KARMEN PEČAR (VIOLONČELO/CELLO), GOTTLIEB WALLISCH (KLAVIR/PIANO): POULENC - LIPOVŠEK – BEETHOVEN

Resna

Format: CD

Šifra: 113826

EAN: 3838898113826

Francoski skladatelj Francis Poulenc (1899–1963) je pripadal t. i. francoski »Šesterici«, skladateljski skupini, katere duhovni oče je bil Erik Satie. Tako se je tudi Poulenc podobno kot Satie sam v velikem loku ognil glasbeno-izobraževalnim institucijam – bolj kot akademski krogi je nanj vplivala glasba, ki jo je slišal v različnih kabaretih in barih. Poulencova glasba s svojo agresivno motoriko, tehnično nezahtevnostjo, provocirajočo enostavnostjo in melodičnimi obrati, prevzetimi iz popularne glasbe, jasno naznačuje radikalni odmik od wagnerjanske izraznosti in tudi impresionistične barvne zastrtosti. Toda hkrati vendarle ni povsem brez ponotranjenih elementov – praktično celoten skladateljev opus je namreč razpet med profanim in sakralnim oz. med humornostjo nadrealizma in nočnih lokalov ter poduhovljeno religioznostjo.
Sonata za violončelo in klavir je nastala z mislijo na velikega virtuoza Pierra Fournierja (1906–1985), ki je skladatelju pomagal tudi pri končnem tehničnem izpopolnjevanju čelističnega parta. Poulenc je osnutke za Sonato napisal že leta 1940, toda vojne vihre so njegovo delo zaustavile, misel na delo pa je obudil šele osem let kasneje. K počasnemu ustvarjanju sta svoje dodala še avtorjeva negotovost, povezana s tehničnimi problemi glasbila, in tudi nekakšno ne preveč ljubeče razmerje do godal – Poulencova ljubezen je veljala predvsem človeškemu glasu in pihalom, ki jih je razumel kot podaljške človekovega glasbenega diha. Poulenc je svoje delo očitno zasnoval z mislijo na Fournierja, saj v delu prevladujejo spevne melodične linije, prav poudarjena liričnost pa je zaznamovala tudi Fournierjevo igro.
Štirje stavki sonate so vsi napisani v tridelni obliki. Kljub temu, da nosi prvi stavek oznako Tempo di marcia v njem ni nič koračniškega – prevladuje spevnost, posejana z nekaj šaljivimi podtoni. Cavatina (že naslov sugerira »pevsko« točko) se prične s kratkim citatom gamelanske teksture iz skladateljevega Koncerta za dva klavirja, ki se ob koncu vrne kot nekakšen skrivnostni odmev. Tretji stavek se bolj odločno spogleduje z žanri popularne glasbe, medtem ko se v zadnjem stavku soočata ceremonialna glasba in novi vdori popularne glasbe, ki pa so venomer potujeni s trpko, začinjeno neoklasicistično harmonijo. Skladatelj v sklepnem stavku potrjuje tudi ciklično zasnovo dela: po reminiscencah na Cavatino se Sonata zaključi podobno, kot se je začela.

Slovenski skladatelj Marijan Lipovšek (1910–1995) se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot vsestranski glasbenik in intelektualec: svoje mojstrstvo je dokazoval kot občutljiv komorni glasbenik in pianistični spremljevalec, angažirano se je zavezal delovanju v glasbenih ustanovah (direktor Slovenske filharmonije, rektor Akademije za glasbo, urednik Slovenske glasbene revije), številne generacij so vpijale njegov pedagoški eros, kot skladatelj pa je ustvaril vrsto kompozicij, ki ostajajo temeljni kamen slovenske glasbe 20. stoletja. Kljub svoji razgledanosti po svetovni glasbeni krajini se Lipovšek nikoli ni zavezal radikalnim sodobnim kompozicijskim trendom, temveč je ostajal zvest preverjenim izrazilom. Zelo zgovorni sta naslednji pogosto citirani izjavi: »Ljubim moderno glasbo, vendar sovražim šarlatane in glasbene prevarante. […] Moderna glasba, ki jo imam jaz rad, bo že našla pot, da se pretolče, medtem ko bodo enodnevni poizkusi, podobno kot gole konstrukcije, sami od sebe izginili.« Lipovškov slog bi bilo mogoče opisati kot mešanico neoklasicistične formalne preglednosti in ekspresionistične zavezanosti poglobljenemu izrazu.
Nekaj obojega zaznamuje tudi skladateljevo Balado, ki je nastala leta 1944. Kot sugerira naslov gre za svobodno obliko, ki na prvo mesto postavlja temno dramatičnost. Toda skladateljev čut za pregledno oblikovanje je tudi rapsodično baladnost uokviril v formo, za katero se zdi, da se približuje sonatnosti. Tako začetek zaznamuje nastop dveh tem: prva je odločna, skoraj recitativna, zaznamuje pa jo skok terce navzdol in trije odrezavi toni postopa navzgor, medtem ko je druga bolj spevna in zamišljena kot sekvenčni niz sekundnih zdrsov. V melodičnem pogledu prav ta tema obvladuje Balado, saj se še večkrat ponovi. Središčni odsek skladbe (Allegro agitato) lahko razumemo kot izpeljavo, saj se v njem dramatično soočata obe temi, po višku pa je konec rezerviran za zmeraj bolj resignirane ponovitve spevne teme sekundnih zdrsov.

Klasicizem je »rodil« žanr simfonije, godalnega kvarteta in klavirske sonate. Prav po njihovem formalnem kopitu so skušali sonatno logiko skladatelji povezati tudi z drugimi glasbili, predvsem violino in violončelom, toda skladatelji so v tem pogledu še premočno zaupali baročni tradiciji generalnega basa, za katero je bilo značilno, da je osnovno melodično linijo spremljal akordični inštrument s harmonskim temeljem in dodatno še basovsko melodično glasbilo, ki je ojačalo basovski fundament. To pa je pomenilo, da še niso zmogli koncipirati solističnih sonat za neakordična glasbila, v katerih bi solistični instrument res lahko samostojno zablestel in »zapel«, temveč so le-te vedno postavljali ob bok akordičnemu klavirju. Še več: razmerje med sopranskim inštrumentom in klavirjem je bilo kar dolgo obrnjeno v prid slednjega. Tako je šlo v primeru klasicistične violinske sonate, torej še pri Mozartu, v resnici za klavirsko sonato s spremljanjem violine. Takšno formo je spoznal tudi mladi Ludwig van Beethoven, ki si je seveda želel prerasti svojega vzornika Mozarta in učitelja Haydna, »očeta« simfonije in godalnega kvarteta, zato je iskal svojo priložnost poleg klavirskega tria tudi v solističnih sonatah: tistih za violino in violončelo.
Leta 1792 se je Beethoven preselil na cesarski Dunaj, da bi tu unovčil svoje velike talente. Toda sprva ni šlo vse gladko – dunajska aristokracija se je sicer navduševala nad Beethovnovo umetnostjo improvizacije in strastno klavirsko igro, veliko bolj začudeni pa so bili ob mladeničevih kompozicijah, ki so se zdele polne nenavadnih modulacij in brez izrazite melodične linije. Beethoven je seveda iskal svojo pot. Leta 1796 se je že čutil dovolj gotovega in usidranega v mestno glasbeno življenje, da si je lahko privoščil turnejo, ki ga je prek Prage in Dresdna vodila v Berlin, kjer se je med drugim srečal s pruskim kraljem Friedrichom Wilhelmom II., gorečim ljubiteljem glasbe in amaterskim violončelistom. Beethoven se je želel kralju očitno prikupiti in mu je posvetil svoji prvi sonati za violončelo, toda na prvi izvedbi za violončelom vendarle ni sedel kralj, temveč njegov prvi violončelist, izrazit virtuoz Jean-Pierre Duport.
V svoji prvi sonati za violončelo je Beethoven še sledil staremu zgledu, ki je bil v skladbah za violončelo toliko bolj vztrajen, ker so skladatelji kombinacijo akordičnega klavirja in »basovskega« violončela razumeli preprosto kot tipično zasedbo generalnega basa, kar je pomenilo, da je violončelo večinoma podvajalo basovski temelj klavirja. Takšno razumevanje kombinacije obeh inštrumentov je šlo celo tako daleč, da mnogi klasicistični avtorji podobnih sonat parta za čelo sploh niso izpisali – jasno je bilo, da čelist igra najnižjo linijo klavirja. Beethoven je v tem pogledu pokazal več pozornosti do violončela, saj je part za violončelo izpisal že v obeh zgodnjih sonatah.
Obe sonati iz opusa 5 si delita podobno dvostavačno obliko, ki pa se v resnici močno približuje klasični sonatni tristavčnosti – uvodni sonatni stavek je namreč v obeh primerih razširjen z daljšo, skoraj samostojno počasno introdukcijo, tej pa sledi hitrejši rondojski stavek. V Sonati št. 2 v g-molu op. 5/2 ima violončelo že bistveno bolj osamosvojeno vlogo kot v skladateljevem prvencu – redkeje podvaja klavir, v celotno teksturo se umešča z zmeraj bolj tipično individualnostjo. V uvodu je tudi pomemben sogovornik pri predstavljanju tematskega materiala, vse bolj postaja nosilec daljših melodičnih misli. Mnoge raziskovalce je begala obsežnost uvoda, zato so si zastavljali vprašanje, ali ne gre za samostojni stavek, še posebej zato, ker uvodni Adagio ne prinaša samo predstavitve tematskega materiala, temveč že tudi njegovo izpeljevanje. Toda kot cilj takšnega izpeljevanja se ne izkaže ponovitev začetne tematike, temveč nastop hitrega Allegra. To pa že kaže, da skladateljevo glasbeno mišljenje zaznamuje dramatična logika, kar še potrjuje prevladujoče razpoloženje v prvih dveh stavkih, ki je mrakobno, polno zlih slutenj in nemirnega tipanja. Violončelo in klavir sta zapletena v dialog, ki je podobno živahne in odločne narave kot v kaki izmed skladateljevih simfonij, ki se v tem primeru približuje svetu temnih senc. Ta se razkadi šele v zadnjem stavku, katerega živahno razpoloženje razkadi uvodne, temne skrbi.

dr. Gregor Pompe

Karmen Pečar se je rodila v Ljubljani. Violončelo se je pričela učiti pri petih letih. Leta 2003 je maturirala na Srednji glasbeni in baletni šoli v Mariboru in hkrati diplomirala tudi že na Akademiji za glasbo v Zagrebu, kjer je leta 2005 v razredu prof. Valterja Dešpalja tudi magistrirala. Dodatno se je izpopolnjevala pri prof. Reinhardu Latzku na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju.
Karmen Pečar je vzbudila pozornost glasbene javnosti, ko je kot trinajstletna deklica debitirala z orkestrom Slovenske filharmonije ter z njim izvedla Elgarjev koncert za violončelo in orkester. Leta 2001 je Karmen zmagala na prestižnem čelističnem tekmovanju Dr. Luis Sigall v Čilu (Viña del Mar). Na Evrovizijskem tekmovanju mladih glasbenikov v Berlinu je leta 2002 osvojila 3. nagrado ter leta 2004 še 2. nagrado na mednarodnem tekmovanju Antonio Janigro v Zagrebu.
Karmen je kot solistka nastopila že s številnimi orkestri. Med domačimi naj omenimo orkester Slovenske filharmonije, Simfonike RTV Slovenija in Simfonični orkester SNG Maribor. V tujini je nastopila kot solistka z Berlinskim radijskim orkestrom, Filharmoničnim orkestrom iz Santiaga, ansamblom Zagrebških solistov, orkestrom Spirit of Europe, orkestrom Zagrebške filharmonije, Varaždinskim komornim orkestrom in zasedbo Cellomania pod taktirko znanih dirigentov kot so Marek Janowski, Martin Sieghart, Marko Letonja, En Shao, Vjekoslav Šutej, Israel Yinon, Sian Edwards, Uroš Lajovic, Pavle Dešpalj, Alain Francis in David del Pino Klinge. Sodelovala je že s priznanimi umetniki kot so Boris Pergamenščikov, Miša Majski, Giovanni Sollima, Gottlieb Wallisch, Melina Mandozzi, Dmitri Ferstman, Božo Paradžik, Monika Leskovar, Latica Honda-Rosenberg, Rudolf  Leopold in drugi.
Koncertna pot je Karmen Pečar doslej vodila po Sloveniji, Hrvaški, Avstriji, Nemčiji, Nizozemski, Franciji, Italiji, Republiki Češki, Rusiji in Srednji Ameriki. Kot solistka in komorna glasbenica je nastopila že v okviru številnih domačih in tujih festivalov ter prirediteljev kot so Festival Ljubljana (Slovenija), Cankarjev dom Ljubljana (Slovenija), Slovenska filharmonija (Slovenija), Narodni dom Maribor (Slovenija), Dubrovniški festival (Hrvaška), Cellobienale Amsterdam (Nizozemska), Varaždinski glasbeni večeri (Hrvaška), Glasbeni večeri v Sv. Donatu v Zadru (Hrvaška), Glasbeni večeri v Brunecku (Italija) in Piranski glasbeni večeri (Slovenija).
Leta 2006 je pri založbi ZKP RTV Slovenija izšla njena prva samostojna zgoščenka z Dvořákovim in Šostakovičevim koncertom za violončelo in orkester. Od takrat je sodelovala že pri snemanju številnih zgoščenk (Nejc Kuhar – skladatelj, Marko Hatlak »Glasbena daritev«, Duo Marko Hatlak & Karmen Pečar, avtorska zgoščenka skladatelja Črta Voglarja Sojarja, avtorska zgoščenka skladatelja Janeza Matičiča) in za RTV SLO posnela številne koncerte za violončelo in orkester (Lojze Lebič, Janez Matičič, Črt Voglar Sojar, Aram Hačaturjan, Edward Elgar).   
Karmen Pečar je bila več let zaposlena na Akademiji za glasbo v Zagrebu kot asistentka prof. Valterja Dešpalja, trenutno pa je profesorica violončela na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani.

Gottlieba Wallischa uvrščajo med najprodornejše avstrijske glasbenike mlajše generacije. Njegove interpretacije odlikuje virtuoznost in močna individualna nota.
Rodil se je v glasbeni družini na Dunaju. Že s šestimi leti je bil sprejet na Dunajsko univerzo za glasbo, kjer je kasneje študij pod mentorstvom profesorja Heinza Medjimorca z odliko tudi zaključil. Mojstrske tečaje je opravil še pri Olegu Maisenbergu in Dmitriju Baškirovu ter študiral pri Pascalu Devoyonu v Berlinu in Jacquesu Rouvieru v Parizu. Gottlieb Wallisch je dobitnik številnih nagrad na mednarodnih klavirskih tekmovanjih, med drugim prve nagrade in posebne nagrade »Grand Prix Ivo Pogorelich« na ameriškem klavirskem tekmovanju »The Stravinsky Awards«. Bil je finalist na prestižnem mednarodnem klavirskem tekmovanju Kraljice Elizabete v Belgiji in na tekmovanju Clare Haskil v Veveyu.
Gottlieb Wallisch je kot solist nastopil že z vodilnimi svetovnimi orkestri kot so Dunajski filharmoniki, Gustav Mahler Jugendorchester, Sinfonia Varsovia, Stuttgart Chamber Orchestra, Camerata Salzburg, the Royal Liverpool Philharmonic Orchestra, the BBC National Orchestra of Wales, Trondheim Symphony Orchestra, Orkester dunajskega radija (RSO Wien) pod taktirko znanih dirigentov kot so Giuseppe Sinopoli, Dennis Russell Davies, Lord Yehudi Menuhin, Louis Langrée, Sir Neville Marriner, Christopher Hogwood, Philippe Entremont, Kirill Petrenko, Lawrence Foster in Walter Weller.
Številne turneje so ga ponesle v ZDA (Carnegie Hall, Washington D.C., Krannert Center West Palm Beach), v Veliko Britanijo (Wigmore Hall, Queen Elizabeth Hall), na Japonsko, Hong Kong, v Južno Ameriko, na Srednji Vzhod, v Afriko in v večino evropskih držav.  V sezoni 2001/02 je bil izbran v prestižni mednarodni  koncertni cikel »Vzhajajoče zvezde« (Rising Stars) in se s solističnimi recitali predstavil v evropskih glasbenih metropolah (Bruselj, Atene, Stockholm, Dunaj, London) in v ZDA (Carnegie Hall v New Yorku). Predstavil se je že na znanih svetovnih glasbenih festivalih in v dvoranah kot so Lucerne Festival, Salzburški festival, Klavierfestival Ruhr, Beethovenfest Bonn, Schubertiade Schwarzenberg, Tonhalle Zürich, Festival de Wallonie, Singapore Arts Festival itd. V zadnjih sezonah se je predstavil v Musikhalle Hamburg, Kölnski filharmoniji, ‘De Doelen' Rotterdam, na Pomladnem festivalu v  Budimpešti, na festivalu »Decembrske noči« v Moskvi ter na Kitajskem v okviru turneje z orkestrom  Camerata Salzburg v Pekingu in Guangzhou-ju.
V Mozartovem letu 2006 in v Haydnovem letu 2009 je imel v dunajskem Musikvereinu svoja koncertna cikla, ki sta bila posvečena tema skladateljema.
Gottlieb Wallisch kot ugleden predstavnik dunajske pianistične tradicije od leta 2010 dalje snema izključno za britansko založbo LINN Records. Za založbo je posnel tri odlično ocenjene albume posvečene glasbi W. A. Mozarta, najnovejši album pa je posvečen Haydnovim "Londonskim" sonatam.
Poleg solističnemu nastopanju se Gottlieb Wallisch zelo aktivno posveča tudi komornemu muziciranju. Leta 2010 je postal profesor na Univerzi za glasbo v Ženevi. Leta 2013 je bil gostujoči profesor na Glasbeni akademiji Franza Liszta v Budimpešti. V zadnjih letih je imel mojstrske tečaje na Univerzi v Illinoisu (ZDA), Nagoya College of Music (Japonska) in Glasbenem konservatoriju v St. Petersburgu (Rusija). Od leta 2012 je Steinwayev glasbenik (Steinway Artist).

SKLADBE:
Francis Poulenc: Sonata za klavir in violončelo, FP 143
1. Allegro - Tempo di Marcia (poslušaj!)
2. Cavatine
3. Ballabile
4. Finale

5. Marijan Lipovšek: Balada za violončelo in klavir

Ludwig van Beethoven: Sonata za klavir in violončelo št. 2  v g-molu, op. 5 (št. 2)
6. Adagio sostenuto e espressivo – Allegro molto più tosto presto
7. Rondo: Allegro