KVINTESENCA

Resna

Format: Digitalno + CD

Šifra: 117909

EAN: 3838898117909

Pri ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija – Programom ARS, Ministrstvom za kulturo Republike Slovenije in Društvom za komorno glasbo Amadeus izdajamo ploščo kolektiva Carpe artem z naslovom Kvintesenca. Glasbeniki kvinteta muzicirajo skupaj že od svojih študentskih let. Zaradi geografske oddaljenosti – Lana Trotovšek deluje v Londonu, Miha Haas v Ljubljani, Nejc Mikolič v Celovcu, Miladin Batalović in Nikolaj Sajko pa v Mariboru – se zadnjih deset let znova in znova srečujejo v okviru cikla komornih koncertov Carpe artem, ki potekajo v Kazinski dvorani SNG Maribor in jih programsko vodi Nikolaj Sajko. Na album so glasbeniki uvrstili klavirska kvinteta Johannesa Brahmsa in Dmitirja Šostakoviča.

Večletna geneza edinega klavirskega kvinteta Johannesa Brahmsa (1833–1897) se je začela leta 1861, ko je bil ta še zamišljen kot godalni kvintet z dvema violončeloma, toda Brahmsa po uničenju prve različice ni navdušil niti drugi poskus v obliki sonate za dva klavirja. Šele kritične pripombe Clare Schumann, Josepha Joachima in Hermanna Levija so ga ponovno spodbudile, da je začel skladbo snovati kot klavirski kvintet. Joachim in Levi sta dokončani kvintet, ki je izšel leta 1865, celo označila kot najboljše komorno delo po Schubertovi smrti. Kompleksno tematsko gradivo z začetka skladbe Brahms še večkrat obdela po načelu variacije, pri tem pa s pridom izkoristi širokopoteznost romantičnega pianizma s kontrapunktičnim prepletom godal, ki ga preveva melanholično razpoloženje – a ne za dolgo. Že drugi stavek s svojo milino in sinkopiranim ritmom ustvari pomenljiv kontrast v tridelnem pesemskem loku, znotraj katerega se ob evforičnih vzklikih oglasi tudi nekaj plesnih elementov, ki jih nežno zaokrožuje značilna mehkoba molovskih terc. Razmišljujoč in na trenutke grotesken tretji stavek dá kvintetu nov koračniški zagon s sinkopiranim gibanjem v spodnjih plasteh, ki se razraste v raziskujoč fugato. Lirični trio v nadaljevanju zgolj poudari temperament, ki spominja na Schumannov idiom. Finale se začenja v podobni maniri čezoktavnega zrcaljenja poltonov kot v Mozartovem »disonantnem« kvartetu št. 19 ali v Beethovnovem tretjem godalnem kvartetu »Razumovski«. V hitrejšem delu se oglasi tema v violončelu, ki jo sestavljajo ponavljajoče se celice s tremi toni, a se stavek po rondojskem načelu razraste v več epizod, medtem ko se notranje napetosti umirijo šele v kodi, ki nas privede vse do dih jemajočega zmagoslavja.

Dmitrij Šostakovič (1906–1975) velja za enega najpomembnejših ruskih skladateljev slogovno razburkanega 20. stoletja. Kot izredno senzibilen avtor, ki je kljub izrazitim tendencam h glasbenemu modernizmu in močno razširjenim harmonskim konstelacijam primarno ustvarjal v tradicionalnih glasbenih oblikah, se je v zgodovino zapisal s svojim monumentalnim ciklom kar 15 simfonij in prav toliko godalnih kvartetov. Sinteza tradicionalne oblike in novega glasbenega izraza se v kontekstu Šostakovičevega obsežnega opusa prepričljivo udejanja tudi v Klavirskem kvintetu v g-molu iz leta 1940. Pobuda za nastanek tega petstavčnega dela je prišla kar s strani samih izvajalcev – moskovskega Beethovnovega kvarteta –, ki so zavzeto spremljali skladateljevo zorenje in bili navdušeni nad njegovim prvim godalnim kvartetom. Zato so Šostakoviča prosili, naj napiše skladbo, s katero se bo lahko ob kvartetu tudi sam predstavil kot pianist. Izid tega vabila je bil nepričakovan uspeh (publika je zahtevala ponovitev tretjega stavka in finala), ki ga je skladatelj občutil tudi v materialnem smislu: delo je bilo končano poleti 1940, le nekaj mesecev pred veliko nemško ofenzivo na rusko ozemlje, več kot uspešna praizvedba kvinteta 23. novembra 1940 na moskovski Akademiji za glasbo pa je Šostakoviču prinesla tudi Stalinovo nagrado in sto tisoč rubljev, kar še danes velja za najvišji honorar, ki je bil kadarkoli izplačan za komorno delo.

- Benjamin Virc

Biografije kolektiva Carpe artem

Violinistka Lana Trotovšek je prejemnica nagrade Prešernovega sklada 2021 za poustvarjalne dosežke v zadnjih treh letih. Leta 2012 je debitirala z Orkestrom Mariinskega gledališča pod vodstvom Valerija Gergijeva. Od takrat je nastopila z več svetovno priznanimi orkestri: z Moskovskimi solisti, z Londonskim simfoničnim orkestrom ter z Londonskim kraljevim filharmoničnim orkestrom in drugimi. Kot solistka je sodelovala tudi s Tanom Dunom, Gianandreom Nosedo, Jurijem Bašmetom, Rafaelom Payarejem, Sergejem Krilovom ter igralcem Johnom Malkovichem. Washington Post je njen koncert v Washingtonu opisal kot »sijočega«, revija Strad pa njen celovečerni recital v Wigmore Hallu kot »izjemnega«. Letos so pri založbi ZKP RTV Slovenija na štirih ploščah izdali njene posnetke vseh desetih Beethovnovih violinskih sonat s koncertov v živo s pianistko Mario Canyigueral. Lana živi v Londonu, kjer je profesorica violine na Konservatoriju Trinity Laban. Igra na violino Pietra Antonia dalla Costa iz leta 1750.

Miha Haas je pianist, koncertni glasbenik, studijski umetnik, profesor klavirja in komorne igre, ukvarja pa se tudi z raziskavami na področju klavirja in akustike klavirja v komornih zasedbah z godali ter na področju historične izvajalske prakse. Je podpredsednik Društva klavirskih pedagogov Slovenije, vodja letne konference Klavirski dnevi in član uredništva strokovne pianistične revije Virkla. Zaposlen je na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Violinist Miladin Batalović je končal Glasbeno šolo v Kragujevcu in v Beogradu Glasbeno gimnazijo Kornelije Stanković, na kateri je prejel nagrado za izjemne dosežke. Študiral je v Stuttgartu pri Gerhardu Vossu, Antoniu Spillerju in magistrski študij sodobne glasbe pri Joachimu Schallu. Sočasno je obiskoval mojstrske tečaje pri Wolframu Königu in Jorgeju Sutilu. Od leta 2007 je vodja drugih violin v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Violist Nejc Mikolič je leta 2013 z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu prof. Mileta Kosija. Med študijem je prejel dve študentski Prešernovi nagradi. Študij je nadaljeval na Dunaju na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost pri prof. H. P. Ochsenhofru. Kot solist je nastopil z orkestrom Slovenske Filharmonije, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, Orkestrom Amadeo, Godalnim orkestrom Arseia in Obalnim komornim orkestrom. Od leta 2017 je zaposlen kot soloviolist v Koroškem simfoničnem orkestru v Celovcu in poučuje komorno igro na Akademiji za glasbo v Ljubljani.

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem, ki se odvija v Kazinski dvorani SNG Maribor.