Petra Milića strokovna javnost uvršča med najboljše slovenske pianiste v mednarodnem merilu. Petar Milić se je rodil v Kranju, kjer se je s sedmimi leti pričel učiti klavir. Po končani osnovni šoli se je vpisal na Gimnazijo Kranj, poleg tega pa tudi na Srednjo glasbeno in baletno šolo v Ljubljani v razred prof. Janeza Lovšeta. Po maturi je študij klavirja nadaljeval na Akademiji za glasbo v Ljubljani pod mentorstvom prof. Janeza Lovšeta.
Tekom študija je veliko nastopal po vsej Sloveniji, dodatno pa se je izobraževal pri priznanih mednarodnih mojstrih kot so Arbo Valdma, Igor Lazko, Daniele Alberto, Pascal Devoyon in Elena Lapitskaja. Leta 1996 je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani za izvedbo 4. klavirskega koncerta Ludwig van Beethovna pod taktirko Antona Nanuta. Leta 1997 se je udeležil mednarodnega klavirskega tekmovanja Nikolaj Rubinstein v Parizu, kjer je osvojil 1. nagrado. Istega leta je bil
povabljen tudi na glasbeni festival Rencontres musicales de Geneve v Švici.
V želji, da bi znanje še poglobil, se je vpisal na podiplomski študij na Hochschule der Künste v Berlinu v razred prof. Klausa Hellwiga. V času študija v tujini je veliko nastopal v Berlinu, Hannovru in tudi v domovini, kjer je med drugim posnel veliko materiala za RTV Slovenija. Leta 2001 je bil posnetek njegovega recitala s strani žirije evropskih radijskih hiš izbran za sodelovanje na glasbenem festivalu v Bratislavi v okviru mednarodne tribune mladih
instrumentalistov, ideje, ki je nastala na pobudo Yehudi Menuhina. Njegov solistični nastop
je v živo spremljalo več milijonov poslušalcev po celi Evropi.
Po koncu študija redno in z vse večjim uspehom koncertira. Med solističnimi nastopi z orkestri v zadnjih letih naj omenimo izvedbe Griegovega, Mozartovega (d-mol) in dveh Beethovenovih (št. 4 in 5) klavirskih koncertov, krstno izvedbo Koncerta za klavir in orkester Srečka Devjaka ter izvedbo Gershwinove Rapsodije v modrem.
Kot solist je med drugim nastopal že z orkestrom Slovenske filharmonije, Simfoniki RTV Slovenija, orkestrom Akademije za glasbo Ljubljana in Komornim orkestrom Carnium pod taktirko Marka Letonje, Antona Nanuta, Marka Muniha, Marka Hribernika in Petra Škerjanca.
Petar Milić ima za seboj številne samostojne solistične koncerte v tujini in domovini. V tujini je nastopil že v Parizu, Berlinu, Hannovru, Bruslju, Bratislavi in Ženevi. V Sloveniji se je predstavil z recitali med drugim v Veliki dvorani Slovenske filharmonije v Ljubljani, Unionski dvorani v Mariboru (Narodni dom Maribor), v okviru Piranskih glasbenih večerov, v okviru Poletnih koncertov v Mestnem muzeju Ljubljana, v okviru Glasbenega poletja v Bohinju ter v okviru
konferenc EPTA. Leta 2011 je Petar Milić na Akademiji za glasbo v Ljubljani pridobil naziv docenta na področju klavirja.
Nekaj medijskih odzivov:
»Pianistova igra je zbudila vsesplošno občudovanje, saj je njegova tehnična pripravljenost sijajna, igra pa žgoče doživeta. S skladbami, ki so blizu njegovi naravi, s tehniko, ki mu očitno ne povzroča težav, lahko že danes doseže velik uspeh. Petar Milić izpolnjuje veliko predpostavk vrhunske klavirske igre, zato smo prepričani, da se mu na stežaj odpirajo vrata koncertnih dvoran.«
Janko Šetinc, Večer, 3.11.2005
"Milićev pogled na Haydnovo in Beethovnovo sonato (v Es-duru Hob. XVI/49; v D-duru, št. 7 op. 10,3) je bil moderen in vznemirljiv. Četudi je izvedba med drugim temeljila na sijajno hitri prstni igri, se ni niti malo ukvarjala z lepotno povrhnjico (pianist izdatno uporablja pedal – nasploh; in vendar bi stežka trdili, da se mu v zvoku meša nezdružljivo), ampak je osvetljevala in razslojevala: koncizno, smelo, poredno (Haydnov finale), vendar z absolutno
zavezanostjo stavku oz. zgradbi. V Beethovnovi sonati pa tudi z nenavadno notranjo močjo, ki je počasni stavek dvignila h grozeči in nazadnje mistično tihi veličini, iz katere se je brez cezure nežno izvil Menuet. Milić streže nemiru Beethovnovega diskurza z ostro izrisanimi kontrasti, globoko pridušenostjo, s sforzati, poudarjanjem harmonskih iktov oz. »basovskega« vprašalnega (pod)toka.«
Jure Dobovišek, Delo 25.11.2005
»V pevskem smislu je Milićev Chopin gotovo popolnoma »desentimentaliziran«, v tokratnem korpusu že izbran v tej smeri, z nokturnoma višjih opusnih številk, z manj izrazitimi, a izvedbeno nikakor ne zanemarjenimi kantabilnimi linijami, s svobodno zamaknjenim, k notranjim glasovom in barvitosti Chopinovih »nepravilno« vloženih tonov naravnanim tokom, ki hoče z interpretom skoraj ponikati ravno tam, kjer je stavek najbolj skrivnosten, razklenjen, pritajen, harmonsko
navidez brezciljen itn… In na tej strani vznikne pianistu naposled najgloblja resnica. V že omenjeni Tretji sonati, v Largu, ki se povsem skrije in hkrati povsem odpre v tiho pesnitev, kakršna lahko nastane, kadar umetnik človek popolnoma zaupa samemu sebi. Že samo za ta dolgi trenutek, v katerem je sleherna meja izginila, Miliću iskrena hvala. Jure Dobovišek, Delo 5.11.2010
»Zadnja Chopinova sonata ponuja izvajalcu izziv, ki obsega vse vidike klavirske igre. Milić se je odlično spopadel s Scherzom in zadnjim stavkom ter se izkazal kot eden izmed najboljših slovenskih pianistov. Pasaže so bile izvedene z izjemno tehniko, brez zdrsov pa tudi energična interpretacija Larga ni pustila ravnodušnega nikogar, ki je prisostvoval koncertu v nabito polnem atriju ljubljanskega muzeja.« Mihael Kozjek, Radio Slovenija 17. 8. 2011
SKLADBE:
1. F.Chopin: Nokturno op. 55 št.2, Es-dur 5.27 (poslušaj!)
2. F.Chopin: Scherzo št. 2 op. 31, b-mol 10.59
3. F.Chopin: Andante spianato in velika briljantna poloneza, Es-dur 14.50
4. F.Chopin: Nokturno op. 62 št.1, H-dur 7.32
F.Chopin: Sonata št. 3 op.58, h-mol
5. I. Allegro maestoso 10.30
6. II. Scherzo 2.51
7. III. Largo 10.48
8. IV. Finale – Presto, non tanto 5.24
