Urška Pompe (6. september 1969 na Jesenicah) je leta 1993 zaključila študij kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri Danetu Škerlu, istega leta je nadaljevala s študijem kompozicije na Lisztovi Akademiji za glasbo v Budimpešti (Emil Petrovics 1993 - 1995), komorne igre (Márta Gulyás) in solfeggia (Erzsébet Hegyi, 1995–1997). Formalni študij kompozicije je zaključila na Akademiji za glasbo v Baslu pri Rolandu Moserju (1995–1997). Nadalje se je izpopolnjevala
skozi vrsto mojstrskih razredov: Royaumont (J. Dillon, B. Ferneyhough), Acanthes (G. Kurtag, I. Fedele, H. Lachenmann), Bartokov Festival v Szombathelyju (J. Harvey, klavir: Pierre-Laurent Aimard), na Kodályjevem inštitutu v Kecskemetu, v salzburškem Mozarteumu (Sofi ja Gubaidulina), Luxembourgu (K. Huber, T. Jennefelt, B. Holten). Leta 1997 je bila Urška Pompe izvoljena v naziv asistentka, od leta 2000 pa je kot docentka za glasbeno teorijo zaposlena na Akademiji za glasbo v
Ljubljani.
Obstajajo različni pristopi k ustvarjanju. Zlasti danes, ko je s proklamacijo postmoderne zapovedana osebnostna doživetost domnevno presegla dopustna posploševanja. Temu navkljub se zdi, da proces ustvarjanja danes ostaja zelo podoben tistemu, ki ga zgodovinarji najdevajo v preteklih obdobjih. Nekateri skladatelji pišejo tudi danes hitro in njihov opus zarana dobiva zavidljive številke. Seveda, hitrost pisanja nikoli ni porok kakovosti. Vendarle, opazna količina
napisanega in, po možnosti, dobro izvedenega nekako sooblikuje okus časa. Po drugi strani pa nekateri skladatelji ustvarjajo počasi in je v naplavinah vsakdanjika težko slediti njihovim stvaritvam. Živijo ob strani, v tok koledarskega časa ne posegajo neposredno. Z vsakim delom pogosto odražajo distance do tega, kar čas prinaša: iščejo določene vrednote nekje v lastni bežnosti, nekih stikih s tem, kar vsaka doba nasledi od preteklih izkušenj. Dosedanje delo Urške Pompe sodi med opuse, ki
živijo ob strani časa, v katerem nastaja. Zelo dobro ga pozna, skuša prebrati vrednote, ki so redko posejane po njem. Njena glasba ga hrani z majhno žlico, bolj skozi intimo posameznikov kot na koncertih, iz ozadja vrveža, skozi tista na videz majhna »stranska« vrata, ki jih je v resnici najteže odpreti. Pa vendarle dobiva njen opus čar, značilen za neko prečiščeno modrost, ki se uči tako rekoč na vsakem koraku, zavedajoč se vrednot sicer neizrečenega pa vendar vedno zaznavnega ideala
subtilnega “pretakanja narave” v zvok – tako tiste prave kot tudi človeške. Skladateljičina dosedanja glasbena hotenja nemara najlepše povzamejo njene besede iz pogovora, objavljenega leta 2007: “Vsaka skladba ima svoj namen, ali je izzvana z dogodkom, z zvoki, ki me obdajajo, s tišino, odnosi, naravo; vsaka z namenom rešiti osnovno kompozicijsko idejo, kar se da ekonomično, rešiti tehnični problem, tehnični izziv, upoštevaje osebnost izvajalca (njegovo muzikalnost, tehnične sposobnosti, značaj), je radovednost odkrivanja barv. Zvočni material so toni, ki med seboj komunicirajo po premišljenih poteh, včasih bolj, včasih manj dorečenih, včasih ujeti v ozek okvir, včasih silijo na
vse strani. Osnovno vodilo je gesta, gesta kot enota časa, saj glasba obstaja v času, gesta kot glasbeni dogodek, kot vsebina zvoka, gesta, ki je vedno prežeta z energijo, ki usmerja in vodi tok dogajanja. “
Razved skladateljičinega dela je mogoče začrtati ob vzporednicah z mojstri sodobne glasbe, kjer bi morali vključiti vsaj: čutno »ars subtilior« zvoka Györgya Kurtága, manihejsko impulzivnostjo Giacinta Scelsija in občutkom za prosojnost zvoka musique spectrale na eni strani in, na drugi, pragmatično kompleksnostjo zvočne podobe Briana Ferneyhougha, navidezno robatostjo musique informelle, skrajno izostrenim posluhom za izrazne možnosti glasbil in, ne nazadnje, živim odnosom do psihološkega
učinkovanja zvoka. V vsaki skladbi se odvija neka prefinjena dionizična igra razlik: igra zanosa in refleksije, nereda in sprave, plašnega tavanja skozi zvočne dogodke in egoističnega, preroškega nareka: tako mora biti. Glasbeno hotenje, ki dobiva toliko več teže, kolikor dlje se prepušča urejenemu, dobro vodenemu nemiru raziskovanja zvoka – nekemu navideznemu, osebnostno prežetemu, vseskozi subtilnemu brzdanju zvoka.
Ustvarjalna hotenja Urške Pompe niso ostala neopažena, pričajo tako študentska Prešernova nagrada (1993), edina nagrada na mednarodnem tečaju Alpe-Adria Giovanni (1994), izbor na mednarodnem razpisu za projekt Mladi skladatelji v Leipzigu (1995), izbor ISCM Zagreb 2006 in nagrada Prešernovega sklada (2007). O poglobljenosti pričajo tudi vrsta štipendij v tujini kakor tudi pozitivni odzivi na njena dela in vabila na različne festivale sodobne glasbe zunaj Slovenije, ki
se iz leta v leto množijo: Mouvement – Musik im 21. Jahrhundert (Saarbrücken 2004), Musik unserer Zeit (Münster, 2004), Rostrum (Paris,2004), Freiburger Klang-Sequenzen (Freiburg, 2005, 2009), Chamber Music Festival” (Gödölo, 2005), EXPAN (Spittal an der Drau, 2006), Carinthischer Sommer (Ossiah, 2007), Glasbeni bienale Zagreb (2009).
SKLADBE:
1 Dan za dnem (2003) 3:34
Betka Kotnik, Dejan Prešicek, alt saksofon
2 Čuječi (2001) 8:53
Pihalni kvintet Slowind
3 Kolor (2003) 4:53
Jože Kotar, klarinet
4 Almost a Loneliness (2005) ** 9:32
Françoise Kubler, sopran
Pihalni kvintet Slowind
5 Miles and Miles Above My Head (2009) 6:24
Primož Parovel, akordeon
6 Brst (2009) 7:32 (poslušaj!)
Trio Ecco
7 Near (2006) 16:32
Rok Volk, tenor saksofon
Betka Kotnik, alt saksofon, tenor saksofon
Simfonicni orkester RTV Slovenija
En Shao, dirigent
Dve lastnosti sta v glasbi Urške Pompe opazni takoj: introspektivnost in komunikativnost. Dinamika, ki jo v visokem registru uma povzročajo kolizije alikvotnih polj je neke vrste iskanje ravnovesja v subtilni igri barvastih senc; nič barbarskega, nič senzacionalističnega, nič razumsko spekulativnega ni v tej glasbi – vibracije trkajo ob opno poslušalčeve intuicije in navezujejo stik tam, kjer ga sicer morda ne bi niti pričakovali. Navsezadnje je to ena od možnih defi
nicij pojma »glasba« … vsaj takrat, kadar je glasbo mogoče imeti za učinkovito. Glasba Urške Pompe je učinkovita, o tem ni dvoma. V zvočnem smislu se ne opira na pretirano poudarjanje voluminoznosti, išče predvsem jasno spektralno definicijo. Dramatski razvoj ostaja v intimnih okvirih, skrbno zamejen in oblikovan, pa hkrati (vsaj po poslušalčevem občutku) stremeč k svobodi in prosti asociativnosti. Distribucijo ritmičnega valovanja/energije je mogoče dojeti kot skrbno izpiljen odmev
avantgardne prakse, kot preplet fi ligranskih zvočnih virov, nekakšno »vzbujanje« posameznih točk površinske napetosti zvočnega polja. Ne samo, da je vsak delec v tem polju neločljivo vpet v igro celote, reči je mogoče celo, da najmanjše podrobnosti odločajo o usodi celote, postavljajoč pred izvajalca nelahko nalogo: vse ali nič. Glasba Urške Pompe poslušalca nagovarja iskreno in neposredno. Po eni strani je vpeta v tok zgodovinsko-evolutivne kontinuitete slogovnih iskanj, po drugi pa je v
njej mogoče jasno uzreti specifi čnost ustvarjalnih prizadevanj – kot podpis v porah materije, kot tridimenzionalno in polnobarvno zvočno utelešenje ustvarjalne vizije, ujeto med vrstice notnega teksta. (Gregor Pirš)
