje delo in uspehe je prejel številne nagrade in priznanja, mdr. tudi najvišje državno priznanje, nagrado Prešernovega sklada (2012; za glasbeno (po)ustvarjanje v zadnjih dveh letih). Doslej je krstno izvedel prek 30 del slovenskih skladateljev. Udejstvuje pa se tudi na pedagoškem področju, na ljubljanski AG (2011-15 kot asistent, od 2015 naprej pa kot docent za trobento in komorno igro). Virtuoz na trobenti F. Kosem, […] ki spada še med mlajšo generacijo umetnikov pa že prenaša svoje znanje na mlajše rodove kot profesor, mentor in organizator seminarjev za trobento … s svojim igranjem navdušuje tako mlajše kot tudi starejše poslušalce. Odlika njegovega igranja je lep ton, čudovita tehnika in izraz, s katerim pritegne k poslušanju še tako zahtevnega poslušalca […]« (Alojz Ajdič v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada, 2012).  
Klemen Golner (roj. 1973) je diplomiral na ljubljanski AG v razredu A. Bertonclja, se izpopolnjeval v tujini in za svoje delo prejel več nagrad in priznanj. Je stalni sodelavec Simfonikov RTV Slovenija, iskani korepetitor in stalni klavirski spremljevalec uglednih slovenskih umetnikov, tudi na AG UL. Igra tudi v nekaterih komornih zasedbah. 
Hinko Haas (roj. 1956) sodi med vidnejše slovenske pianiste. Dodiplomski in podiplomski študij klavirja je po celjskih začetkih zaključil na ljubljanski AG v razredu D. Tomšič Srebotnjak, izpopolnjeval pa se je še v Weimarju, Bruslju in Bernu. Kot solist, z orkestri, spremljevalec in član komornih ansamblov redno nastopa in snema doma in na tujem. Za svoje poustvarjalne, diskografske in pedagoške dosežke je prejel številne nagrade in priznanja doma in na tujem, vseskozi pa deluje kot pedagog na ljubljanski AG UL, nazadnje kot redni profesor.
Miha Haas (roj. 1983) je diplomiral na ljubljanski AG v razredu D. Tomšič Srebotnjak, podiplomski študij pa končal v Bruslju v razredu A. Madžarja. Za številne solistične in komorne nastope ter v soigri z orkestrom je prejel več nagrad. Poklicno deluje kot docent za klavirsko komorno igro-klavirski duo in klavirsko literaturo na ljubljanski AG UL (od 2008 kot asistent, od 2013 kot docent).
Nina Prešiček (roj. 1976) je pianistka in muzikologinja, ki se je večinoma šolala v tujini, danes pa deluje doma in je pedagoginja na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani. Uveljavila se je zlasti kot ena osrednjih izvajalk sodobne glasbe z vsemi drznimi in domišljenimi postopki projektov, ki se jih loti.
Dr. Franc Križnar

SKLADBE:
1          A. Honegger: Intrada                                                          4:15
2          D. Bavdek: Dark Memory TEMAN SPOMIN (poslušaj!)              6:03
3          P. Kopač: Matin JUTRANJICA                                           7:14
4          P. Mihelčič: Scorpion ŠKORPIJON                                  4:06
5          H. Sutermeister: Gavotte de concert                            5:28
6          B. Martinů: Sonatine                                                           7:48

             P. Hindemith: Sonate
7          I. Mit kraft                                                                               5:45
8          II. Mässig bewegt                                                                 2:37
9          III. Trauermusik. Sehr langsam                                       7:30

10        T. Takemicu: Paths POTI                                                    5:29
11        N. Šenk: Reflections ODSEVI                                       10:14

Franc Kosem – trobenta
Klemen Golner – klavir (1, 3, 4, 7-9)
Hinko Haas – klavir (2)
Miha Haas – klavir (5, 6)
Nina Prešiček – klavir (11)