MARKO MUNIH: PORTRET DIRIGENTA (DVOJNI CD + DVD)

Resna

Format: Komplet 2 x CD + DVD

Šifra: 112478

EAN: 3838898112478

CD 1:
1. Johannes Brahms: Pesem usode / Schicksalslied op. 54 14.38
– za zbor in orkester (Friedrich Hölderlin)  (poslušaj!)
2. Hugo Wolf: Božični oratorij / Christnacht 18.21
(August Graf von Platen)
Urška Žižek – sopran
Marjan Trček – tenor
3. Vilko Ukmar: Integrali
– kantata za solo tenor, mešani zbor in veliki orkester 28.42
(Srečko Kosovel)
Mitja Gregorač – tenor

CD 2:
Uroš Krek: Štiri pesmi (Jože Udovič)
1. Vedro je lice stvari 2.41 (poslušaj!)
2. Znamenja 2.54
3. Kakor resa 2.01
4. Pismo 3.15
Samo Vremšak: Tri pesmi iz ciganske poezije (prev. Ivan Minatti)
5. Jesen svatuje 1.49
6. Jagnedi in smrt 2.27
7. Navkljub 1.00
Claude Debussy: Tri pesmi / Trois chansons (Charles d'Orleans)
8. Dieu! Qu'il la fait bon regarder! 2.26
9. Quant j'ai ouy le tabourin 2.04
10. Yver, vous n'estes qu'un villiain 2.04
Maurice Ravel: Tri pesmi / Trois chansons (Maurice Ravel)
11. Nicolette 1.50
12. Trois beaux oiseaux 3.06
13. Ronde 1.43
Francis Poulenc: Sedem pesmi / Sept chansons
14. La blanche neige (Guillaume Apollinaire) 1.05
15. A peine défigurée (Paul Eluard) 1.35
16. Par une nuit nouvelle (Paul Eluard) 1.16
17. Tous les droits (Paul Eluard) 2.26
18. Belle et ressemblante (Paul Eluard) 1.56
19. Marie (Guillaume Apollinaire) 2.01
20. Luire (Paul Eluard) 1.27
Heinz Kratochwill: 4 temperamenti / Die vier Temperamente op. 81
21. Flegmatik 1.38
22. Kolerik 1.28
23. Melanholik 1.49
24. Sangvinik 1.41
Bohuslav Martinŭ: Legenda iz dima po pečenem krompirčku / Legenda z dỳmu bramborové nati
25. – kantata za soliste, mešani zbor in instrumentalno spremljavo 18.53
Marjana Križman – sopran
Marjana Lipovšek – alt
Samo Vremšak – bariton

DVD
1. Richard Wagner: Tannhäuser, uvertura 15.31
2. Peter Iljič Čajkovski: Simfonija št.6, op.74, Patetična
Adagio, Allegro non troppo 17.59
Allegro con grazia 7.54
Allegro molto vivace 9.11
Finale: Adagio lamentoso 10.00

Komorni zbor RTV Slovenija
Simfonični orkester RTV Slovenija
Marko Munih - dirigent

Portretna izdaja dirigenta Marka Muniha, doajena slovenskih poustvarjalcev ter odličnega poznavalca in občutljivega interpreta zlasti vokalne in vokalno inštrumentalne glasbe prinaša zbirko najboljših posnetkov, ki so le drobec vsega, kar je umetnik s slovenskimi ansambli posnel za nosilce zvoka v zadnjih štirih desetletjih.

Pred vami sta dve zgoščenki s posnetki treh velikih vokalno inštrumentalnih del in reprezentančnih skladb za zbor iz svetovne in domače glasbene zakladnice, dodan pa jima je tudi DVD s televizijsko oddajo Dušana Hrena Od glasbe do večnosti. Posnetki predstavljajo izjemen dokument o umetnikovi umetniški poti, njenem razvoju in njegovem bogatem delu.
Marko Munih je vselej posebno skrb posvečal plemenitemu zborovskemu zvoku, bodisi v skladbah za zbor ali v velikih vokalno inštrumentalnih delih. V sedemdesetih letih je vodil Komorni zbor RTV Slovenija in z njim trajno tonsko zapisal ogromno število skladb.
Kar šestnajst let je bil glavni urednik glasbenega programa Radia Slovenija in je, kot nekje beremo, »v marsičem usmerjal glasbeni okus, posredno pa tudi razvoj slovenske glasbe. Ves čas si je prizadeval za povezovanje programskih segmentov RTV Slovenija in njihovo usklajeno delovanje«, pri svojem organizacijskem delu pa ni nikdar pozabil na svoj osebni umetniški razvoj in dejavnost. V tem času so bili številni odmevni koncerti s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, podpisal pa se je tudi pod številne plošče, ki jih je izdala založba in kaset naše osrednje medijske hiše. Munihova umetniška pot se je začela po zaključku šolanja na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer se je uril v dirigiranju pri Danilu Švari. Posebno pa ga je zaznamovalo sodelovanje s slovitim Lovrom von Matačićem, pri katerem je bil asistent v Frankfurtu na Majni. Po vrnitvi domov je prevzel mesto stalnega dirigenta v orkestru Slovenske filharmonije, kar deset let je vodil tudi Akademski pevski zbor Tone Tomšič, ki je pod njegovo taktirko v svojem razvoju dosegel enega od vrhuncev.
Za svoje delo je bil Marko Munih večkrat nagrajen: je dvakratni nagrajenec Prešernovega sklada, dobitnik Betettove nagrade in častnega znaka svobode Republike Slovenije za dolgoletno delo v glasbeni dejavnosti. V slovenskem kulturnem življenju si prav gotovo več desetletij ni bilo možno zamišljati glasbenega utripa brez prisotnosti in sodelovanja jubilanta. Obenem pa je z mirnim, a vztrajnim in doslednim dialogom s sogovorniki v svojem času na poseben način usmerjal naš glasbeni razvoj, tako ustvarjalen kot poustvarjalen, saj so tudi slovenski skladatelji z veseljem sledili njegovim prošnjam in idejam za nastanek novih del. Vsak skladatelj namreč z veseljem piše, če ve, da bo njegovo delo izvedeno profesionalno in na visokem umetniškem nivoju. Oba, skladatelja in interpreta, pa je za nameček z radostjo sprejemala tudi publika in, kar je enako pomembno, tudi strokovna kritika.
»Njegove roke so kot dih zbora, če zadihajo- zadiha zbor, če zarišejo mehko potezo- zapoje zbor mehko, nežno… Razumljivo pa je, da je to mogoče doseči le s sodelovanjem vseh nastopajočih in to sodelovanje je obrodilo zares bogate sadove,« je zapisal kritik in skladatelj Pavel Mihelčič.

Na prvi zgoščenki je posnetek treh velikih vokalno inštrumentalnih del: ob kantati Pesem usode za zbor in orkester Johannesa Brahmsa še Božični oratorij za sopran, tenor, mešani zbor in orkester Huga Wolfa in Integrali (Sedem pesmi Srečka Kosovela) za tenor, mešani zbor in veliki orkester Vilka Ukmarja.

Johannes Brahms (1833 – 1897) je imel do literarne besede vse življenje poseben odnos. Kot nekje piše, je bila literatura, poleg glasbe, njegova velika ljubezen in strast. Zato ne čudi, da je za svoja vokalna in vokalno inštrumentalna dela vselej izbiral kar najboljše literarne tekste. Pri uglasbitvah je besedilom posvečal izjemno pozornost in spoštovanje. 1871. je nastala Pesem usode na besedilo Friedricha Hölderlina iz njegovega romana v pismih Hyperion, ki obravnava osvobodilni boj Grkov po 350-letnem turškem zatiranju. 

Hugo Wolf (1860 – 1903) je svoj Božični oratorij začel pisati leta 1886 in ga končal tri leta pozneje, maja 1889. Zgodba o Jezusovem rojstvu prav gotovo združuje pomembne elemente, ki jih je Wolf v glasbi upošteval: preprostost in ranljivost dogodka, ki se je zgodil v skromnem hlevu, hkrati pa rojstvo učlovečenega Boga. Tako je v skladbi možno najti izrazito prefinjene, nežne in občutljive dele, ki se združujejo s takšnimi, ki izražajo dostojanstvenost in vzvišenost, pa tudi ponotranjenost in božično skrivnost.
Marko Munih je vse te značilnosti Wolfovega sloga uspel sijajno poustvariti z zborom in orkestrom in dokazal je, da je pravi mojster poglobljene in premišljene interpretacije.
Letos se spominjamo 20-letnice smrti Vilka Ukmarja (1905 – 1991), ki je v slovenski glasbeni zgodovini zapustil sledi na številnih področjih: kot skladatelj, glasbeni pisec, kritik, avtor prve svetovne glasbene zgodovine v slovenščini, organizator glasbenega življenja in kot odličen predavatelj na Akademiji za glasbo in na Oddelku za muzikologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Njegov glasbeni slog izhaja iz pozne romantike, se pozneje oplaja v impresionizmu in doseže vrhunec v ekspresionizmu. Kot je Ukmar nekje zapisal, je bila zanj glasba ne le spremljevalka iz najnežnejše mladosti, temveč pojem in smisel življenja. Razmišljanja je udejanjal v poglobljenem, čustveno obarvanem in izpovedno prepričljivem opusu.
Vilko Ukmar je imel do literarne besede poseben odnos in poezija Srečka Kosovela ga je večkrat navdihovala. Tako je leta 1972 uglasbil tudi pesnikove Integrale, niz sedmih pesmi. Kosovel se s to zbirko predstavlja kot inovator in ustvarjalec slovenske konstruktivne poetike. Besedi je vselej poskušal dati čim večji pomen in estetski učinek. In prav v tem sta si bila v svojem ustvarjalnem konceptu Ukmar in Kosovel blizu.

Na drugi zgoščenki so predstavljena zborovska dela iz slovenske in tuje glasbene zakladnice. Posnetki so nekakšen pregled in prerez Munihovega osemletnega (1971 – 1979) vodenja Komornega zbora RTV Slovenija. Dirigentova umetniška usmeritev je veljala predvsem slovenskim novitetam, hkrati pa se je poglobil v študij in izvedbo skladb svetovnih avtorjev, ki so bili zasidrani pretežno v impresionističnem slogu in njihovih zborovskih del takrat na Slovenskem skorajda nismo poznali. Vse skladbe na zgoščenki so doživele v svojem času prvo koncertno izvedbo pri nas.

Uroš Krek (1922 – 2008) je Štiri pesmi na besedila Jožeta Udoviča napisal leta 1974. Eden najtehtnejših sodobnih slovenskih skladateljev je imel pri komponiranju poseben odnos zlasti do godalnih inštrumentov in do vokala. Zgodaj se je začel oddaljevati od kompozicijske šole, iz katere je izšel. »Zvočni svet, ki mu je lebdel pred očmi in ušesi, je bil svet formalne jasnosti, vedrine, novega oziroma ponovnega, še neizživetega slovenskega neoklasicizma.« Pozneje je skladatelj stopil korak naprej in nekje je zapisal: »Prekinitev s preteklostjo je ena izmed glavnih parol tako imenovanih eksperimentalnih smeri… Ponovno odkriti svet ljudske glasbe je postal eden izmed vrelcev, iz katerih se je skupaj z novo zvočnostjo napajala ustvarjalna invencija in iz katerih se je še zlasti pri tistih narodih, ki niso bili obteženi od kulta zastrašujoče tradicije, izoblikoval nov stil evropske glasbe«. Krek je bil vse življenje vpet v evropske tokove in z njim smo bili Slovenci pravzaprav ves čas njegovega delovanja enakovredni sopotniki v velikem glasbenem svetu. Hkrati pa je bil umetnik vseskozi značilno slovenski, saj je v svoji ustvarjalnosti poseben odnos čutil do ljudskega blaga v najširšem pomenu besede. Krekova zborovska ustvarjalnost nosi zaradi izbire izjemnih besedil v sebi posebno kakovost: avtor je segal po poeziji največjih slovenskih pesnikov in praviloma je tonsko upodabljal le eksistencialna in lirična besedila.
Samo Vremšak (1930 – 2004) je na področju vokalne in orgelske glasbe zapustil izjemno pomembne sledi, čeprav v njegovem opusu, kot piše Marijan Gabrijelčič, »najdemo dela vseh zvrsti in oblik. Imitacija od svobodno do strogo vodenih glasov, motivična gradnja, recitativi, oblikovna simetrija, impresionistični okreti se v Vremšakovih delih združujejo v svojevrstne celote. Tako se nam kaže Vremšak kot redka osebnost na področju vokalne ustvarjalnosti, ki sicer gradi s tradicionalnimi sredstvi, a jih prekvaša v nove, klene umetnine.« Tri pesmi na cigansko poezijo so nastale leta 1975 in presenečajo s svojo izpovedno močjo. Izvor je nedvomno kar najtesnejša povezava glasbe z besedilom, ki mu avtor sledi tako v melodičnih kot v ritmičnih strukturah.
Že omenjeni odnos Marka Muniha do impresionizma in poznejšega neoklasicizma se zrcali na naslednjih dveh posnetkih. Francoza Claude Debussy (1862 – 1918) in Maurice Ravel (1875 – 1937) sta najpomembnejša predstavnika omenjenih slogov in svoje sledi sta zapustila tudi na zborovskem področju.
Trois chansons (Tri pesmi) Claudea Debussyja so nastali v prvih desetih letih 20. stoletja. Skladatelju je uspelo odlično združiti stari slog z novo harmonsko govorico, tudi besedila so stara - izpod peresa Charlesa d' Orléansa, princa in pesnika, ki je živel okrog 1415. Nastala so tri dela, prefinjeno impresionistično obarvana in izjemno zvočno občutljiva.
Tudi Maurice Ravel (1875 – 1937) je napisal Tri pesmi (Trois chansons), poleg glasbe pa je zanje sam spesnil še besedilo. Delo je nastajalo med decembrom 1914 in februarjem 1915, ko je umetnik čakal na vpoklic v vojsko, saj je v Evropi divjala prva svetovna vojna. Zbori so bili natisnjeni leta 1916, svojo krstno izvedbo pa so doživeli leto pozneje. Prva in tretja pesem sta prežeti s humorjem in iskrivostjo, medtem ko se osrednja vselej znova dotika odhoda v vojno. Med petimi, po mnenju mnogih poznavalcev, najpomembnejšimi francoskimi skladatelji v prvi polovici 20. stoletja, je ob Debussyju in Ravelu tudi Francis (Jean Marcel) Poulenc (1899 – 1963). Čeprav se je pridružil gibanju »Les six«, ki je po vzoru ruske peterke združevalo šest skladateljev, pa se nikoli ni ogrel za vse kompozicijske novosti, ki so zanimale njegove prijatelje. Pravzaprav je ostajal vse življenje nekakšen »klasicist«, sledil je neoklasicizmu Ravelovega kova. Med njegovimi pomembnimi deli je tudi Sedem pesmi (Sept chansons), Konec tridesetih let je imel skladatelj priložnost slišati nekatere najboljše madrigale Claudia Monteverdija in ta vokalna glasba je nanj zapustila izjemno globok vtis. Za razliko od Debussyja, ki je uporabil v Treh pesmih stara besedila, in Ravela, ki je tekste napisal sam, se je Poulenc odločil za sodobnika Paula Éluarda in malce starejšega Guillauma Apollinaira.
Ciklus ponuja hvaležno in pomembno koncertno literaturo. Vsaka pesem je v svojem značaju posebnost zase, pravi dragulj in dragocenost z bogato zvočno barvno paleto in izvirnostjo glasbenih idej.
Slogovno bistveno drugačni so Štirje temperamenti, komedijantske scene za mešani zbor, kontrabas, vibrafon, činele in gong avstrijskega skladatelja Heinza Kratochwilla (1933 – 1995). »Moj skladateljski razvoj me je po poznoromantičnih in ekspresionističnih začetkih vodil v poudarjeno ekspresivni slog, ki ga je bistveno zaznamovala dvanajsttonska tehnika Schönberga in drugih. V svoji zvočni fantaziji iščem v prosti tonalnosti različne uresničitve v sintezi preteklosti in sodobnosti, pri čemer rad uporabljam tudi elemente jazza in avantgarde,« so skladateljeve besede, ki dobro označujejo tudi njegove Štiri temperamente, prvič izvedene v dunajskem Musikvereinu leta 1973.
Zaključek zgoščenke predstavlja sijajno neoklasicistično delo češkega skladatelja Bohuslava Martinůja (1890 – 1959). Legenda iz dima o pečenem krompirčku, kantata za soli, mešani zbor in instrumentalno spremljavo na besedilo Miloslava Bureša nosi letnico 1956. Martinů je bil v letih 1955-56 profesor na Ameriški akademiji v Rimu, po tem, ko je v petdesetih letih prevzel ameriško državljanstvo. Nedvomno je bil ob Leošu Janáčku v 20. stoletju najpomembnejši češki skladatelj, ki je gojil poseben in razpoznaven glasbeni jezik. Odločilne vzgibe so mu dali češka ljudska glasba, zgodnja renesančna angleška umetnost in Debussyjev impresionizem, ki ga je Martinů spoznal pri študiju v Parizu. Ne gre pa pozabiti tudi na vpliv mladega Stravinskega, pa tudi na skladateljevo izjemno zanimanje za baročno zapuščino Vivaldija, Corellija in Bacha.
V petdesetih letih se je Martinů v glasbenem slogu vrnil k domačim koreninam. V štirih letih so nastale štiri kantate, v katerih skladatelj slavi svojo ljubljeno češko pokrajino, se naslanja na ljudsko izročilo, šege in navade, pri čemer mu je s preprostimi, ljudsko navdahnjenimi besedili pomagal Miloslav Bureš, rojak iz njegovega rojstnega kraja Polička. Vsebina in muzikalni izraz sta blizu ljudskemu izročilu, glasbeni slog pa je seveda sodoben, blizu neoklasicizmu.

Monika Kartin