ŠTORIJE IN BALDORIJE

Iztok Mlakar je splošni slovenski javnosti znan predvsem kot avtor domiselnih in včasih hudomušnih šansonov. V njih poje o večnih temah, kot so ljubezen, minevanje in smrt, pa tudi o življenjskih radostih (vino, dobra domača hrana) in boju malega človeka za pravičnost. V njegovih pesmih prepoznamo mnoge elemente socialistične družbene ureditve poznih 80. let bivše Jugoslavije, ki so predstavljeni na humoren, a pronicljiv način. Iztok ne poje v knjižni slovenščini. Večina pesmi je zapeta v primorskem (natančneje, goriškem) narečju, nekatere pa tudi v cerkljanskem ("Pubi, usidma se", "Var'se, čeča", "Očenaš", "Ajnglc"). Narečna besedila dajejo njegovim pesmim poseben domač čar. Kljub petju v primorskem narečju se v Iztokovih pesmih zrcali splošen slovenski narodni značaj. Iztok poje o preprostem slovenskem človeku, ki kljubuje svetovnim vojnam, težnjam velikih narodov in drugim nesrečam. V gostilni ob vinu se mu odpre duša in na dan privrejo najgloblje misli in življenjske resnice.