SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, DIRIGENT EN SHAO

SIMFONIČNI ORKESTER RTV SLOVENIJA, DIRIGENT EN SHAO: BRAVO ORKESTER3 - ŠČEDRIN, ŠOSTAKOVIČ

Resna

Format: CD

Šifra: 111815

EAN: 3838898111815

    Tuji portali:

12,41 EUR

Tretja izdaja v nizu z naslovom BRAVO ORKESTER v izvedbi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, ki ga vodi šef dirigent En Shao, predstavlja izbor posnetkov s popularnejšimi deli dveh velikih ruskih skladateljev, Dmitrija Šostakoviča in Rodiona Konstantinoviča Ščedrina. Solista sta trobentar Matej Rihter in violončelist Colin Carr.

Simfonični orkester RTV Slovenija je bil ustanovljen leta 1955 in se je kmalu razvil v elitno izvajalsko telo. Od ustanovitve do leta 1966 ga je vodil dirigent, skladatelj in violinist Uroš Prevoršek, potem pa so bili njegovi vodilni dirigenti zaporedoma Samo Hubad (1966–1980), Stanislav Macura (1981–1982), Anton Nanut (1982–1998), Lior Shambadal (2000–2003) in David de Villiers (2003–2006). Sedaj ga vodi odlični kitajski dirigent En Shao. Orkester je imel do danes več kot 1300 koncertov in vrsto turnej v tujini ter nastopov na uglednih glasbenih festivalih, velik del svojih moči pa posveča studijskim snemanjem za potrebe programov RTV Slovenija. Posnel je večino simfoničnih del slovenskih skladateljev in večji del klasičnega simfoničnega repertoarja. Njegovi posnetki na več kot petsto izdajah nosilcev zvoka so vsi po vrsti dobili odlične ocene mednarodne strokovne kritike.

En Shao je šef dirigent Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, stalni gost dirigent kitajskega Nacionalnega simfoničnega orkestra ter glasbeni direktor in stalni dirigent Kitajskega orkestra v Tajpeju. Po zmagi na šestem mednarodnem tekmovanju dirigentov na Madžarskem leta 1989 se mu je odprla sijajna dirigentska kariera in vabijo ga veliki orkestri v Evropi, v ZDA in v Aziji.

Trobentar Matej Rihter je pri Antonu Grčarju uspešno končal visokošolski in podiplomski študij. Med šolanjem je dobil več nagrad na tekmovanjih, kot član komornih skupin in kot solist. Od 1999 je član Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, poleg tega je od 2002 član Slovenskega kvinteta trobil in soustanovitelj Trobilnega tria Bum. Nastopa tudi kot solist z orkestri, je pedagog in vsestranski glasbenik.

Angleški violončelist Colin Carr, rojen v Liverpoolu, je v domovini priznan pedagog in poustvarjalec. Poučuje na Kraljevi glasbeni akademiji v Londonu in na Univerzi Stony Brook v New Yorku ter nastopa z najpomembnejšimi svetovnimi orkestri in dirigenti. Zlasti pa ima Carr sloves odličnega komornega glasbenika. Umetnik je zmagovalec nekaterih prestižnih mednarodnih tekmovanj, je tudi dobitnik 2. nagrade tekmovanja, ki se imenuje po Mstislavu Rostropoviču.

Dmitrij Šostakovič (1906-1975) je v glasbeni zgodovini prav gotovo zanimiva in posebna osebnost ter verjetno edini skladatelj, ki je v največji možni meri na lastni koži doživljal teror, pa tudi slavo sovjetskega partijskega režima. Na zahodu so poznali večinoma le njegove partiture, le redko kdo pa je bil seznanjen, da je bil skladatelj tako rekoč vse življenje v velikih težavah s takratno oblastjo. Enkrat ostro kritiziran in skoraj prisiljen, da ne komponira več, drugič odlikovan z najvišjimi sovjetskimi priznanji, se je ves čas prebijal skozi umetniško življenje in skušal nekako preživeti.

Slavnostno uverturo v A-duru, op. 96 je Šostakovič napisal leta 1954 za proslavo ob 37. obletnici oktobrske revolucije. Pobudo za nastanek skladbe je dal Vasilij Neboljsin, sicer dirigent moskovskega Bolšoj teatra. Šostakovič se je lotil dela v veliki naglici, saj ga je moral napisati v treh dneh, a ga je pravočasno dokončal. Idejno se je naslonil na Uverturo k operi Ruslan in Ludmila Mihaila Glinke. Skladbo odlikujeta enako živahen tempo in melodične poteze. Glasbeni slog izraža pristno Šostakovičevo osebnost, skladba kot celota pa je komponirana s konvencionalnimi oblikovnimi in harmonskimi sredstvi.

Suita za promenadni orkester je sestavljena iz baletne, priložnostne in filmske glasbe, ki jo je Šostakovič pisal v času med letoma 1930 in 1950 in iz izbranih skladb ustvaril niz osmih stavkov, vsakega s svojim značajem. Posebno priljubljen je sedmi z naslovom Valček II. Zaradi svoje melanholične in skoraj žalostne melodike je postal hvaležna in priljubljena skladba za kar najširše kroge poslušalcev. Sloviti režiser Stanley Kubrick je Šostakovičev Valček II uporabil celo za glasbo v svojem filmu Široko zaprte oči.

Leta 1959 je nastal Šostakovičev Koncert za violončelo in orkester št. 1 v Es-duru, op. 107 in je posvečen Mstislavu Rostropoviču. Pregovorna naglica, v kateri so nastajala skladateljeva dela, je zajela tudi solista, saj je koncert moral naštudirati v pičlih štirih dneh. V prvem stavku skladatelj glavno temo sestavi iz štirih tonov, ki izhajajo iz motiva D-S-C-H in pomeni pravzaprav njegov glasbeni podpis (inicijalki njegovega imena sta v nemščini zapisani D. Sch.) in ima tako kot slavni motiv B-A-C-H Johanna Sebastiana Bacha srečo, da se nabor imen tonov ujema s črkami v lastnem imenu. Drugi stavek je v elegičnem razpoloženju, v katerem solist in orkester muzicirata v dvogovoru, konča pa se z veliko solistično kadenco, ki deluje kot samostojen stavek. Finale je razgiban in v njem se pojavljajo skladateljeve reminiscence na tematiko nekaterih njegovih predhodnih skladb.

Rodion Konstantinovič Ščedrin (1932), ruski glasbeni poet, si je v svojih šestdesetih ustvarjalnih letih v svetovnem merilu prislužil sloves enega najbolj priljubljenih sodobnih skladateljev. Značilnost njegovih glasbenih del je eklektičnost, spajanje raznovrstnih glasbenih prvin in žanrov, predvsem pa zvestoba ruskemu narodnemu izročilu. Ščedrin nadaljuje tradicijo Mihaila Glinke in ruske peterke in zgodaj se je sprijaznil z dejstvom, da noben Rus ne more zares ubežati svoji domovini.

Koncert za trobento in orkester je nastal po naročilu Pittsburškega simfoničnega orkestra in je bil prvič izveden leta 1994. Napisan je v klasični tristavčni obliki. Odlike koncerta so gladki zvok solistične trobente, ekonomična orkestracija in jasna glasbena misel z neoklasicističnimi elementi. Tudi v tem delu ostaja Ščedrin ruski skladatelj, ki ni pretrgal vezi z rusko ljudsko pesmijo in tradicijo.

Koncert za orkester št. 1 je nastal leta 1963. Skladatelj je partituro posvetil dirigentu Genadiju Roždestvenskemu, ki je bleščeče, le osem minut trajajoče delo krstil z Moskovskim radijskim orkestrom. Nosi ruski podnaslov »ozornie častuški«, v slovenskem prevodu »poredne prigodnice«. Častuška pomeni svobodno, lahko tudi prezirljivo vrsto ljudske pesmi, v kateri prevladujejo humor, ironija in ostra satira. Le-te se zrcalijo v enostavni melodični liniji, sinkopiranih ritmih, improvizaciji in repeticijah. Virtuozno delo je med največkrat izvajanimi skladateljevimi umetninami.


Spremno besedilo sta pripravila Monika Kartin in Žiga Stanič

 

SKLADBE:
1. Dmitrij Šostakovič: Slavnostna uvertura v A-duru op.96 6.18
Rodion Ščedrin: Koncert za trobento in orkester
2. Allegro moderato 10.09
3. Lento 4.17
4. Allegro 6.32
5. Dmitrij Šostakovič: Valček št.2 iz Suite za promenadni orkester 3.41
6. Rodion Ščedrin: Koncert za orkester št.1- Poredne prigodnice 10.09
Dmitrij Šostakovič: Koncert za violončelo in orkester št.1 v Es-duru op.107
7. Allegretto 6.17
8. Moderato 12.11
9. Cadenza 6.25
10. Allegro con moto 5.14