SILHOUETTES

Resna

Format: Digitalno

Šifra: 116971

EAN: 3838898116971

V sodelovanju z Radiem Slovenija - Programom ARS izdajamo album violinistke Lalite Svete z naslovom Silhouettes. Nanj je glasbenica uvrstila skladbe: Partito za violino solo in Sonato za violino solo, No. 2 (Silhouettes) Tomaža Sveteta, Ciaccono Johanna Sebastiana Bacha, Sonato v d- molu, No. 3, Op. 27 (Ballado) Eugèna Ysaÿa in Sonato v f- molu, No. 1, Op. 80 Sergeja Prokofjeva, pri kateri jo na klavirju spremlja Evgenij Sinajski.

Komentar k delom Johanna Sebastiana Bacha, Eugèna Ysaÿea in Sergeja Prokofjeva

Že v rani mladosti sem se ob poslušanju posnetkov njegovih sonat in partit za solo violino ter violinskih koncertov, pričela navduševati nad deli baročnega skladatelja Johanna Sebastiana Bacha. Ob mojem desetem rojstnem dnevu mi je oče poklonil zbirko njegovih šestih sonat in partit z besedami v vzpodbudo: „Desetletni čudežni otrok se je kot eden najmlajših naučil igrati Chaconno!“ Z veliko vnemo sem se skozi več urno vadenje Ciaccone – v nasprotju z vsemi ostalimi stavki Partite je na tem mestu Bach zavestno uporabil italijanski naslov stavka - želela poglobiti v skrivnosti Bachove umetnosti. Takrat se še nisem mogla ponašati s takšno stopnjo znanja v smislu igre na violini, ki bi mi omogočala uspešno izvedbo zadanega cilja. Primanjkovalo mi je tehničnega znanja, razumevanja melodične in harmonske strukture samega dela in zrelosti v intelektualnem smislu. Čeprav sem ob igranju Ciaccone naletela na pričakovane ovire, so ure igranja minevale kot minute, ker je vsaka zaigrana nota v meni vzbudila globoko potrebo temeljito seznaniti se s pojmom genialnega znotraj Bachove glasbe. Pri triindvajsetih letih sem se končno čutila dovolj zrelo naštudirati in studijsko posneti večplastni variacijski stavek Partite v d- molu, kar pomeni samo po sebi velik izziv za vsakega violinista, kajti ta skladba velja za eno temeljnih del violinske literature. Ob tem se mi je najprej porodilo vprašanje, kako naj interpretiram eno najpogosteje izvajanih in posnetih del vseh časov nasploh. Kako naj interpretaciji tega dela dodam svojo osebno noto in pri tem vendarle ostanem zvesta osnovni Bachovi zamisli? V tem smislu sem se lahko naslonila na svoje dosedanje znanje s področja zgodovinskih izvajalskih praks na eni in na svojo lastno intuicijo na drugi strani. Dve leti kasneje sem nadaljevala svoje iskanje odgovorov na zadana vprašanja v povezavi z izvedbo Bachove Ciaccone. Pri vsem tem ostaja gotovo samo spoznanje, da je Ciacconna spričo svoje globine izraza in umetniške veličine zapisana v večnost.

Bach je veljal kot umetniški vzor za mnoge skladatelje skozi stoletja. K enim od teh lahko štejemo Eugèna Ysaÿea, belgijskega virtuoza na violini, pedagoga in skladatelja. Tudi njega je navdihnil ciklus Bachovih sonat in partit, v tej meri, da je v obdobju med letoma 1923 in 1924 napisal Šest sonat za solo violino, op. 27. Vsaka od teh sonat, ki je bila posvečena enemu od virtuozov takratne generacije, je bila navdahnjena skozi osebnostne poteze vsakega od njih. Ysaÿe se je v svojem opusu navezal na virtuozne tehnike svojih predhodnikov, Henrija Vieuxtempsa in Henryka Wieniawskega ter hkrati s tem povezal Bachov način polifonega tkanja in značilnosti plesnih oblik baročnega obdobja s svojo lastno glasbeno govorico. Z omenjenim opusom Šestih sonat je ustvaril eno najpomembnejših del violinske literature. Tretja, enostavčna sonata v d-molu, Balada, je bila posvečena violinistu in skladatelju Georgu Enescu. V njej se zrcali rapsodično obarvan značaj in humor romunskega skladatelja. Skozi leta me je ravno ta skladba navduševala in kasneje postala sestavni del mojega repertoarja.

V letih po moji selitvi na Dunaj se je moja siceršnja afiniteta do opusa sovjetskega skladatelja Sergeja Prokofjeva še povečala. Moj profesor violine in dolgoletni vzornik ter podpornik v glasbenem smislu, Arkadij Vinokurov, mi je takorekoč do popolnosti približal tehniko ruske violinske šole. Hkrati sem se imela priložnost preko njega tudi podrobno seznaniti z rusko kulturo. Leta 2018 sem prvič poizkusila igrati Prvo sonato v f-molu za violino in klavir Prokofjeva. Že dolgo pred tem sem se v mislih ukvarjala z omenjeno skladbo. Delo je posvečeno nikomur drugemu kot znamenitemu violinistu Davidu Ojstrahu, katerega nepozabni posnetki skladb so že v mladih letih oblikovali moj glasbeni okus. Ta zahtevna skladba se mi je takrat kazala kot vrh neke gore, na katerega se takrat še nisem mogla povzpeti. Dve leti kasneje, ko sem se lotila študija te mojstrovine, se mi je prej omenjeni vrh gore kazal kot nekoliko bližji. Njegov sodobnik in skladatelj Nikolaj Mjaskovski je, potem ko je Prokofjev njemu samemu in Davidu Ojstrahu v kraju Nikolna Gora predstavil delo na klavirju, upravičeno izjavil: „Genialna skladba. Sploh veste, kaj ste ustvarili?“. Ojstraha in Prokofjeva je povezovalo dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje. Ojstrah, ki mu je bilo bolj kot komurkoli drugemu dano razumeti težavnost izvedbe violinskih skladb Sergeja Prokofjeva, je izjavil: „Nič znotraj njegovih skladb ne sme ostati prezrto, niti najmanjša melodična podrobnost ali kaka modulacija. Vse to zahteva do skrajne meje prefinjen izraz, skrajno natančno, vendar ne vsiljivo, pozorno in doživeto izvedbo vsake posamezne melodije, podobno kot znotraj nekega dovršeno recitiranega petja. Najpomembneje pa je, da se ne dopušča najmanjše umetniške samovolje. Najboljši način izvedbe glasbe Prokofjeva, kot tudi sicer vsake resnično dobre glasbe, je tisti, v okviru katerega izvajalec popolnoma pozabi na samega sebe.“ Prokofjeva je v času, ko je pričel s pisanjem f-mol sonate leta 1938, inspirirala glasba Georga Friedricha Händla. Dokončal jo je šele po koncu Druge svetovne vojne, leta 1946. V tem obdobju, okrog leta 1941, opiše skladatelj sam pet osnovnih teženj, ki naj bi bile pomembne za njegovo ustvarjanje: posnemanje klasičnega sloga oziroma približevanje neoklasicističnim vzorcem, iskanje lastnega izraza, motorični elementi, liričnost, humor ali ironija. Vse to je prisotno tudi znotraj te štiristavčne sonate. Dejstvo, da je David Ojstrah leta 1953 ob spominskem koncertu za Sergeja Prokofjeva izvedel ravno Prvo sonato, samo govori v prid izrazni moči in pomenu, ki ga ima ta skladba znotraj njegovega umetniškega ustvarjanja. Ojstrah sam je bil mnenja, da „na celem svetu v zadnjih desetletjih brez kančka pretiravanja ni nastalo primerljivo delo za violino takšne lepote in globine izraza.“

Ta album posvečam svojemu učitelju in prijatelju Arkadiju Vinokurovu. Njegovi nasveti, podpora in veselje do življenja me bodo spremljali na moji življenjski poti.

- Lalita Svete

Komentar k delom Tomaža Sveteta

Obe skladbi, posvečeni moji hčerki Laliti Svete, sta nastali iz različnih ustvarjalnih nagibov. Partita iz leta 2009 je bila prvotno zamišljena kot skladba, namenjena za tekmovanja mladih glasbenikov in se je tudi, nenazadnje skozi uspeh moje hčerke v okviru tekmovanja Prima la musica, 2010, izkazala za uspešno skladbo te zvrsti. Eden mojih pristopov k tej skladbi se navezuje na moj umetniški Credo, na univerzalno idejo o nauku Heraklita iz Efeza o štirih elementih, ki sem jo uresničil med drugim tudi v svoji Prvi simfoniji, delu Mahlerjanskih dimenzij. Tudi vsi štirje stavki Partite izhajajo iz te ideje. V prvih treh stavkih se pojavijo elementi zemlje, ognja in zraka, v zaključnem stavku pa manjkajoči element vode nadomesti namig na analogijo glasbene oblike Gavotte pri skladateljih Christophu Willibaldu Glucku in Sergeju Prokofjevu. Iz tega je razvidno približevanje neoklasicističnim tendencam v tem delu. Osnovno razpoloženje v Partiti pa spominja na tisto, prisotno v skladbah Eugèna Ysaÿea.

Skoraj desetletje kasneje, leta 2018, sem sklenil napisati ciklus šestih sonat za solo violino po zgledu Eugèna Ysaÿea. Tako kot Partita, zasnovana in dokončana v času poznega poletja in navdahnjena s podobnim glasbenim občutjem, je nastala moja Sonata št. 2 z naslovom Silhouettes. Medtem ko je Partita, nastala iz didaktičnih razlogov, še prilagojena takratnemu glasbenemu znanju in sposobnostim mlade violinistke, se v skladbi Silhouettes zrcali njena, po globokem glasbenem izrazu segajoča, umetniška osebnost. V smislu tehnične zahtevnosti violinske igre, zahtev v smislu formalne gradnje, iskanja številnih odtenkov znotraj raznolikih zvočnih barv in skozi mojo takratno stilno usmerjenost, sem v vseh omenjenih parametrih prejšnje delo v primerjavi z novim daleč presegel. Tako predstavlja oblikovni lok te enostavčne sonate za vsakega interpreta precejšen izziv. Skladba je sestavljena iz štirih delov: začetek z dolgo noto se iz razpoloženja parlando rapsodico razvije v adagio espressivo, ki se stopnjuje v dramatsko izpeljan višek. Po igrivem con giusto preide razpoloženje v lento misterioso: v obliki kratke epizode se poslednjič razburka glasbeno dogajanje v giocoso, dokler skladba na koncu ne izzveni v enostavnem C-Dur akordu.

- Tomaž Svete

Vsebina albuma

T. Svete: Partita za violino solo:

Introduzione

Tarantella

Aria

Tempo di Gavotta 

J. S. Bach: Ciaccona

T. Svete: Sonata za violino solo, No.2 (“Silhouettes”)

E. Ysaye: Sonata v d- molu, No. 3, Op.27 (“Ballade”)

S. Prokofjev: Sonata v f- molu, No. 1, Op. 80:

Andante assai

Allegro brusco

Andante

Allegrissimo - Andante assai, come prima

Klavir: Evgenij Sinajski (8-11)

Lalita Svete

Lalita Svete velja, kot prejemnica štipendije »Arkadij Fomin« in večih nagrad mednarodnih tekmovanj, za eno obetavnejših violinistk svoje generacije. Mlada umetnica se posveča z veliko mero predanosti izvajanju skladb znotraj raznolikega repertoarja, ki zajema vsa glasbena obdobja, od baročnih skladb do sodobnih glasbenih del. Posebej se posveča krstnim izvedbam del svojega očeta, slovenskega skladatelja Tomaža Sveteta. Z velikim uspehom je leta 2016 v Ljubljani izvedla njegov Koncert za dve violini in godalni orkester, katerega posnetek so kasneje predvajali v okviru programa Radia Slovenija in BBC Radia 3.

Njeno umetniško pot je zaznamovalo sodelovanje z orkestri, kot na primer s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod vodstvom Ena Shaa in z orkestrom Kijevske Kamerate z Valerijem Matyuhinom v vlogi dirigenta. Nastopila je v znamenitih koncertnih dvoranah, kot na primer v dunajskih Konzerthausu in Musikvereinu ter v Koncertni Hiši Avstrijskega Radia, nadalje v Teatro La Fenice, Teatro Malibran, v dvorani Slovenske Filharmonije in v Cankarjevem domu. Leta 2020 je kot solistka nastopila v okviru kulturnega festivala »Carinthischer Sommer« v Avstriji.

Lalita Svete je bila leta 1996 rojena v glasbeni družini na Dunaju. Violino se je pričela učiti s štirimi leti na Glasbeni šoli v Mariboru. Leta 2007 je debitirala v okviru Poletnega festivala Lent. Istega leta je nastopala kot solistka z Zagrebškimi solisti na Hrvaškem, v Liechtensteinu, Avstriji in Sloveniji znotraj koncertne turneje v organizaciji fundacije »Musik & Jugend«.

Trenutno Lalita študira na dunajski Privatni Univerzi »Musik und Kunst« pri Borisu Brovcinu, pri katerem je pred tem z odliko končala svoj dodiplomski študij. Med njene profesorje štejeta tudi Arkadij Vinokurov in Lidija Baich. Mojstrski tečaji pri Vadimu Gluzmanu in Rachel Podger so pomembno prispevali k nadaljnjemu oblikovanju umetniške osebnosti mlade violinistke. Od leta 2019 Lalita Svete igra na violino Giovanni Battista Rogeri iz leta 1687, ki ji jo je priskrbel zasebnik.