KLASIKA SLOVENIA - SKLADBE ZA ORKESTER, 1. DEL (DVOJNI CD)

Resna

Format: Dvojni CD

Šifra: 113802

EAN: 3838898113802

Klasika
Skladbe za orkester, 1. del
Orchestral Works Vol. 1
Slovenia

CD 1

Anton Lajovic
1. Andante za veliki orkester (poslušaj!) 8:47

Slavko Osterc
Suita za orkester
2. Marcia                                            2:46
3. Tranquillo                                       4:32
4. Vivace                                            1:27
5. Religioso                                         5:14
8. Presto                                             4:04

Matjan Kozina
7. Bela Krajina                                     12: 57

Primož Ramovš
Sinfonietta
8. Allegro                                              4:30
9. Modrato                                            4:56
10. Vivace                                           2:30
11. Allegro molto e con brio                 5:39

Uroš Krek
Sinfonia per archi
12. Pozivanje                                      5:42
13. Prebujenje                                    7:22
14. Odziv                                           5:20

CD 2

Marijan Lipovšek
1. Prva rapsodija za violino in orkester 10:42

Lucijan Marija Škerjanc
Suita v starem slogu za godalni kvartet in godalni orkester
2. Ciaccona                                                                   9:09
3. Interludio                                                                   2:08
4. Giga                                                                          4:51

Matija Bravničar
5. Kurent, simfonična pesnitev - poeme symphonique       7:10

Demetrij Žebre
Dan, balet (simfonična slika) v treh stavkih za veliki orkester /
6. Andante                                                                       11:10
7. Allegro con fuoco                                                          5:48
8. Moderato risoluto                                                           8:14

Zvonimir Ciglič
9. Obrežje plesalk, simfonična koreografska pesnitev za veliki orkester   15:59

Dirigenti: Uroš Lajovic (CD 1/1; CD 2/2-4), Samo Hubad (CD 1/2-6,8-11, 12-14; CD 2/1, 6-8, 9),  Marko Munih (CD 1/7), Simon Krečič (CD 2/5)

Solisti: Igor Ozim (CD 2/1), Slovenski godalni kvartet (CD 2/2-4)

Orkestri: Orkester Slovenske filharmonije (CD 1/7), Simfonični orkester RTV Slovenija (CD 1/1,2-6,8-11; CD 2/1, 5, 6-8, 9), Godalni orkester  RTV Ljubljana (CD 1/12-14), Komorni orkester RTV Ljubljana (CD 2/2-4)

Približevanje presežnemu all antologiji slovenske orkestrske glasbe na pot

Pričujoča prva izdaja SIGIC-a z izborom slovenske orkestrske glasbe je začetek ambicioznega načrta predstavitve ključnih del slovenske umetniške glasbe. Naslov Klasika, ki srno ji ga nadeli, morda Izraža prej zadrego kot zares jasno zvrstno opredelitev. Pojem je bil že tolikokrat uporabljen in zlorabljen, da s seboj nosi že kar pretežko prtljago pomenov in vrednostnih konotacij. Različnim uporabnikom iz danes kulturno raztreščenega vsakdanjika bi lahko pošiljal zelo različna sporočila. Mnogim, ki so z glasbo v stiku predvsem preko sodobnih medijev in tržnih sistemov, bi lahko pomenil tisti drobni, včasih povsem odsotni rezervat, v katerem se skriva umetniška glasba in ki se ga iz gole uvidevnosti ne označuje z ustreznim nasprotjem oznake »popularna glasba« — torej »nepopularna glasba«.

Oznaka  »Klasika« pa sugerira tudi drug pomen. Spominja na podobne besedne zveze, s katerimi označujemo izdelke neke pretekle, odmrle kulture, ki imajo svojo — predvsem muzejsko — vrednost kot zgledi človekove ustvarjalnosti in smisla za oblikovanje notranje zaokroženih in smiselnih estetskih sistemov. Spomnimo se na »klasične jezike«, »klasično umetnost« (tj. antično umetnost), literarne klasike ipd. V vseh teh primerih se prepričanju o preživetosti te umetnosti pridružuje sprejemanje dejstva, da je njihova »klasičnost« posledica delovanja, in sicer v primeru glasbe delovanja generacij oblikovalcev koncertnih sporedov, glasbenih kritikov in muzikologov, ki so izoblikovali arbitraren, a skozi tradicijo utrjen skupek glasbenih del, nekakšen »kanon« glasbenih del (vzporednice z biblicistično terminologijo niso naključne).

Želimo, da se našo oznako tu razume na drugačen način. Označuje nam namreč glasbo, katere prvorazrednost (osnovni pomen pojma classique, kot se je vzpostavil v Franciji v 17. stoletju) ne izhaja iz števila njenih poslušalcev ali stopnje, do katere jo zlorabljajo družbene elite za svojo samopromocijo. Njena prvorazrednost izhaja iz stopnje doseganja skrajnih meja človekovih sposobnosti pri oblikovanju zvočnih stvaritev. Njeno merilo je približevanje presežnemu, njen cilj je v neznanem, ne v znanem, v oddaljenosti, ne dosegljivosti, v skrajnem naporu, ne v udobnosti. Njen namen ni hitro in brez truda zadovoljiti človekovo vrojeno težnjo po glasbenem izrazu, ampak izzivati človeški um, da vedno znova in nanovo konceptualizira doživljanje svojega notranjega in zunanjega sveta v zvočnih podobah.

Njeno orodje so vsi registri zvočnega sveta, v vsej svoji kompleksnosti, barvitosti In skoraj nedoumljivi diferenciranosti. Če si sposodimo primerjavo s sodobno komunikacijsko tehnologijo: to je glasba, ki je podobna slikam visoke ločljivosti, z milijoni pikslov in barvnih odtenkov. Vredno jo je ustvarjati, kljub temu da tvegamo, da bomo zaradi premajhne pasovne širine zadeli ob težave pri njenem prenosu. Klasična glasba je tista, ki poslušalcu ne streže po maniri Industrijske dobe s ceneno funkcionalnostjo, ampak ga preplavlja z begajočimi slušnimi vtisi ter s tem izziva, da vedno nova išče poti do roba svoje domišljije in umskih sposobnosti. Zato nikoli ne zastara in ni le dokument neke mrtve kulture. Za vedno nove generadje poslušalcev, ki so se pripravljeni in sposobni odpraviti na to pot, je neraziskana dežela, polna nepričakovanih čudes.

Orkestrska glasba se je kot žanr izoblikovala predvsem v drugi polovici 18. in v 19. stoletju. V sebi je združila dve zgodovinski tendenci. Na eni strani je podedovala blišč in reprezentativnost baročne dvome opere ter postala temelj koncerta, osrednje oblike javnega izvajanja umetniške glasbe v zadnjih dobrih dveh stoletjih. Na drugi strani je vsrkala precej intelektualne zahtevnost vzporedno razvijajoče se komorne glasbe ter s tem ponudila poslušalcu dovolj gradiva za estetsko kontemplacijo. Njen razvoj se je do danes odvijal predvsem v napetostnem polju med absolutno glasbo, ki gradi čiste forme, brez povezav z zunajglasbenimi koncept, in programsko glasbo, ki tako ali drugače išče poti za izražanje vsebin, povezanih s fizikalno in psihološko realnostjo.

Rezultat je velika pestrost orkestrske glasbe v oblikovnem pogledu. Simfonijam in uverturam 18. stoletja so se skozi desetletja pridružile številne nove in ponovno oživljene oblike: simfonična pesnitev, suita, simfonična miniatura, simfonična slika ipd. S to vsebinsko in oblikovno pestrostjo se nujno sreča vsak poskus predstavitve neke zaključene orkestrske ustvarjalnost. Slovenska pri tem ni izjema.

Prva težava pri oblikovanju izbora skladb za pričujoči cvetober je bila, kako omejiti »slovensko« ustvarjalnost v času, ko se je nacionalni kulturni in institucionalni okvir šele oblikoval. Pri tem smo se opredelili za čas, ko se je slovenska glasbena kultura — nenazadnje zaradi široko izoblikovane in utrjene zavesti posameznih ustvarjalcev o pripadnosti slovenski kulturni naciji — že jasno profilirala. Segli smo do začetka 20. stoletja, ko se je skupina skladateljev, zbrana okrog revije Novi akordi, jasno opredelila za idejo nacionalne glasbe.

Določene oblike orkestrske glasbe je izredno težko primemo predstaviti v okviru antologije. Zlasti  najpomembnejša, simfonična dela se zaradi dolžine izmikajo ustrezni predstaviti v danem formatu (CD plošča). Sodelavci prvega albuma širše zasnovane antologije slovenske orkestrske glasbe smo se zato odločili, da na prvem albumu najprej predstavimo krajše orkestrske skladbe Te se iz več razlogov zdijo najprimernejše za prvi, široki pregled slovenskega ustvarjanja za orkester. Najprej so oblikovno manj preddoločene, tako da med njimi najdemo tako dela programske glasbe kot tudi skladbe, ki so bliže absolutni glasbi. Na drugi strani jih je mogoče zaradi razmeroma skromne dolžine predstaviti v celoti, hkrati pa še vedno omogočajo dovolj širok kronološki pogled, ki zajema več desetletij orkestrske ustvarjalnosti.

To se zdi še toliko pomembnejše, če upoštevamo bogastvo in raznovrstnost slovenske glasbe 20. stoletja. V njej so se namreč na svojstven način zrcalile stilne spremembe burnega 20. stoletja. Izbor tako sega od tipajočega iskanja značilno slovenskega instrumentalnega izraza na začetku stoletja in sega preko radikalnih novosti nove glasbe dvajsetih in tridesetih let, travmatičnega časa po 2. svetovni vojni, ki je prinesel različne odzive na pretekle in sodobne grozote, do nove samozavesti glasbenega modernizma.

Prvo vodilo pri sestavljanju antologije je bilo, da mora predstaviti estetsko najbolj prepričljive skladbe v primerni izvedbi. Pri tem smo se morali snovalci seveda ozirati tudi na dostopnost ustreznih izvedb In fonogramov. Žal je bilo gradivo v nekaterih primerih precej omejujoče, tako da nam je le v zelo omejenem obsegu uspelo uresničiti željo, da bi se ob ustvarjalcih predstavili tudi najpomembnejši slovenski poustvarjalci orkestrske glasbe. Prepričani srno, da bo mogoče to našo željo v še polnejši meri uresničiti v sledečih albumih slovenske Klasike.

dr. Aleš Nagode,
predavatelj na Oddelku za muzikologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, član Izbirne komise za kompilacijo Klasika Slovenia