Skladba Gemini je nastala v letih 1972/73, ko sem bival v pariškem Cité des Arts. Zanjo sem se odločil po daljšem premisleku. Takrat so se na pariških koncertnih odrih pogosto pojavljala dela za dva klavirja in zato sem se pisanja za to zasedbo lotil tudi sam. Kot je znano, je bil klavir vedno moj instrument de reférence. V svojih skladbah sem dolga leta preučeval klavirski zvok in preskušal tehnične možnosti instrumenta. Prišel sem do sklepa, da bi mi uporaba dveh
klavirjev omogočila znatno razširitev spektra zvočnih možnosti. Moj namen je bil ustvariti obsežno delo za to zasedbo. Ko sem razmišljal o zasnovi, sem se ukvarjal s premislekom o dveh pomembnih kompozicijskih komponentah. Prvič: izbira klavirske tonske materije. In drugič: forma. Oblika, v kateri bo ta materija potekala. Ta premislek je vplival že na sam razpored stavkov. Prvi stavek, Graduel, temelji na prikazu forme. Iz nizkih se počasi dvigne proti najvišjim klavirskim legam. V diskantu
se pojavijo dolge ležeče note s pripadajočimi klastri, ki se postopoma, stopničasto dvigujejo kvišku. Vsaka prinese specifično statično okolje in hkrati spremembo strukturne kvalitete. Stavek se povzpne do najvišje možne lege, potem pa se z markantno klastrsko pasažo sesuje v prah in počasi razblini. Sledi medigra, v kateri oba pianista uporabljata tehniko dušenja klavirskih strun z dlanmi. Osnovna značilnost drugega stavka, stavka Punctus, je predstavitev materije: uporaba zelo kratkih
zaporednih tonskih drobcev (klastrov) brez veznega gradiva oz. konsistentne melodične povezave. Ti se pogosto pojavijo s podaljšanim izzvenom (resonanco), ki nastane ob pomoči posebne pedalne tehnike. Formalno poteka gibanje v vse smeri. Vmes se večkrat zatakne na določenem višinskem nivoju in ujame v zaporedja ponavljajočih se melodično-ritmičnih figur. To pulziranje pripelje stavek do viška, potem pa se materija razporedi v rakovem postopu. Umiri se in pripelje do ponovitve začetka, code.
Tretji stavek ima naslov Fluides. Po uporabi materije je popolno nasprotje prejšnjega. Začne se z najmanjšim možnim gibanjem, klastrskim trilčkom, in se razvije v hitrih, gladkihlinijah v legatu, ki spominjajo na glissande. Simultana igra obeh pianistov ustvarja vtis neenakomernega valovanja – in to valovanje se večkrat razvije v dramatično ali pa čustveno intenzivna glasbena doživetja. Četrti stavek, Cantus, obravnava melodično komponento klavirskega zvoka. Zgrajen je na razširjeni paleti
tonskih barv, ki vključuje tudi različne načine uporabe klavirskih strun. Ločnice med posameznimi formalnimi odseki pogosto označuje motiv B-A-C-H, tonska gravura imena skladatelja, ki ga zelo spoštujem. Ton B se v skladbi konstantno pojavlja. V srednjem delu predstavlja os intenzivne, skoraj brutalne gradacije, ki po klimaksu znova zakriči ime slovitega kantorja. Celoten melodični potek se sesede, nastopi coda in po nekaj oscilacijah med tonoma H in A izzveni v sklepnem utripanju tona B.
Sklepni stavek, Cinesis, v nekem smislu predstavlja povzetek materiala predhodnih stavkov. Zaznamujeta ga brutalnost in arogantnost perkusivnega značaja. Igro v začetku vodijo ostre zvočne točke, v nadaljevanju pa se glasbeni tok razraste v niz odsekov z izrazito ritmično pulzacijo. Sredi stavka se pojavi mehka, leggiero oaza na pedalnem klastru, izhajajočem iz tona A. Je lirična, priložnost, da si izvajalca in poslušalci oddahnejo od agitiranega gibanja. Klaster se pojavi v drugem klavirju,
prvi pa ga »obletava« s kratkimi in lahkotnimi zvočnimi impulzi. V sklepnem delu se ponovno razvname agitirano gibanje, vedno bolj razburjena in intenzivna soigra. Nad skandiranim ritmičnim vzorcem se še enkrat pojavi melodična tema in pripelje do klavzule v obliki divjega klastrskega acceleranda in sklepnih sinhronih akordičnih udarcev.
Partitura je nastala po naročilu ministrstva francoske vlade za kulturo. Načrtovanih je bilo več izvedb, vendarle pa so bile vse zaradi različnih razlogov odpovedane. Skladba je tako na koncertnem odru prvič zazvenela šele leta 2010 v Studiu 14 Radia Slovenija. Predstavila sva jo skupaj z odlično pianistko Milanko Črešnik, ki je z menoj sodelovala tudi pri oblikovanju arhivskega posnetka, predstavljenega na tej CD-plošči.
V nasprotju s partito Gemini je Sonata št. 4, »Chorals«, bistveno manj radikalna, čeprav je nastala več kot tri desetletja pozneje. Fakturo je deloma narekovala specifičnost igre za klavir štiriročno; ta je v primerjavi s fakturo za dva klavirja precej bolj omejena. Leta 2003 sem se v Parizu lotil pisanja stavka Soave. V njem sem spontano uporabil nekaj koralnih elementov, pozneje pa sem po tehtnem premisleku na koralnih motivih zasnoval celotno ciklično delo. Koralni
motivi se razpredajo prek celotne sonate. To nikakor niso citati kakih zgodovinskih koralnih virov. So plod moje osebne inspiracije in hkrati težnje po obravnavi koralnega razpoloženja v okviru sodobnih klavirskih sredstev. Prvi stavek, Chorals, je nastal leta 2006. Pri njem ne moremo govoriti o kakšni sonatni formi. Je zaporedje zvočnih blokov, v katerih se koralna materija (na različne načine) prepleta s karakterističnimi klavirskimi elementi. Koralni elementi se pojavijo v različnih
transpozicijah, ponekod se tudi kontrapunktno prepletejo, ob koncu pa je mogoče intenzivno začutiti nastop code s postopnim ustavljanjem glasbenega toka; potem se zvok dokončno razblini ob izzvenevanju posameznih alikvotnih tonov. Stavek Soave je tehnično nekoliko manj zahteven, bolj statičen in v določenem smislu prevzema vlogo počasnega srednjega stavka. Tudi zanj sta značilni formalna filozofija tonskih »blokov« in »evaporacija« tonskega materiala na koncu, a je izvedba tega nekoliko
drugačna. Podobno se zgodi v tretjem stavku, Exalta (2006), le da so razsežnosti uporabljenih sredstev precej večje. Pojavijo se radikalni zvočni kontrasti, dinamični razpon je ekstremen, prav tako razpon uporabljenih tonskih registrov. Značilno agresivnost (izraziti toni marcato) proti koncu prekine mehkejše tonsko tkanje. To pripelje glasbo do viška: zvočni tok se vzpne in vzkipi v perkusivnih elementih, nastopijo novi, ritmično izraziti pojavi. Čeprav je ta stavek neke vrste »apoteoza
ritma«, se v ozadju vedno znova razkriva koralna materija. V sklepnem delu sežejo perkusivni elementi v območje razširjenega klavirskega zvoka (uporaba klavirskih strun in resonančnega trupa).
Sonato v celoti zaznamuje asimetrija ritmičnih impulzov. Geometrijo metričnih celic pogosto določajo praštevila, v superponiranih linijah pa se ponekod pojavi tudi preskakovanje ritmičnih akcentov.
