Igor Ozim(rojen leta 1931) je študiral violino najprej pri prof. Leonu Pfeiferju v Ljubljani, kjer je pred študijem na Akademiji za glasbo dokončal tudi srednjo šolo iz klavirja in klasično gimnazijo, nato pa s štipendijo Britanskega sveta pri Maxu Rostalu na Kraljevi glasbeni šoli v Londonu. Leta 1951 je osvojil medaljo Carla Flescha, leta 1953 pa zmagal na mednarodnem tekmovanju nemških radijskih postaj ARD v
Münchnu. Kot koncertni violinist svetovnega slovesa je nastopal z najuglednejšimi svetovnimi orkestri. Desetletja je bil profesor na Visoki šoli za glasbo v Kölnu – mesto mu je predal njegov nekdanji profesor Max Rostal – poučeval je tudi na Visokih šolah za glasbo v Bernu in na Dunaju, še vedno pa je profesor na Mozarteumu v Salzburgu in vodi mojstrske tečaje za violiniste po vsem svetu, vrsto let tudi tistega v Velenju. Bil je in je še danes član žirij prestižnih mednarodnih tekmovanj za
violino, v njegovi kritični redakciji pa je pri različnih uglednih glasbenih založbah izšla vrsta klasičnih in sodobnih partitur za violino, med drugim tudi Mozartovi violinski koncerti. Igor Ozim je danes ena največjih avtoritet na področju violinske igre v svetovnem merilu in je s svojim pedagoškim in umetniškim delovanjem bistveno pripomogel k oblikovanju sodobnega pristopa do študija tega kraljevskega inštrumenta. Njegovo igro odlikujejo kristalna intonacija, prefinjeno lokovanje,
brezhibno oblikovanje tona in pretehtana interpretacija, ki je sad globokega poznavanja in temeljite analize glasbenih del. Igor Ozim je posnel vrsto najlepših mojstrovin violinske literature in med njimi tudi mnoga pomembna slovenska dela: violinskim koncertom Lucijana Marije Škerjanca, Iva Petrića, Janeza Matičiča in Uroša Kreka in vrsti drugih skladb je dal s svojo natančno in suvereno interpretacijo poseben lesk. Njegov umetniški pristop bi lahko opisali kot skrajno disciplinirano in
umetniško pošteno približevanje vzvišenemu apoliničnemu idealu, ki navdihuje velika umetniška dela zahodne kulture.
Pianist Alan Brownje študiral na Royal Academy of Music v Londonu, kjer danes tudi poučuje. Med študijem je prejel več nagrad, diplomiral je kot koncertni pianist, razglasili pa so ga tudi za najbolj obetajočega pianista leta. S številnimi umetniki nastopa v najbolj prestižnih dvoranah v Evropi.
Mednarodna poletna violinska šola prof. Igorja Ozima
Mednarodna poletna violinska šola prof. Igorja Ozima je v Velenju prvič gostovala v avgustu 1986, v letu 2011 pa doživela jubilejno, dvajseto izvedbo. Je mojstrska šola z eno najdaljših tradicij v Sloveniji in spada v mednarodnem merilu med najzahtevnejše mojstrske tečaje. Skozi leta se je na njej zvrstilo veliko število (čez 350) mladih, nadarjenih in danes uspešnih violinistov, kot so Richard Tognetti, Sergej Levitin, Jim Woo Lee, Andreas Janke, Keisuke Okazaki, Yuki Janke, Yukari
Aotani in Ji In Yang, katerih mladostne izvedbe na posnetkih zaključnih koncertov mojstrskih tečajev iz let 1987, 1995, 2001, 2002 in 2009 je profesor Ozim izbral za to izdajo (CD3).
Igor Ozim in Beethovnove sonate Eden od vrhuncev komorne glasbe je nedvomno deset Beethovnovih sonat za klavir in violino. Violinist Igor Ozim jih je neštetokrat izvajal na recitalih in pilil njihovo interpretacijo tudi med pedagoškim delom z generacijami svojih študentov. Nekoč je dejal, da se je od svojih študentov vedno tudi sam učil. Posnetki na pričujoči zgoščenki so nastali na recitalih 17., 22. in 23. aprila 1997, na katerih sta Igor Ozim in pianist Alan Brown v veliki dvorani
Slovenske filharmonije izvedla celoten cikel Beethovnovih sonat.
Prve tri sonate za klavir in violino op. 12 je Beethoven zasnoval v letih 1797–1798 in jih leto pred iztekom osemnajstega stoletja dal natisniti založniku Artarii s posvetilom svojemu (kasneje pa tudi Schubertovemu in Lisztovemu) glasbenemu mentorju Antoniu Salieriju. Sonate so nastale v obdobju, ko se je Beethoven še dokazoval v elegantnem Haydnovem in Mozartovem slogu, vendar jim ritmična raznolikost in drzne harmonske napetosti dajejo nenavadno izrazno moč in že napovedujejo revolucionarni
slogovni prelom, ki ga je Beethoven izpeljal v začetku novega stoletja. Podobno kot v prvih dveh ima tudi v tretji sonati iz opusa 12 klavir poudarjeno vlogo, vendar je tudi violinski part tehnično zahteven. Pri tem je treba povedati, da je Beethoven pri ustvarjanju upošteval izvajalsko prakso svojega časa, zmogljivost tedanjih inštrumentov in da se je oziral na izvajalce, za katere je pisal. Sodobni klavir s kladivci (Hammerklavier) je imel manjši ton kot današnji klavir, na Dunaju pa so
pozneje kot v Parizu začeli uporabljati težji Tourtov lok, ki je omogočal violinistu polnejši ton, vendar ni bil tako zelo gibek kot lažji in bolj poskočni loki starejšega tipa. Violinisti so tedaj vibrato uporabljali bolj varčno in so se pogosteje zatekali k praznim strunam. Prav v času, ko so nastajale Beethovnove sonate za klavir in violino (1797–1812), se je izvajalska praksa skokovito spreminjala. Z mojstrovim ustvarjanjem za violino (in še bolj za godalni kvartet) je neločljivo povezan
njegov prijatelj violinist Ignaz Schuppanzig, ki je v letih od 1797 do 1802 prvih osem Beethovnovih violinskih sonat skupaj s skladateljem tudi premierno izvedel. Violinski parti v njih sicer niso virtuozni v današnjem pomenu besede – glasbene ekshibicije, ki so same sebi namen, je Beethoven preziral – zahtevajo pa od violinista veliko spretnost in tehnično znanje. Po njih lahko sklepamo, da je bil Schuppanzig, ki mu je Beethoven zaradi njegove obilnosti ljubkovalno zafrkljivo pravil »moj
gospod Falstaff«, resnično sijajen glasbenik. V sonati za klavir in violino v Es-duru, op. 12, št. 3 je delež violine že enakovreden klavirjevemu, tematika prvega, sonatnega stavka je ritmično in melodično izredno razgibana, klavir in violina si v živahnem dvogovoru podajata glasbene misli in violinist se mora izkazati v dolgih dvojemkah in najrazličnejših kombinacijah lokovnih potez v hitrih šestnajstinkah ter v vrtoglavo hitrih sekstolah v izenačenem legatu. Drugemu stavku z oznako Adagio
con molt’ espressione dajejo posebno napetost drzne harmonske povezave, ki v osrednji kantileni za violino iz osnovnega C-dura pripeljejo v oddaljeni As-dur. Sklepni rondo je očarljiv zaradi domiselnih premen in transpozicij glavne teme, ki osnovno plesno melodijo vsakokrat predstavijo v novi mikavni preobleki.
Letni časi in njihova opravila so od nekdaj navdihovali umetnike; med apoteoze pomladnega navdiha prav gotovo sodi leta 1801 objavljena in enemu od Beethovnovih mecenov Moritzu von Friesu posvečena Sonata za klavir in violino št. 5 v F-duru, op. 24 z vzdevkom „Pomladna“, ki mu Beethoven ni nikoli oporekal. Zanjo je izbral tonaliteto, ki jo je navadno povezoval z optimističnim, pastoralnim razpoloženjem, saj sta v F-duru tudi njegova šesta, Pastoralna simfonija in vedra Romanca za violino in
klavir, op. 50. Vendar je se v sonati ciklično zvrstijo kontrastna razpoloženja; če sta 1. in 4. stavek značilno pomladna, je prelepi Adagio zamišljen in skoraj religiozno ubran, kot bi se duša, spravljena s seboj in svetom, poslavljala od življenja, sredi letnega časa, ki ga poleg prebujenja narave zaznamuje tudi prenekatera smrt. Kratki Scherzo, v katerem se violina in klavir lovita v neugnanem kánonu in se potem ujemeta v hitrih lestvičnih pasažah, spominja na snežno nevihto, po kateri
spet posije toplo pomladno sonce.
Sonata v c-molu, op. 30, št. 2 je nastala leta 1802, ob prvih vzgibih ustvarjalnega zamaha, ki je človeštvu podaril tudi Eroico ter v temelju spremenil položaj in namen glasbe v človekovem doživljanju: odtlej je namreč lahko prevzela nase težo sveta in izrazila vse človeško, od najintimnejših čustvenih vzgibov do velikih, vse človeštvo zadevajočih vprašanj. S to simfonijo nima skupne le tonalitete, temveč tudi herojsko dramatičnost in časovni obseg, kot bi glasba stala pred novimi nalogami in
bi zato potrebovala več metričnih enot, več časa. Vprašujočo glavno temo prvega stavka predstavi klavir; značajsko jo določa prehodna figura štirih šestnajstink, ki povezuje usodno padajoči c-molov trozvok; tesnobno spraševanje poskuša razrešiti druga tema v ritmu koračnice: ali načelo reda resnično lahko nadomesti občutje topline, sreče, življenjske izpolnjenosti? Kot bi bilo to temeljno vprašanje celotne umetnine. Tolažečemu, spevnemu počasnemu stavku sledi scherzo, ki učinkuje kot pomislek
zdravega razuma; Beethoven nanj ni bil ponosen in ga je hotel izločiti iz sonate. Hitri finale ne razrešuje temeljnega vprašanja sonate, temveč ga potencira; v viharni kodi se spet bežno pojavi uvodni tesnobno vprašujoči motiv. Deveta Beethovnova sonata za violino in klavir je nastala leta 1803. Beethoven jo je napisal za virtuoza Georgea A. P. Bridgetowerja, ki ga je spoznal preko Ignaza Shuppanzigha. Bridgetower je skupaj z avtorjem sonato tudi prvi izvedel, in sicer 24. maja leta 1803 v
gledališču v Augartnu, na koncertu, ki se je začel nenavadno zgodaj, ob osmih zjutraj. Violinist je igral a prima vista in v osemnajstem taktu prvega stavka improviziral kadenco, v počasnem stavku pa tako zvesto ponovil Beethovnovo improvizacijo, da je skladatelj vstal izza klavirja in odobravajoče rekel: »še enkrat, dragi moj fant (noch einmal, mein lieber Bursch).« Sonato je sprva posvetil Bridgetowerju z dobrodušno ironičnim posvetilom «sonata per un mulattico lunatico”. Bridgetower je bil
namreč mulat; njegov oče je bil črnec s Karibov, služabnik Haydnovega delodajalca grofa Esterhazyja, mati pa Poljakinja. Rodil se je v Biali na Poljskem; kot čudežni otrok je študiral violino pri največjih mojstrih svojega časa, med drugim tudi v Londonu pri Dubrovčanu Ivanu Manetu Jarnoviću. V pavzi koncerta pa je Bridgetower pripomnil nekaj nediskretnega o dami, ki jo je Beethoven cenil, in občutljivi mojster je posvetilo prečrtal in delo posvetil francoskemu virtuozu Rodolphu Kreutzerju,
znanemu po znamenitih etudah, ki jih mora še danes vaditi vsak, kdor bi rad postal violinist. Kreutzer je bil nekaj časa ataše na francoskem veleposlaništvu na Dunaju in z Beethovnom sta takrat delila revolucionarne ideale. Vendar impulzivna virtuoznost za Bridgewaterja napisane sonate Kreutzerju, ki je bil znan kot mojster spevnega in gladkega legata, ni ustrezala. Dejal je, da je delo nerazumljivo in se ni nikoli potrudil, da bi ga izvedel. Sonata je eno izrazno najmočnejših glasbenih del
sploh. Začne se z (za solista izdajalsko) akordično kadenco za violino, nato pa se razvije sonatni stavek, viharno gibanje v ritmu alla breve, glasba, ki se je zdela Levu Tolstoju tako sugestivna in demonična, da lahko ljubosumnega človeka potisne v zločin, kot je to tako prepričljivo opisal v noveli Kreutzerjeva sonata. (Leoš Janaček je leta 1922 čustveno ozračje Tolstojevega dela uglasbil v svojem Prvem godalnem kvartetu.) Drugi stavek so lirične variacije, ki jih je Beethovnov genij
povzdignil visoko nad konvencionalno čustvenost. Druga od njih zahteva od violinista virtuozno obvladovanje prekinjenih lokovnih potez, da je kos hitrim šestnajstinkam, s katerimi je Beethoven kot z umetelnimi čipkami okrasil melodično linijo. Sklepni rondo, sprva namenjen sonati za klavir in violino op. 30, št. 1, ki je tudi skomponirana v tonaliteti A-dura, je neugnan izbruh optimizma, hitra tarantela, ki ji daje zagon ritmično poudarjena glavna tema. Deseta sonata, op. 96 v G-duru je bila
napisana za nekega drugega francoskega virtuoza, ki je gostoval na Dunaju: violinist Pierre Rode je sonato tudi prvič izvedel 29. decembra 1812 pri knezu Lobkowitzu, ob klavirju je bil Beethovnov učenec nadvojvoda Rudolf, ki mu je delo tudi posvečeno. Beethoven je sonato pred natisom leta 1816 revidiral. V njej se je oddaljil od heroičnega občutja svojega drugega ustvarjalnega obdobja. Njen začetek s pridušenimi trilčki daje slutiti poznega Beethovna iz zadnjih godalnih kvartetov;
skladateljev namen v tej sonati ni razkazovati bleščečo virtuoznost izvajalcev. Dramatični poudarki v intimno ubranem prvem stavku se vsakokrat ublažijo v speven iztek. Adagio s svojo harmonsko zasičenostjo in vzvalovanimi melodijami napoveduje Schumannovo in Brahmsovo glasbeno pisavo; stavek se razveže z odločnim nastopom g-mola v Scherzu, ki ga zaznamuje niz igrivih poudarkov na tretji dobi. Trio v tonaliteti Adagia, Es-duru, je spevnejši, coda scherza pa prinese prehod v osnovno tonaliteto
sonate. Sklepni Poco allegretto je niz variacij na temo »Tatatuli« iz priljubljene Hillerjeve spevoigre »Hudič bo ali Spremenjene ženske« (Der Teufel ist los oder Die verwandelte Frauen). Po tej sonati je Beethoven solistični violini posvetil samo še poduhovljeni solo iz Benedictusa Misse solemnis.
Matej Venier
CD 1 Ludwig van Beethoven: Sonate / Sonatas
Sonata Op.12/3, Es-dur
1. Allegro con spirito 8.14
2. Adagio con molt' espressione 6.21
3. Rondo – Allegro molto 4.33
Sonata Op.24, F-dur
4. Allegro 9.29
5. Adagio molto espressivo 5.26
6. Scherzo (Allegro molto) – Trio Rondo
- Allegro molto man on troppo 7.44
CD 3
1. Niccolò Paganini: Caprice No. 21 3.12
2. Niccolò Paganini: Caprice No. 3 3.13
3. Henryk Wieniawski: Koncert / Concert, fis-mol,
I. Allegro moderato 12.35
4. Camille Saint-Saëns: Valse Caprice 8.42
5. Maurice Ravel: Cigan / Tzigane 9.57
6. Niccolò Paganini: Koncert / Concert No.1, D-dur,
I. Allegro maestoso 16.55
7. Eugène Ysaÿe: Solo Sonata No.6 8.36
8. Eugène Ysaÿe: Solo Sonata No.3, Ballade 7.29
CD 1 & CD 2
violina / violin - Igor Ozim
klavir / piano - Alan Brown
CD 3 violina / violin
1. Richard Tognetti
2. Sergej Levitin
3. Jin Woo Lee
4. Andreas Janke
5. Keisuke Okazaki
6. Juki Manuela Janke
7. Yukari Aotani
8. Ji In Yang
