Kvartet flavt 4 Syrinx je nastal leta 2001. Sestavljajo ga štiri glasbenice, ki igrajo v orkestrih in se ukvarjajo s pedagoškim delom. V kvartetu igrajo dve slovenski in dve hrvaški glasbenici. Za tako sestavo so se odločile glede na dosedanje izkušnje, njihovo kulturno, pedagoško in glasbeno delovanje v Sloveniji in na Hrvaškem. Ansambel izvaja originalna dela, pisana za omenjeno zasedbo in dela sodobnih skladateljev. Mnogo skladateljev je navdahnil, da napišejo dela
za kvartet. Glasbenice širijo svojo zvokovno barvo z dodajanjem alt, bas in piccolo flavte v svojo zasedbo. Do sedaj je imel kvartet veliko opaznejših koncertov, na katerih je pokazal občutek za frazo, smisel za stil in enotnost interpretacije. Kvartet je leta 2006 izdal zgoščenko Monochromia, na kateri izvaja dela Eugena Bozza, Igorja Dekleve, Wolfganga Amadeusa Mozarta, Primoža Ramovša, Josepha Laubera in Mladena Tarbuka.
Kvartet flavt 4 Syrinx sestavljajo: Karolina Šantl Zupan (flavta) Špela Benčina (flavta, piccolo) Darija Zokić (flavta, piccolo, alt flavta) Marina Novak (flavta, piccolo, alt flavta, bas flavta)
SKLADBE: Aldo Kumar: SOBA ZA ŠTIRI
1. Allegro piu mosso 3.16 (poslušaj!)
2. Allegro 1.37
Boris Papandopulo: TRIJE STAVKI ZA KVARTET
3. Allegretto 3.44
4. Andante 4.46
5. Allegro moderato 3.20
Fran Lhotka: MALA SUITA
6. Na osami 2.38
7. Pastirska 3.07
8. U kolu 1.41
9 . Pavel Mihelčič:
CHORUS V. 3.14
10. Slavko Šuklar:
SCREAM 6.30
Petar Obradovič: FLUTE SESSION
11. Air 1.26
12. Bossa Nova 2.37
13. Joyful 1.29
14. Festa Latina 0.43
15. Marin Rabadan:
SIX SWEETS 4.11
16. Alfi Kabiljo:
PARKOVI 3.19
Trije stavki za kvartet flavt Borisa Papandopula (1906–1991) so nastali za kvartet flavt v zasedbi Theo Tabaka, Vesna Košir, Vladimir Kondres in Miroslav Sedak Benčić, premierno pa so jih izvedli oktobra 1980. V tej skladbi je opaziti neoklasicistične ideje skozi skladateljsko-tehnične postopke, ki temeljijo v glavnem na tematsko profiliranih idejah. Izmenjevanje poli- in homofonih delov, ki so tipični za barok, je obogateno s poliritmijo in metrično
nestabilnostjo. Papandopulo v tej skladbi doseže enakost med posameznimi pihali in njihovo zaokroženost, prežeto z izrazito ekspresivnostjo.
Mala suita za 4 flavte Frana Lhotke (1883–1962) je sestavljena iz treh stavkov: Na osami, Pastirska in U kolu. Lhotka se je v melodiki te skladbe naslonil na hrvaško folkloro in jo tudi spretno motivno priredil. Skladba je metrično in ritmično raznolika, polna velikih zvočnih kontrastov.
Flute session for 4 flutes Petra Obradovića (2002) sestoji iz štirih delov: Air, Bossa Nova, Joyful in Festa latina. Obradović, nagnjen k sodobnemu glasbenemu izrazu, teži k homogeniziranemu zvoku in enostavnosti glasbene organizacije.
Chorus V za kvintet flavt Pavla Mihelčiča (1978) je zložen za kvintet flavt, ki je deloval na ljubljanski Srednji glasbeni šoli (ZGBI). Beseda chorus, prevzeta iz jazza, je bila inspiracija skladatelju za serijo skladb z istim naslovom. Ta skladba je oblikovana tridelno (Amabile, largo), z metrično nestabilnimi robnimi deli v odnosu z metrično stabilnim srednjim delom. V njej je Mihelčič združil tradicionalna in sodobna glasbena izrazna sredstva.
Temeljna glasbena zgradba skladbe je osnovana na kratkih neobaročnih temah, ki se organizirajo v polifone in homofone odseke, v katerih se tudi motivično razgradijo. Z uspešnim kombiniranjem petih flavt so izpostavljeni njihovi zvokovni kontrasti.
Soba za štiri Alda Kumarja (1982) je zložena za kvartet flavt in sestoji iz dveh stavkov. Stavka sta tridelno oblikovana. Formalna dispozicija prvega stavka (Allegro piu mosso) kaže na sonatno obliko, katere osrednji del je zaznamovan s stretta-tehniko in sekventno obdelavo motivnega materiala. Metrična stabilnost in ritmična raznolikost sta značilna za drugi stavek (Allegro), kjer se s pogostimi imitacijami, še posebej v postopku variiranja
tematskega materiala, doseže enakopravnost glasbil.
»Scream« za tri flavte, činelo in vibrafon Slavka Ludviga Šuklarja (1986) je tridelno oblikovana skladba (Adagio molto). Rast zvočne gostote je dosežena s postopnim dodajanjem vseh glasbil, uporabo stretta-tehnike in sekventno imitacijo motivne zgradbe. Ritmično bogata skladba, polna velikih zvočnih kontrastov, zasičenih z disonanco in nenavadnimi tonskimi sklopi, doživlja svoj ekspresivni vrhunec v končnem delu v vrisku človeškega glasu. V tej
skladbi je Šuklar dosegel enakost vseh enot in njihovo zaokroženost.
Alfi Kabiljo, rojen v Zagrebu 1935, je skladatelj mednarodnega slovesa z zelo širokim ustvarjalnim spektrom – piše glasbo za gledališče, film, TV, zabavne melodije, šansone, orkestralna in komorna dela. Je avtor glasbe za štirideset filmov in približno sto televizijskih delov. Je tudi avtor številnih popularnih pesmi in šansonov ter večkratni zmagovalec in sodnik na festivalih lahke glasbe doma in v tujini.
Glasbena ustvarjalnost mladega hrvaškega skladatelja in pozavnista Marina Rabadana (1978) je predvsem odvisna od naročil njegovih kolegov, predvsem iz komornih zasedb. Kar ga oddalji od kolegov, klasičnih komponistov, je odprtost in nagnjenost k popularni in filmski glasbi novejšega izvora, zaradi česar je pri njemu pogosto možno odkriti glasbene elemente Johna Williamsa ali Briana Setzerja, kakor je to opaziti v Six sweets za 5 flavt, kar je v osnovi
napisano za šest flavt in premierno izvedeno lansko leto na svečanem koncertu Hrvatskega društva flavtistov.
