ELDA VILER: TAKO KOT DA ME NI

Elda Viler je bila pevka, za katero so se dobesedno potegovali najboljši skladatelji, pisci besedil in aranžerji. Pela je najtežje, najzahtevnejše pesmi in ob poslušanju njenega petja, njenih interpretacij je postajalo jasno, da lahko poje vse.
Mojmir Sepe, Ati Soss, Jože Privšek, in drugi največji mojstri slovenske zabavne glasbe so, kot je nekoč povedal skladatelj Jure Robežnik, največje pesmi pisali za Eldo. Pela je lahko vse in karkoli, vendar pa so zanjo praviloma ustvarjali in namenjali izvedbeno najtežje pesmi, pesmi, ki so zahtevale izjemen glasovni razpon.
Elda Viler je bila ena izmed prvih in velikih dam slovenske zabavne glasbe. Glasovno gledano je bila in ostala prva dama. Njene nepozabne interpretacije še vedno občudujejo in se od njih učijo tudi dandanašnje generacije tako poslušalcev, kot kritikov in glasbenikov. Bila je preprosto zlati glas in eden temeljev slovenske popevke. Ena najboljših slovenskih pevk Alenka Pinterič je v svoji avtobiografiji zapisala, da je bila Elda Viler slovenska pevka tisočletja. Najboljši skladatelji tistih časov so običajno radi rekli, da če si napisal veliko pesem, si jo napisal za Eldo Viler. Dogajalo se je, da so jo avtorji za festivale rezervirali tudi za leto dni in več vnaprej. In v tistih letih je biti najboljši med najboljšimi resnično pomenilo nekaj. Elda Viler namreč ni bila edina velika pevka. Zlata leta Slovenske popevke so krojile tudi druge pevke, danes legende, kot so Marjana Deržaj, Majda Sepe, Berta Ambrož, Jelka Cvetežar, Beti Jurkovič, Irena Kohont in kasneje Ditka Haberl, Eva Sršen, Meta Malus, Tatjana Gros, Alenka Pinterič, Neca Falk in še nekatere. Interpretinje, ki so kljub dandanašnji že rahli odmaknjenosti tistih časov ter vmesnim menjavam generacij in stilov, pustile neizbrisen pečat nekega obdobja. Obdobja, ki je pravzaprav postavljalo in postavilo temelje kasnejše in današnje slovenske glasbe. Z melodijami, ki danes štejejo že častitljiva leta, vendar so evergreeni v najboljšem in najžlahtnejšem pomenu besede, ki jim poslušalci še po toliko letih radi prisluhnejo. Zimzelene melodije, ki jih na novo odkriva vsaka generacija in z glasovi, kakršnih danes že ni več. Tako, kot ne tistih nostalgičnih let. Pevci in pevke tistih časov so bili namreč izvajalci v pravem pomenu besede. Ko si bil pevec ali pa ne. Vmesnega ni bilo. Tedaj se je namreč pelo v živo in priložnosti ter popravljanja napak ni bilo. Morda ali pa verjetno je bilo tudi to tisto, kar je glasbi dajalo poseben pečat in poseben značaj. Poleg prijateljstva in kolegialnosti, kakršnih današnje generacije glasbenih izvajalcev že skoraj ne poznajo več.