LOJZE LEBIČ: ANTOLOGIJA (4 X CD)

Resna

Format: 4 x CD

Šifra: 115639

EAN: 3838898115639

V utemeljitvi k Prešernovi nagradi skladatelju Lojzetu Lebiču (1934) za življenjsko delo je leta 1994 muzikologinja dr. Katarina Bedina zapisala, da vsa dosedanja priznanja, nagrade in časti »utemeljujejo skladateljev pomen v slovenski umetnosti […] in mu že za življenja zagotavljajo status klasika sodobne glasbe«. Četrt stoletja kasneje, ko se je skladateljev opus vendarle še zmeraj širil in dopolnjeval, gre zapisanemu še bolj odločno pritrditi. Toda skladateljev razvoj, prevpraševanje estetskih in kompozicijsko-tehničnih izhodišč vendarle ni potekalo enostavno in premočrtno, temveč postopno, v konstantnem odčitavanju odnosa do sedanjosti, družbe, sveta, celo svetosti. Skladatelj je prepričan, »da je za dobro glasbo potrebna milost, šele potem veščina«, da je glasba zato »najprej višje spoznanje, potem šele s pomočjo teorije in znanosti (analiza) razberljiv estetski predmet«, podobno odvisnost od metafizičnega pa razkriva misel, da je »glasba tudi dejanje ljubezni«. Čeprav skladateljeva umetnost ni neposredno družbena, ostaja zavezana dogajanju na svetu prek svoje humanistične note in prek ekspresivnih podtonov. Skladatelj za takšno preverjanje odnosa do sveta uporablja drugo metaforo – govori o tem, da so skladbe »seizmograf duševnih stanj in razpoloženj«.

Takšen lok odnosa do sveta je pričel Lebič napenjati že na ravenski gimnaziji (1946–1952), kamor so profesorji »pretihotapil predvojni klasično humanistični duh«. V čas gimnazijskih let sodijo Lebičevi prvi resnejši stiki z glasbo in glasbenim udejstvovanjem, obenem pa se v tem času začno tudi njegovi prvi kompozicijski poizkusi. Leta 1952 je v Ljubljani vpisal študij arheologije na Filozofski fakulteti, naslednje leto pa je pričel ob rednem študiju arheologije obiskovati še Srednjo glasbeno in baletno šolo. Čeprav je skladatelj od vsega začetka vedel, da njegova prava strast velja glasbi, je študij arheologije vendarle zapustil pomembne poudarke, ki jih lahko razberemo tudi iz skladateljeve estetske misli. Predvsem iz različnih arhetipov, ki v veliki meri zaznamujejo in mu »pomaga[jo] razumeti in pomiriti nasprotje med starim in novim, ljudskim in umetnim, trajnejšim in hitro minljivim, površnim«.
Leta 1957 se je Lebič vpisal na Akademijo za glasbo, kjer je študiral kompozicijo pri Marjanu Kozini, leto kasneje pa se je odločil še za študij dirigiranja pri Danilu Švari. Študij na akademiji se je iz različnih razlogov precej zavlekel, enega izmed razlogov za »počasnost« kaže prav gotovo iskati v precej v preteklost usmerjenih nazorih skladateljevih profesorjev, ki takratni mladi, prebujajoči se generaciji niso zmogli ali tudi niso želeli dati pravih informacij oziroma napotkov. Lebič se spominja: »Nihče od mojih učiteljev ni hotel vedeti, da so v Parizu in Kölnu že prirejali koncerte konkretne in elektronske glasbe. Nasploh težko presodim, kaj so mi glasbeni učitelji v resnici pomenili. Večina jih je bila malomarnih in ozkosrčnih, povsem so nam zamolčali drugo dunajsko šolo, tudi Bartóka, Hindemitha in Stravinskega«.
Podobno nezadovoljstvo nad razmerami v slovenskem glasbenem življenju tistega časa je Lebič delil še z drugimi skladateljskimi kolegi na Akademiji. Leta 1961 se je pridružil skladateljskim kolegom v skupini Pro musica viva, ki je sprva delovala v obliki neformalnih srečanj in pogovorov, kasneje pa se je njena dejavnost razmahnila in je vključevala poleg prirejanja koncertov tudi izdajanje notnega materiala. Vzporedno s skladateljsko potjo se je Lebič vse bolj uveljavljal tudi kot zborovski dirigent. V sezoni 1960/61 je postal dirigent Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič, leta 1962 pa je prevzel še Komorni zbor RTV Slovenija. Prav z zborom radijske hiše je Lebič prvič obiskal Poljsko, kjer je prisostvoval festivalu Varšavska jesen in tako spoznal, kako se razvija aktualna sodobna glasba drugod po Evropi. V sedemdesetih letih je Lebič obiskal tudi Darmstadt, zibelko povojnega glasbenega modernizma – do skladatelja je tako s časom prodiralo vse več informacij: od leta 1961 so skladatelji sodobne kompozicijske tokove lahko spoznavali na zagrebškem Bienalu, Lebič pa se je učil tudi posredno preko knjig in člankov, v katerih so pomembni evropski skladatelji tistega časa razgrinjali svoj metier – tako je bral »Stockhausnove [prispevke] v Struktur und Erlebniszeit in … wie die Zeit vergeht …, Ligetijeva razmišljanja o spremembah glasbenih oblik v reviji die Reihe in Darmstädter Beiträge ter seveda Boulezov Penser la Musique aujourd’hui«.
Toda z izčiščenjem modernizma Lebič še ni dosegel svoje zadnje točke. Konec sedemdesetih let je modernizem pričel dojemati kot »vse bolj v prazno vrteči se mlin«, v dela je vse večkrat posejal »razpoznavna znamenja« (citate, aluzije, simulirane navedke, vdori glasbe drugih žanrov ali zgodovinskih okolij), z namenom, da bi se dokopal »do takega gramatikalnega občutka, ki bi glasbi vrnil nekaj izgubljene zmogljivosti govorice«. Spogledovanje s tradicijo, arhetipskimi modeli in manj konfliktnim glasbenim materialom ni več »prepovedano« – skladatelj se zaveda mej modernizma, se do njega vse bolj aktivno in osebnostno opredeljuje ter išče povsem lastno izraznost, ki naj bo neodvisna od tujih vplivov. Hermetizem modernizma se razkleni, drug ob drugem lahko v isti skladbi bivajo različni glasbeni »svetovi«, zaradi česar postanejo skladateljeva dela bolj »povedna«, to pa nakazuje, da je skladatelj sprejel nekatere osnovne postmodernistične postulate.
Prav zaradi stalnega prilikovanja svetu, odmerjanju njegove »temperature«, enoznačno definiranje Lebičeve glasbe ni mogoče, saj ga onemogočajo številna nasprotja, razpetosti in ambivalence. Vendar je v resnici treba le malo obrniti optiko: iz napetostnih dvojic in njihovega premagovanja raste Lebičeva glasba in njena »metafizična« vsebina. Skladatelj se tega očitno zaveda, saj priznava, da je bilo vse »na dvoje in je tako tudi ostalo. Podeželan in meščan, romantik in stvarnež, tradicionalist in modernist, z razumom na Zahodu (Darmstadt), s slovanskim arhetipom v sebi naravnan na vzhod (Varšavska jesen), od blizu Slovenec-Korošec, od daleč svetovljan«.
Kljub temu pa se skladateljev opus kaže kot enovit, še posebej v tem pogledu, da je žanrsko izrazito uravnotežen – z enako resnostjo so nastajala tako simfonična kot tudi komorna in zborovska dela, pri čemer bi takšno uravnoteženost lahko iskali v vseh obdobjih skladateljeve ustvarjalnosti.
iz spremne besede Gregorja Pompeta

Tracks:

CD1 Orkestralna dela I

Požgana trava za mezzosopran in orkester (1965, rev. 1986) [Ed. DSS 338]
(besedila Dane Zajc)    
1. Tvoj glas
2. Vrnitev
3. Ujeti volk
4. Fragmenti iz Prsti jutra   
Marjana Lipovšek, mezzosopran
Simfonični orkester RTV Ljubljana
Stanislav Macura, dirigent
5. Glasba za orkester - Cantico I za simfonični orkester (1997) [Ed. DSS 1458]
Orkester Slovenske filharmonije
Marko Letonja, dirigent
6. Glasba za orkester - Cantico II za simfonični orkester (2001) [Ed. DSS 1600]
Orkester Slovenske filharmonije
David Itkin, dirigent
7. Miti in apokrifi za basbariton in orkester (1998/99) [Ed. DSS 1505]
(besedila Veno Taufer)
Marcos Fink, basbariton
Simfonični orkester RTV Slovenija
Anton Nanut, dirigent

CD2 Orkestralna dela II

1. Korant za simfonični orkester (1969) [Ed. DSS 462 – BG 976]
Simfonični orkester RTV Slovenija
Samo Hubad, dirigent
2. Queensland Music za simfonični orkester (1989) [Ed. DSS 1246]
Simfonični orkester RTV Slovenija
Marko Letonja, dirigent
3. Novembrske pesmi za mezzosopran in orkester (1981/82) [Ed. DSS 1011]
(besedila Miran Jarc)
Eva Novšak-Houška, mezzosopran/mezzo-soprano
Simfonični orkester RTV Slovenija / RTV Slovenia Symphony Orchestra
Anton Nanut, dirigent/conductor
4. Tangram za komorni orkester (1977) [Ed. DSS 851 – EP 5670]
Komorni orkester RTV Slovenija
Uroš Lajovic, dirigent/conductor

CD3 Komorna dela

1. Invokacija za klarinet in klavir (2002) [Mc. DSS 132]
Duo Claripiano
Dušan Sodja, klarinet
Tatjana Kaučič, klavir
2. Sonet za klavir (1976) [Ed. DSS 850 – EP 5491]
Nina Prešiček, klavir
Ekspresije za violino, violončelo in klavir (1968, rev. 1972) [Ed. DSS 465]
3. Recitativo a due
4. Aggressivo
Trio Lorenz
Tomaž Lorenz, violina
Matija Lorenz, violončelo
Primož Lorenz, klavir
5. Atelje III za violončelo in tonski trak (1976) [Ed. DSS 1389]
Ciril Škerjanec, violončelo
Dogodki II za pihalni kvintet (2002) [Ed. DSS 1708]
6. I
7. II.
Pihalni kvintet Slowind
Aleš Kacjan, flavta
Matej Šarc, oboa
Jurij Jenko, klarinet
Metod Tomac, rog
Paolo Calligaris, fagot
8. Rej za harmoniko (1995) [Ed. DSS 1520]
Klemen Leben, harmonika
9. Barvni krog za sedem izvajalcev (2008) [Ed. DSS 1940]
Ansambel za sodobno glasbo MD7
Matej Zupan, flavta
Jože Kotar, klarinet
Mihael Šuler, pozavna
Franci Krevh, tolkala
Luca Ferrini, klavir
Katja Krajnik, violina
Igor Mitrović, violončelo
Steven Loy, dirigent

CD4 Zborovska dela

1. Hvalnica svetu za mešana zbora in inštrumente (1988) [Ed. DSS 1281]
(besedila Branko Miljković, prev. Veno Taufer)
APZ Tone Tomšič
Jože Fürst, zborovodja
Josip Mihelčič, tolkala
Tjaša Kranjc, klavir
Matjaž Barbo, klavir
Letni časi za mladinski ali ženski zbor (1975 - 1997) [ZKDS Lojze Lebič IDSS 36]
2. Pomlad
3. Poletje
4. Jesen
5. Zima /
Carmina Slovenica
Karmina Šilec, zborovodja
6. Upanje za mladinski ali ženski zbor, 4 melodike (akordični instrument in kljunaste flavte ad lib.) (2000)
(besedilaAnton Vodnik, Anica Černe)
Carmina Slovenica
Karmina Šilec, zborovodj
Olga Pečeny, orgle
Jasna Vantur, melodika
Jasmina Erker, melodika
Živa Ploj, melodika
Zvezdana Novakovič, melodika
Maja Bohinc, melodika
7. Urok za mladinski ali ženski zbor (1986) [Naši zbori XXXIX/95]
(ljudska besedila)
Mladinski pevski zbor RTV Slovenija
Tomaž Pirnat, zborovodja
8. Pesem o smrti za soliste, mešani zbor, tolkala in sintetizator (1991) [Ed. SLKD]
(besedila Gregor Strniša)
Komorni zbor RTV Slovenija
Matjaž Šček, zborovodja
Marko Juvan, tolkala
Boris Šurbek, tolkala
Tomaž Pirnat, klaviature
9. Vse druge ljubezni za alt, mešani zbor in instrumente (2004) iz Roman de Fauvel (1986)
Komorni zbor RTV Slovenija
Stojan Kuret, zborovodja
Anja Slivnik, alt
Primož Bratina, klavir
Jernej Šurbek, tolkala
Boris Šurbek, tolkala
Tomaž Pirnat, sintetizator
Meta Skok, kitara
10. Skopost za mešani zbor in inštrumente (1986) iz Roman de Fauvel (1986) [Ed. DSS 2062]
APZ Tone Tomšič
Jernej Habjanič, zborovodja
11. Čas za mladinski ali ženski zbor (2008)
(besedila Jakob Šešerko)
Dekliški zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije Ljubljana
Helena Fojkar Zupančič, zborovodja
Sara Bitenc, solo
Maja Horvat, solo
Maja Škufca, solo   
12. Ta druml'ca je zvomlana za mešani zbor (1951) [Naši zbori XXIII/86]
(ljudsko besedilo)
APZ Tone Tomšič
Stojan Kuret, zborovodja   
13. Luba vigred se rodi za mešani zbor (1974) [Naši zbori XXVII/94]
(ljudsko besedilo)
Komorni zbor AVE
Andraž Hauptman, zborovodja
14. Kako kratek je ta čas za mešani zbor (2012) [Ed. KD Mohorjan, 2013]
(ljudsko besedilo)
APZ Tone Tomšič
Sebastjan Vrhovnik, zborovodja