MOJCA ZLOBKO VAJGL (HARFA) - KAROLINA ŠANTL ZUPAN (FLAVTA): MOZART - BACH

Resna

Format: CD

Šifra: 114793

EAN: 3838898114793

Prečna flavta, izdelana iz žlahtnega lesa zelenike, mahagonija ali slonovine, se je v klasični glasbi uveljavila na začetku 18. stoletja, posebno po letu 1720, ko je bila zaradi novih tehničnih odlik sposobna igrati v različnih uglasitvah in se prilagajati večjim instrumentalnim sestavom. Skladno z razvojem glasbila je nastajala tudi raznolika literatura, kjer je flavta pridobivala na veljavi in se približevala popularnosti violine. K njenemu vzponu so pripomogli nekateri odlični flavtisti, kot je bil pruski kralj Friderik Veliki. Precej drugačen je razvoj harfe, ki do konca 18. stoletja ni premogla mehanike, ki bi ji omogočala komorno ali orkestrsko igro. Kljub temu je njena popularnost naraščala, posebno od konca 18. stoletja, ko je postala simbol Marije Antoinette. Njeno mehaniko s pedali je uspešno razvijal francoski izdelovalec klavirjev in harf Sébastien Érard, ki je leta 1810 patentiral dvojno pedalno harfo. Sposobnost igranja vseh tonalitet je harfo povzdignila med solistična, komorna in orkestralna glasbila, kjer ima vidno mesto še danes.
Koncerti v izvirni zasedbi za flavto, harfo in orkester so precej redki. Mozart, ki je sicer ustvaril dva koncerta za flavto in orkester, je harfi posvetil le eno delo, Koncert za flavto, harfo in orkester v C- duru (KV 299/297c). Napisal ga je v letu 1778, ko je z materjo obiskal Pariz, se predstavljal v plemiških krogih ter tako spoznal grofa de Guinesa, tudi kot dobrega flavtista. Koncert je nastal na grofovo željo, da bi ga poustvaril z glasbeno nadarjeno hčerko harfistko. Mozart je delo ustvarjal v prepričanju, da simbioza dveh solistov ni smiselna, ob tem pa imel v mislih tehnično in muzikalno prepričljiva glasbenika, ki ju je cenil. Dodal je kadenco s precej improvizacijske note, a se žal ni ohranila. Danes se pogosto igra kadenca Carla Reineckeja. Čeprav Mozart v zasedbo ni zaupal, je ustvaril enega najboljših koncertov vseh časov. V njem izstopajo glasbena eleganca, pravšnja mera figurativnih in spevnih motivov, ki zahtevajo precizno tehnično spretnost in prefinjeno interpretacijo glasbenih misli - pravo elegantno sožitje dveh solistov.
Johann Sebastian Bach je v svojem zgodnjem leipziškem obdobju napisal šest sonat za flavto (ali violino) in čembalo (BWV 1014–1019), pripisujejo pa mu tudi Sonato v g-molu (BWV 1020), čeprav je mogoče zgodnje delo njegovega sina Carla Philippa Emanuela.  V izvirniku je nastala za flavto (ali violino) in čembalo, morda celo za zvočno povsem drugačen klavikord, uveljavila pa se je tudi v zasedbi za flavto in harfo. Ne glede na določene dileme, jo bleščeča dikcija galantnega sloga uvršča med vidnejša komorna dela poznega baroka, napisana v Bachovem slogu. Prvi stavek (Allegro) začne s sijajnim figuriranim solom za harfo, nato v enakovrednem polifonem dvogovoru razvije širši melodični tok in se vrne v uvodni ekspresivni ritornello. Drugi stavek (Adagio) označuje subtilna in čustvena pesemska melodija v flavti, dopolnjena s prefinjenim obigravanjem harfe, ki ne prestopi meje spremljevalnega glasbila, medtem ko je zadnji stavek (Allegro) ponovno preplet dveh solistov, ki vsak na svoj način opozarjata nase, vendar v spoštljivem dvogovoru.
Mozartova Sonata št. 4 v F-duru (KV 13) sodi v skupino šestih sonat za violino in klavir (v izvirniku za violino in čembalo, z ločenimi parti za flavto in violončelo), ki jih je napisal v rosnih letih v času velike evropske turneje (1763–1766), ko se je v Londonu leta 1764 seznanil s kraljico Charlotto, soprogo Jurija III. Osemletni fantič, o katerem se je v plemiških krogih razširjal dober glas, je dobil priložnost, da angleško kraljico, znano kot pevko s prijetnim glasom širokega obsega, spremlja na orglah. V znak naklonjenosti ji je posvetil šest omenjenih sonat, ki jih je oče Leopold izdal še v Londonu leta 1765 (znana kot Opus 3). Ta dela so slogovno uglašena na zgodnje klavirske trie Josefa Haydna ali dela Johanna Christiana Bacha, kraljičinega glasbenega učitelja, s katerimi se je seznanil in jih izvajal na angleškem dvoru. Velja prepričanje, da je prav Johann Christian vplival na nastanek prvih Mozartovih simfonij. Ciklus sonat za violino ali flavto je odraz osemletnega čudežnega dečka, ki se je tudi s pomočjo svojega londonskega učitelja Johanna Christiana navzel kompozicijskih načel aktualnega časa in suvereno ustvarjal v duhu bleščečega galantnega sloga, kjer med drugim izstopa spevnost italijanske opere.
dr. Darja Koter

Karolina Šantl Zupan je diplomirala in zaključila specialistični študij na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Izpopolnjevala se je na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju.
V času študija se je redno udeleževala nacionalnih in mednarodnih tekmovanj, kjer je prejela številne nagrade. Leta 1990 je bila nagrajena s posebno nagrado žirije na mednarodnem tekmovanju v Markneukirchnu.
Svojo profesionalno pot je začela v orkestru Slovenske filharmonije.  Delovala je tudi kot solo flavtistka v Orkestru opere in baleta v Ljubljani. Sodeluje v različnih komornih ansamblih z priznanimi slovenskimi in tujimi umetniki. Od leta 2001 je članica mednarodnega kvarteta flavt 4Syrinx. Umetniško deluje v evropskem prostoru in v Aziji.
Od leta 1995 deluje kot redna profesorica na Akademiji za glasbo v Ljubljani, od leta 2008 pa tudi na Akademiji za glasbo v Zagrebu. Na njene uspehe na akademskem področju kažejo številne mednarodne in nacionalne nagrade, ki jih prejemajo njeni študenti. Redno vodi mednarodne seminarje v Sloveniji in tujini ter je članica strokovnih žirij na mednarodnih tekmovanjih.
Na znanstvenem področju se ukvarja z interakcijo med umetniškim in pedagoškim izobraževanjem bodočih učiteljev pihal. Svoje članke predstavlja na mednarodnih znanstvenih simpozijih.
Poleg pedagoškega dela umetniško deluje solistično in komorno ter snema za različne radijske hiše . Do sedaj je izdala devet albumov. Je Yamaha Flute Artist.

Harfistka Mojca Zlobko Vajgl, izredna profesorica harfe  na ljubljanski Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani,  je  ustvarila bogato solistično kariero. Kot solistka nastopa v večini evropskih držav.
Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani, podiplomski študij harfe je zaključila na Visoki  šoli za glasbo in gledališče v Hamburgu .
Kot solistka je nastopala z mnogimi uglednimi orkestri kot so: Slovenska filharmonija in Simfoniki RTV Slovenija, Beograjska filharmonija, Berlinski simfoniki, Sarajevska filharmonija, Državna filharmonija Azerbajdžana v Bakuju, Kijevska filharmonija, Makedonska filharmonija, Orkester Dunajskega koncertnega združenja, Orkester Padove in Veneta, Stockholmski komorni orkester in drugi.
Večino svojega koncertnega udejstvovanja posveča komorni glasbi. V minulih letih je bolj ali manj redno sodelovala z Leipziškim godalnim kvartetom, z mednarodnim kvartetom Orpheus, z godalnim kvartetom Tartini in številnimi uglednimi solisti kot so: prvi flavtist Dunajskih filharmonikov Dieter  Flury, Tobias Lea (viola),  koncertni mojster Slovenske filharmonije Miran Kolbl, mezzosopranistka Bernarda Fink, flavtist Massimo Mercelli, flavtiska Ilze Urbane. Sodelovala je z mnogimi znanimi dirigenti kot so:  Ulf Schirmer, Leopold Hager, Pavel Dešpalj, Tetsui Honna, Roberto Benzi, Israel Yinon, Evan Christ, Roman Kofman, Peter Rundel, Uroš Lajovic, Marcello Viotti, Karen Kamenšek, George Pehlivanian in drugi.
Umetnica pogosto nastopa na mednarodnih glasbenih festivalih od Dubrovnika do Gabale, Schleswig Holsteina, Ljubljane, Rige, Dunaja, Ankare, Bahraina, Beograda, Ohrida in številnih drugih uglednih mednarodnih festivalih.
Glasbeni kritiki so v muziciranju Mojce Zlobko Vajgl razpoznavali  predvsem njeno muzikalnost, dovršenost in izpiljenost tehnike, široki barvni spekter in izrazito artikulacijo v harfni izgovorjavi.
Mojca Zlobko Vajgl je doslej posnela 8 zgoščenk.
Kot izredna profesorica za harfo in komorno igro na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani je na povabilo organizatorjev sodelovala kot članica mednarodnih strokovnih žirij na tekmovanjih harfistov v Avstriji in na Poljskem.

Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791):           
         Koncert za flavto, harfo in orkester v C-duru, KV299 (297c)
1       I.    Allegro   (poslušaj!)
2       II. Andantino                                                                           
3       III. Rondeau. Allegro  

        Sonata št. 4 v F-duru, KV13
4       I.    Allegro                                                                                 
5       II. Andante                                                                               
6       III. Menuetto I – Menuetto II   

         Johann Sebastian Bach (1685-1750):                               
         Sonata v g-molu, BWV 1020
7       I.    Allegro                         
8       II. Adagio
9       III. Allegro 

Karolina Šantl Zupan, flavta
Mojca Zlobko Vajgl, harfa
Orkester Slovenske filharmonije
Uroš Lajovic, dirigent