Resna
Format: Dvojni CD
Šifra: 111242
EAN: 3838898111242
ZVOČNE SLEDI, PRIPOVEDI IN SREČANJA
V OBLIČJIH IN ODSEVIH STOLETJA
Nismo od rojstva pa do smrti. In nismo od rojstva pa do vekomaj. Ali smo od vekomaj pa do vekomaj neminljivo bitje, ali pa smo le snov, ki se je na tem našem planetu izkristalizirala v to, kar smo.
Pričujoči odtisi zvočnih sledi so posvečeni stoti obletnici rojstva skladatelja Marijana Lipovška (1910–1995) in odstirajo dve zvočni podobi njegovega umetniškega delovanja. Izhajata iz dolge in bogate življenjske in umetniške poti, ki je vpeta v loke časa od cesarske monarhije pa do današnje moderne in osvobajajoče miselnosti na pragu 21. stoletja. Po tej poti je hodil skladatelj, pianist, komorni muzik, pedagog in zaslužni profesor, gornik in alpinist, mislec in
pisec strokovnih del ter pisatelj, prevajalec knjig in spisov o gorah in glasbenikih in kot tak ena najbolj vsestranskih osebnosti slovenskega glasbenega življenja preteklega stoletja.
Stoletje ne pomeni v gorskem svetu nič ali skoraj nič. Le drobec neskončnosti, tako majhen, da se vanj obregne le majhna duša. Lepota sveta, ki je tam ujeta v enem posvečenem trenutku, pa sega od davnine do neznane prihodnosti.
Višave se stiskajo vase, kakor da skrepenele segajo pod bledo nebo, kakor da se ne morejo pognati kvišku, pogledati na zemljo pod seboj in jo osrečiti s svojimi strmimi lepotami, h katerim želijo hrepeneča srca.
Vse se odmika, vse postaja tišje, samotno resnobno.
Prva zvočna podoba razkriva Lipovška kot skladatelja dveh simfoničnih del in vokalno inštrumentalnega – pesemskega cikla. Izbor, ki se je izognil obsežnemu komornemu opusu – ta zahteva posebno pozornost v samostojni izdaji – je sledil suverenosti kompozicijske dikcije v manjši formi uverturne tokate z bogato zvočnostjo simfonične razsežnosti, ta pa se edinkrat v njegovem opusu razteza v véliki simfoniji, katere izvedbeno še posebno zahtevno nalogo je z izjemno
umetniško odgovornostjo, pozornostjo in dosledno izpeljavo pripravil David de Villiers. Druga zvočna podoba pa je odsev Lipovškove poustvarjalne umetnosti in najbolj žlahtnih srečanj v glasbeni soigri. Tu se je izbor najprej dotaknil že skoraj pozabljene dragocene klavirske skladbe, dve umetnini glasbenih velikanov pa sta izrez iz vrhunskih poustvarjalnih dosežkov, ki do danes še niso dobili naslednikov.
Prizadeval sem si, da bi postal moj glasbeni izraz glede na uporabljena sredstva – harmonska, melodična in ritmična – čimbolj svoboden, ne da bi pri tem nehal biti resničen. Mislim, da je resnica v skladateljevem izražanju nekaj ravno tako realnega kot v ostalem življenju, samo da se je pri ustvarjanju mnogo teže dokopati do nje. Človek pri komponiranju večkrat nehote potvarja svoj izraz bodisi zaradi reminiscenc na vso obsežno glasbeno gmoto, ki jo nosimo v sebi
zaradi stika z glasbo na sploh, bodisi da si umišlja neke čustvene vzpone ali pretrese ter jih prenaša z ustrezno invencijo na papir. Pozneje se izkaže, da stoji za tem le praznota. Zato sem skušal od nekdaj komponirati snov, ki sem jo obvladal in kjer je konstrukcija – mislim tu na njeno slabo stran – čim manjša. Raje sem se zdel po uporabi sredstev manj sodoben, le da je bila invencija pristnejša.
Skladatelj ni nikoli pisal rutinsko in tudi ne z lahkoto. Vstop v ustvarjalni akt je razumel kot posledico odločitve, za katero nosi odgovornost in ki je vezana na določeno problematiko. Zato mu je pisanje pravzaprav najbolje teklo v manjših formah. Na instrumentalnem področju o tem pričajo klavirska in komorna dela, na simfoničnem pa o tem priča leta 1956 nastalo krajše orkestrsko delo Toccata quasi apertura, ki ima naslov tudi Toccata per inaugurazionem vendar se je
ohranil prvi naslov. Lipovšek je Toccato quasi aperturo napisal za svojo orgelsko tokato iz leta 1941. Prva izvedba je bila 17. februarja 1956. Takrat je orkester Slovenske filharmonije vodil Jakov Cipci. Tokato je pozneje za arhiv Radia Slovenija s Simfoniki RTV Slovenija posnel Samo Hubad, na njegovo željo pa jo je pred desetimi osvežil z novim posnetkom, ki začenja pripoved pričujočih odtisov zvočnih sledi.
******
…tega ni mogoče popisat. Meni je glasba mojega očeta, kadar jo pojem, tako, kot bi izšla iz mene. Tako jo razumem, ne da bi o njej premišljevala. Otroci smo bili vzgojeni v tesni povezavi z ljudsko glasbo in sama sem to tako prevzela v svojo notranjost, da mi interpretacija teh pesmi sploh ni interpretacija – izhajajo iz mene. Spomnim se zelo lepe misli, ki jo je izrekel Dietrich Fischer Dieskau: »Interpret mora poudarjati glasbeno delo tako, da ga v tem trenutku, ko ga interpretira na koncertu kot, da bi ga ustvaril.« Kot, da bi ga v tem trenutku komponiral. In ta občutek imam, kadar pojem njegove pesmi, velikokrat, zaradi tega, ker pridejo iz mene. Včasih, ko berem njegovo kompozicijo, naprej vem, kaj bo in to ne zavestno, temveč podzavestno. Sem zmeraj srečna kadar pojem.
To so besede skladateljeve hčerke, naše izjemne umetnice, vrhunske, mednarodno uveljavljene mezzosopranistke Marjane Lipovšek, kot jih je povedala v pogovoru z očetom in takrat glasbeno urednico Mojco Menart v radijski oddaji. Pripovedujejo o enem najlepših, pa tudi Lipovšku najljubših ciklov skladb, Pesmi iz mlina. Nastale so l. 1980 na besedila pesmi Svetlane Makarovič iz pesniške zbirke Srčevec, najprej napisane za glas in klavir, pozneje pa orkestrirane. Srčevec
je v pesnitvi pesnice cvetica ali rastlina, ki je vzklila iz semena obešenca. V pesniškem jeziku pa je vrsta sodobnih balad, napisanih po zgledu ljudskih pesmi. Navzkrižja sveta in tragična nasprotja pričajo o svojevrstni razsežnosti in intimni pogojenosti poezije. Skladatelj se ji je približal z izjemno rahločutnostjo glasbenega udejanjanja združevanja pete besede in tonskega zvena. Izbral je šest pesmi, ki imajo skupno motiviko dogajanja ob mlinu. Od tod naslov cikla, kot oznaka za enotno
vsebinsko izhodišče. V ciklu je zajel vso baladno temačnost in grozljivost izjemnih verzov. V pesmih, ki opisujejo bedo in osamljenost mlinarja, njegove privide in končno pogubljenje, je odlično sledil izpovednemu loku naše pesnice in ga z notranjo močjo svoje glasbe oplemenitil ter tako ustvaril morda enega najprepričljivejših vokalnih biserov naše glasbe. Na vrhu rokopisa – desno zgoraj – stoji kratko posvetilo: Moji hčerki Marjani.
******
Nikakor ne mislim, da se dajo glasbena sredstva v sodobni umetnosti omejiti na eno samo formulo. Nesmiselno je imeti katero koli sredstvo za edino novo, edino pravilno. Trdno sem prepričan, da je veliko načinov sodobnega izpovedovanja. Vem, da je tudi moj eden izmed njih, čeprav se sam vedno bolj zavedam svojega odnosa do velikih umetnin, ki si jih prizadevamo doseči.
Simfonijo za veliki orkester s stavki Tempo di marcia-vivace, Lento, Scherzoso e presto in Adagio sostenuto – Allegro vivace je Lipovšek začel pisati l. 1939, ko je prišel v Rim na študij k Alfredu Caselli. Prva izvedba je bila deset let pozneje v veliki Unionski dvorani v Ljubljani. Takrat je orkester Slovenske filharmonije vodil Jakov Cipci. Ob eni redkih kasnejših izvedb, 12. novembra 1987 v Slovenski filharmoniji z orkestrom SF pod vodstvom Sama Hubada - je
Marijan Lipovšek zapisal tele misli:
Simfonična oblika je bila v letih našega študija še vedno tista, h kateri smo zrli kot k najbolj zaželeni izpolnitvi svojih skladateljskih prizadevanj. Takrat pa nismo vedeli, da niti naše znanje, kolikor ga je pač vsakdo od nas imel, niti metoda učenja nista zadostovala za tako veliko obliko. Vsak se je največ ukvarjal z manjšimi, manj zahtevnimi oblikami, v katerih smo poskušali ujeti sodobnejši izraz, kot pa smo ga poznali iz svojih skromnih izkušenj…Simfonija je nastajala kot
vsebinsko zrcalo dvomov in upanj, in sem jo predvsem v prvem stavku zasnoval z značilnimi tematskimi skupinami: dve med seboj zelo različni temi, tretja pa spevna; o tej sem glede na oblikovni pomen vedno sodil, da mora biti po svoji izpovedi vsebinsko utemeljena in pravilen notranji kontrast k onima dvema. Nato pa kratek sklepni del ekspozicije pred izpeljavo. Izpeljave so skoraj vedno veliko težje kakor same teme. Zelo sem se trudil, preden sem našel tisto rešitev, ki se mi je tedaj zdela
primerna…Zvočno gradivo simfonije je bilo od zasnove naprej tonalno, od prvega zapisa naprej v tem nikoli spremenjeno. Skladba ne odpira novih svetov, vsaj meni se je bilo treba najprej naučiti temeljnega oblikovanja v smislu izročila, pač pa mi je šlo za čim močnejši izraz glasbene misli…Drugi in tretji stavek sta mi šla še kar dobro od rok - s temi besedami nočem kakor koli vrednotiti. Največji problem mi je bil tedaj zadnji, četrti stavek, ki me tudi poslej ni nikoli zadovoljil, čeprav se
mi je temeljna glasbena misel zdela kar sprejemljiva. Toda ponavljam: prava težava je v izpeljavah, že pri preprostem nadaljevanju glasbene misli, in to zlasti takrat, ko naj bi bila stvar zares povedna in ne le na silo izoblikovana, čeprav je oblikovalna stran vselej navzoča in celo mora biti navzoča. Celotno simfonijo sem potem v prav zajetnem zvezku poslal na neki natečaj Glasbene matice ali Filharmonične družbe, ne spominjam se natanko, kako je to potekalo. Toda geslo, ki sem ga izbral,
je pripovedovalo, kaj sem čutil: Omnia pro arte - Vse za umetnost.
******
Dve glasbeni obliki, ki sta se v klasicizmu razcveteli v solistični literaturi, je Lipovšek z lastnim jezikom oplemenitil v svojem opusu. To sta sonata in tema z variacijami. Sonato je razen za klavir pisal še za violino in violino s klavirjem, variacije pa so samo ene. Datum prvega zapisa Vóznice, v izvirniku variacije na narodno pesem za klavir, je verjetno 1954, saj ima prvi posnetek za arhiv Radia Slovenija datum 21. 6. istega leta. Natis skladbe pri edicijah Društva slovenskih
skladateljev, ki jih je ustanovil in vodil od l. 1954 do l. 1970, pa je izšel 1957.
Ljudska pesem je imela zame od nekdaj veliko privlačno moč. Od detinstva pa do starosti me spremlja bogastvo ljudskega glasbenega izražanja…Nikoli nisem imel občutka, da bi bila to cenena, površna ali premalo povédna glasba…Glasba se je z besedo ujela v popolno celoto, v strnjeno enoto, ki občutljivemu človeku, ko jo posluša, še danes res pomeni živo doživetje. Obdelava in pomembno vsebinsko spreminjanje ljudskega motiva oziroma gradiva nasploh pa mora biti v
skladu z muzikalnim in formalnim potekom skladbe…Vsaka sprememba mora biti utemeljena in ostati muzikalično povedna in toliko zanimiva, da ni samo slučajna, zunanja variacija, ampak da je vsebinsko poglobljena in da se v kontekstu smiselno udejanja.
******
Lipovškovo razumevanje glasbe in glasbenega razvoja se je soočalo z danostjo kot neizogibnostjo vzroka in posledice, ki usmerja in osmišlja hkrati pa je kot možnost izbire na vsebinskem, etičnem in moralnem nivoju. Izbira in odločitev za tehtno pred površnim, resnično pred narejenim, za smiselno pred poljubnim. To je okvir, v katerem lahko vidimo in razberemo delovanje tako skladatelja kot komornega muzika. Njegova glasbeniška pot se simbolično kaže kot pot gorskega potohodca: obiskoval je
postojanke in kraje, ki so jih zaznamovali učitelji (Slavko Osterc, Janko Ravnik, Josef Suk, Alfredo Casella), na križpotjih srečanja s sodobniki, sodelavci in prijatelji (Bogo Leskovic, Karlo Rupel, Samo Hubad…), ničkolikokrat pa je podal roko in pomagal čez zahtevne vzpone komorne literature vrhunskim solistom, ki so si šteli v čast, da so si pridobili naklonjenost njegove soigre. To so bili ugledni gostje Pina Carmirelli, Pierre Fournier, Antonio Janigro, André Navarra, Ruggiero
Ricci.
Nič manj pomembno pa ni bilo zame nastopanje z domačimi umetniki, ki so bili prav tako na visoki umetniški ravni. S pevci sem začel sodelovati že med študijem na konservatoriju, pozneje pa je bilo v ospredju sodelovanje z dvema umetnikoma. S flavtistom Borisom Čampo sva izvedla vse Bachove sonate za flavto in čembalo, najbolj pomembno pa je bilo zame sodelovanje z violinistom Igorjem Ozimom, s katerim sva prvič v slovenskem prostoru v treh večerih izvedla vse
Beethovnove violinske sonate.
Integralni recital sonat za flavto in čembalo Johanna Sebastiana Bacha sta Čampa in Lipovšek izvedla v okviru takratnega Modrega abonmaja Festivala Ljubljana v dvorani Slovenske filharmonije, v ponedeljek, 17. februarja 1969. Med sonatami je ena najlepših Sonata v h-molu, edina, za katero je Bach part čembala izpisal v celoti. Morda je to razlog, da sta se odločila tudi za izvedbo s klavirjem, vsekakor pa je prav ta verzija narekovala naš izbor.
******
Bilo je v neki hudi zimi - imel sem okrog 13 let. Suh sneg se je vsipal z večernega neba na mojo zelenkasto mapo iz lepenke, v kateri sem si nosil note. V soju plinskih svetilk ob hišnih vogalih, ki so svetile v mrak, sem postal in jih odpiral. Note - Beethoven! Bila je sonata v c-molu, peta sonata op. 10, drugi stavek, Adagio. Nepozabne ure ob tej glasbi, najmanj tako srečne kakor tiste, ko sem prvič zares videl gore, ali tiste, ko sem pil vase povesti iz knjig.
Blažena, prelepa, strašna muzika. Z globinami, ki jih nisem dogledal do dna, pa sem se vendarle spuščal vanje z neskrbnostjo otroka, ne da bi se jih bal. Samo osrečevale so me. Ta melodija, to prepletanje glasov, ta mila, čudežno lepa harmonija zvokov - kje je kaj enakega na svetu?
Spomini na prvo srečanje z Beethovnom pričajo o izjemni zavezanosti do glasbe tega velikana pretekle dobe, ki se mu je Lipovšek poklonil z izvedbami klavirskih sonat, komornih del in klavirskega koncerta, pa tudi z briljantno analitično razlago partitur v času pedagoškega delovanja. Beethovnove violinske sonate sta z Ozimom začela javno izvajati v poznih 50ih letih prejšnjega stoletja, celotni cikel vseh desetih sonat pa sta predstavila aprila 1970 v dvorani Slovenske filharmonije. Zadnji, tretji večer je bil 21. aprila in kot zadnjo sta izvedla Sonato št. 9 v A, op. 47, imenovano Kreutzer. Izšla je 1803 z naslovom »Sonata per il piano-forte ed un violino obbligato, scritta in uno stile molto concertante, quasi come d'un concerto…« Oznaka o koncertantnem slogu določa, da ne gre več za princip dua, fuzije in sodelovanja obeh inštrumentov, temveč za dinamična razmerja in kontraste med njima. Prva izvajalca sta bila l. 1803 Beethoven in angleški violinist George Bridgetower.
Ko v mirnem in zbranem okolju poslušanja glasbe zaslišimo za zvoki instrumentalista ali pevca klavir, ki solista spremlja in je izrazno, barvno in pomensko del celote, del umetnine, bi bila ta brez te in take spremljave samo torzo, samo okrnjen pojav v svetu umetnosti. Spremljava solistični part dopolnjuje, nakazuje mu pot, mu sledi, biva ob njem, pa se spet samostojno razvije v prav tako ali še močnejšo izpoved, se spet podredi, kakor, da je ni, pa je vendar
nekje v ozadju zvokov in ustvarja ubranost, ki je za interpretacijo nepogrešljiva. Dela, skladbe, pa so le sredstvo, da skušamo uganiti bistvo umetnosti. Pretresejo nas s svojo resnobo, s svojo radostjo kakor z žalobnostjo, s svojo igrivostjo, s svojim ritmičnim tokom, z vedrino, z udarnostjo, z razposajenostjo, s poglobljeno meditativno ubranostjo, z žlahtno zvočno lepoto in poletom. In vendar so to le besede za nekaj, kar čutimo kot jedro, kot bistvo, kot neko čudno, neoprijemljivo
globinsko vsebino, za katero zatrdno vemo, da tiči v zvokih. Morda za njimi? Morda celo ne glede nanje? Ne vemo. Glasbeni svet je svet zase, ki zadeva domala vsakega, a besede o njem so le tipanje, le nebogljeno seganje v neznano.
zbral in uredil Bor Turel
SKLADBE
CD 1 Skladatelj
1. TOCCATA QUASI APERTURA za orkester (1955) 9:47
PESMI IZ MLINA za mezzosopran in orkester (1980) 18:09
2. Zazibalka 3:39 (poslušaj!)
3. Žalik žena 1:44
4. Mlinska vešča 2:55
5. Mlinarica 3:19
6. Utopljenka 2:59
7. V tihem mlinu 3:33
SIMFONIJA za veliki orkester (1939-1945) 44:30
8. Tempo di marcia – vivace 12:10
9. Lento 10:43
10. Scherzoso e presto 10:26
11. Adagio sostenuto – Allegro vivace 10:43
CD 2 Pianist
1. Marijan Lipovšek: VOZNICA za klavir (1954) 12:55 (poslušaj!)
Johann Sebastian BACH: SONATA v h-molu za flavto in klavir
2. Andante 8:35
3. Largo e dolce 4:09
4. Presto – Allegro 7:24
Ludwig van BEETHOVEN: SONATA za violino in klavir op. 47
Kreutzer
5. Adagio sostenuto – Presto 11:54
6. Andante con variazioni 14:21
7. Finale – Presto 7:18
Izvajalci:
Marjana Lipovšek, mezzosopran, 1/2-7; Marijan Lipovšek, klavir, 2/1,2-7; Boris Čampa, flavta, 2/2-4; Igor Ozim, violina, 2/5-7; Orkester Slovenske filharmonije, 1/1, 1/2-7; Simfonični orkester RTV Slovenija, 1/8-11; dirigenti: Samo Hubad, 1/1; Milan Horvat, 1/2-7; David de Villiers, 1/8-11.