NINA PREŠIČEK (klavir) Nina Prešiček je diplomirala iz klavirja na Visoki šoli za glasbo v Stuttgartu ter končala podiplomski študij na Nacionalnem konservatoriju v Toulousu. V času študija je magistrirala na pariški Sorbonni, smer muzikologija. Leta 2007 je v Parizu prejela štipendijo mednarodnega sklada Nadie in Lili Boulanger. Kot solistka in komorna glasbenica koncertira po Evropi in drugod (Kanada, ZDA, Afrika in Brazilija ...). Bila je gostja na raznih festivalih, kot so npr.
Ludwigsburger Schlossfestspiele, Varšavska jesen, Tribuna Beograd, Rio Cello Encounter idr.
Sodeluje s številnimi skladatelji (Nina Šenk, Lojze Lebič, Janez Matičič, Nenad Firšt, Uroš Krek, Milko Lazar, Uroš Rojko, Larisa Vrhunc, Withold Szalonek, Jürg Wyttenbach idr.) in številnimi uveljavljenimi domačimi in tujimi glasbeniki (Matej Šarc, Aleš Kacjan, Igor Mitrovič, Mate Bekavac, David Hall Johnson, Mats Lidström, Patricia Kopačinska itd.) Od leta 2007 do 2009 je delovala kot predavateljica na Univerzi Maribor.
SKLADBE: 1. Lojze Lebič (1934): Sonet za Acija (1976) (poslušaj!)
2. Mauricio Kagel (1931): MM51 Filmska glasba za klavir (1976)
3. Janez Matičič (1926): Kozmofonija za klavir in magnetofonski trak (1970)
4. Igor Štuhec (1932): Sonata 74 za klavir (1974)
5. John Cage (1912–1992): V pokrajini (1948)
Lojze Lebič: Sonet za Acija Skladba SONET za Acija (sonitus: lat. – glas, zvok) je bila napisana leta 1976 in leto pozneje prvič izvedena v Budimpešti, pa tudi na Festivalu glasbe XX. stoletja v Radencih. Začetna tretjina dela oblikovno sledi gradnji soneta – dve štirivrstični in dve trivrstični kitici – preostali del pa je svobodnejši, tako da se v njem razčlenjujejo ali pojasnjujejo odlomki iz prve tretjine. Izbiro nosilnih tonov SONETA A - Cis – z njima skladba začne in konča – je razumeti
kot poklon Aciju Bertonclju (1939–2002), ki je pred več kot tridesetimi leti vzpodbudil nastanek dela in bil njegov prvi izvajalec.
(L. Lebič)
Mauricio Kagel: MM51 Filmska glasba za klavir (1976)
Tako kot pri »Begleitmusik zu einer Lichtszene« Arnolda Schönberga je tudi tema moje klavirske skladbe grožnja, ki jo predstavljajo neizražene nevarnosti in strahovi. Toda za razliko od Schönbergovega orkestralnega dela, ki je bilo napisano neodvisno in v ekspresionističnem glasbenem jeziku, so tu uporabljeni zgolj stereotipizirani vzorci tiste komercialne glasbe, ki jo poznamo iz neštetih produkcij filmske industrije. Ko poslušalec asociira to glasbo s spomini na tipične prizore iz
kriminalk, pri katerih drgeta od strahu in groze, mu te omogočajo, da si v spomin prikliče tovrstne odlomke iz filmov. Tako se v njegovi domišljiji pojavijo osebne grozljive fantazije. Omeniti je treba tudi, da metronom udarja v tempu 51. Njegovo enolično tiktakanje povečuje ritmično napetost, ki je absolutno potrebna za glasbeno ozračje te skladbe. Hkrati pa ta predmet, ki je brez milosti, včasih postane skoraj neodvisen in na grozljiv način prehaja v vlogo nosilca naslova in pri pianistu
povzroča nepričakovane, rušilne učinke.
(M. Kagel)
Janez Matičič: Kozmofonija za klavir in magnetofonski trak Ta skladba je bila naročilo »Groupe de Recherches Musicales« v Parizu za Festival Gulbenkian v Lizboni leta 1970. Delo se predstavlja v obliki koncertne skladbe, v kateri ima klavir vlogo solista, spremljanega in podprtega s strani elektroakustičnega tonskega materiala na magnetofonskem traku. Klavir se s pomočjo kontaktnih mikrofonov, ki posnamejo le nekatera tonska območja, mestoma tudi sam vključi v to elektronsko ovojnico zvokov, predvajanih preko zvočnikov.
Osnovna oblika bi lahko bila podobna nekemu koncertantnemu klasičnemu delu: uvodni orkestralni del (Introdukcija), tukaj seveda zastopan z elektroakustično tonsko materijo, zaključna koda z značilno “poslovilno” karakteristiko in vmesni deli z različnimi nasprotnimi značaji. Ves potek je primerljiv seriji valov, od katerih vsak dosega svojo lastno kulminantno točko. Pri krstni izvedbi v maju 1970 na omenjenem festivalu v Lizboni je delo na klavirju izvedel avtor sam.
(J. Matičič)
Igor Štuhec.Sonata 74 za klavirje bila napisana leta 1974. Skladatelj o svoji kompoziciji razmišlja sledeče: »Če bi zlozvočen odjek nakazal nesmiselni potek dogodka, je v razmislek temu ponudil avtor sam v trajajoči pavzi, ki je določena in nedoločena, kakor jo interpret ponuja. Zlozvočen odjek je opozoril slušne občutke, da bo zvočni dogodek v svoji sonornosti odzvanjal v takem in
takem fizikalnem materialu, ki sporoča: nepredvidljivost, zamaknjenost, bizarnost, obstojnost, odtujenost in revitalnost. Predvsem zadnje daje upanje v zvočne in ritmične specifike, ki se naj sprevržejo v adekvatne frekvence, jakostne strukture in časovne vzgibe. Vse, kar se dogaja, naj bo determinirano, tudi tisto, kar je slučajnostno, rekel bi perfidno, naj bo perfekcionirano. Filozofska razmišljanja peljejo glasbeno dejstvo v pozicijo oz. do spoznanja, da je reizem v interpretaciji
neizogiben. Končno, stvar je tista, ki bo v materiji odzvenela.«
V enostavčni Sonati se ritmično docela svobodni pasusi, ki jih le približno uokvirjajo časovne enote, izmenjujejo z determiniranimi metričnimi oznakami. Gre za skladbo, v kateri je zvok sam sebi namen. Da je temu tako, nakazuje že sam naslov Sonata, ki ga moramo pojmovati v smislu »sonare« – zveneti, torej brez vsakršnih soodvisnosti s tradicionalno označbo sonata. Zato se je avtor tudi izognil vsakršnim literarno-asociativnim oznakam, ki bi dovoljevale morebitni odsev izvenglasbene vsebine.
Ta je čisto glasbena, torej zvok sam. V skladbi sledimo sorodnemu in transformiranemu glasbenemu gradivu. Na eni strani so tu tipične intervalne strukture, ki jih skladatelj vertikalno in horizontalno postavlja v zvočno polje vse do clustrov. Na drugi strani so dolge note in drobno zvočno trepetanje z udarci na struno vse do aleatoričnih sprostitev. In vendar je v skladbi prisotna nenehna napetost, ki doseže zvočni izbruh v kulminaciji in se postopoma prevrne v nič.
(I. Štuhec)
John Cage.V pokrajinije gotovo Cagevo najbolj priljudno delo. Napisal ga je leta 1948 hkrati s Suite for Toy Piano ob svojem bivanju na Black Mountain College v Severni Karolini. Na tej univerzi je priredil festival, posvečen glasbi Erica Satieja, skladatelja, čigar vpliv lahko slišimo v tej meditativni in hipnotični etudi za klavir. Univerza Black Mountain College je
veljala za eno najbolj naprednih ameriških šol in Cage je na njej poučeval od 1948 do 1952. Lou Harrison je bil leta 1952 vodja tamkajšnjega oddelka za glasbo in uprizoril je prvi multimedijski happening na svetu, ki so se ga udeležili John Cage, Merce Cunningham, David Tudor in Charles Olson. Skladba V pokrajni je tako melodična kot tudi ekspresivna in izvajalec jo igra s sostenuto pedalom, ki je popolnoma spuščen med celotnim trajanjem skladbe.
(N. Prešiček)
