Nek neobičajen trenutek sili predme, ko ga dolgo ne srečam in se spomnim nanj. Lahko prvi hip zazveni temačno, a ni. V resnici je polno vzvišene simbolike v tem dogodku, o katerem razmišljam. Naj povem, za kaj gre. - Umrl mi je prijatelj in bil sem na pogrebu. Zagledan nekam daleč vase sem zrl v množico, ne da bi koga posebej iskal, odzdravil sem kateremu od znancev in se bližal kapeli z žaro, z venci pa s sliko pokojnika in k obema, k ženi in sinu, ki ju je pokojnik
zapustil. Potem sem iz razdalje prisluhnil govornikom. Nekdo je v presežkih zarisal prehojeno pot umrlega, zatem je na oder stopil mariborski rojak skupne mladosti iz šestdesetih in v razlomljenih stavkih poudaril, da se poslavljamo od človeka, ki je iz Londona prinesel v Maribor prvo ploščo Rolling Stonesov in za vekomaj zaznamoval tamkajšnjo glasbeno sceno tistega časa. Nekaterim damam srednjih let so se ob teh besedah orosile oči, z robčki so segale pod pajčolan. Sprevod je krenil, iz
zvočnika pa se je v valovih prikradel nad nas glasbeni ritem Polnočnega kavboja s tistimi stavki - »Vsi ljudje strmijo vame…a jaz več ne slišim…«. - Pesem se je zavrtela do konca in nas v temnem razmisleku spremila vse do groba. In bilo je nepozabno in posebno kot malokaj v življenju. Umrl je pisec besedila Ivo Štrakl, pel pa je Ivo Mojzer.
Ivo do leta 1973, ko je posnel to Ferleževo priredbo Neilove svetovne uspešnice, ni bil neznanec s slovenskih glasbenih odrov. Pač: uveljavil se je kot bobnar, najprej pri Biserih, potem se je s Kameleoni dvignil v vrh jugoestrade in se kot slovenski posebnež znašel na povabilo Davorja Popovića Pimpeka v Sarajevu celo za bobni kultne skupine, pri Indeksih. Vstopal je pokončno in udarno, zatem je potoval in igral po evropskih klubih pa v Afriki, na turnejah po Sovjetski zvezi in se odmevno
pojavil celo na Evroviziji s skupino Pepel in kri in z evergreenom Dan ljubezni Dejvija Hrušovarja in Dušana Velkaverha. Sploh pa je v nekaj letih posnel toliko nepozabnih melodij kot malokdo. Avtorji so prepoznali njegovo nepotešljivo energijo, s katero je koračil v snemalne studie in na odre in tako ga najdemo še v družbi velmož kot so veliki gospod Vilko Ovsenik, Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Tadej Hrušovar, Džordže Novković, Oto Pestner, Berti Rodošek, Dečo Žgur in drugi
glasbeni veljaki. Ja – pa Elza Budau, Svetlana Makarovič, Dušan Velkaverh in celo Ježek - Frane Milčinski je pisal zanj. Tudi pisca teh vrstic je našel na teh svetlih križpotjih, nasploh pa je v takšni ustvarjalni družbi zorel in rasel še sam pa ga srečujemo zadnja leta kot uspešnega avtorja lastnih skladb, ki se s pričujočim cedejem vrača h koreninam: v studiu mladostnega sopotnika pri Kameleonih Jadrana Ogrina v Dekanih je nastal zbir vsega najboljšega z njegovega vrta, vštevši melodijo, ki
jo je zapel s svojim davnim vzornikom Oliverjem Dragojevićem - o večnih stezah prijateljstva.
In tudi sam ga znova odkrivam kot izvajalca z značilnim žametnim glasom, zavoljo katerega ob Dečku z ulice sežem s prstom po tipki in ojačam radio. S Polnočnim kavbojem pa mi misel poleti visoko, visoko, tja daleč med moje nekoč - na pota mladega spomina.
Franček Jauk
SKLADBE - CD 1
1. Deček z ulice (J. Privšek-E . Budau - J.Privšek) (poslušaj!)
2. Ti si rekla sonce (F. Booth - D. Velkaverh - D. Žgur)
3. Zdaj potujem nazaj (B. Rodošek-T. Rodošek-B. Rodošek)
4. Prijatelj stari moj-gost v duetu Oliver Dragojevič (I. Mojzer- F. Jauk - J. Ogrin - D. Semolič)
5. Prepevam si v dežju/I'm singing in the rain (Brown - E. Budau- J. Privšek)
6. Polnočni kavboj/Everybody's talking (Neil - I. Štrakl - M. Orešar)
7. Poljubi (A. Soss - E. Budau - A. Soss)
8. La Paloma (S. Yradier- T. Simoni - M. Orešar)
9. Srček dela tikataka (duet z Moni Kovačič) (F. Milčinski - F. Milčinski - D. Žgur)
10. Najlepša roža (R. Jung - N. Ravter - M. Kovše)
11. Nihče ne vidi solze (I. Mojzer - T. Simoni - J. Ogrin)
12. Vinček 'ma vedno prav (I. Mojzer - M. Jauk - D. Ženko)
13. Ne, ne pozabim te/I beleive in you (R. Cook - S. Hogin - F. Jauk - M. Ferlež)
14. Prišla bi spet nazaj (I. Mojzer- S. Niedorfer- M. Ferlež)
15. Dvignimo čase prijatli (I. Mojzer - S. Mojzer - D.Ženko)
16. Ljudje pomladi (T. Hrušovar - D. Velkaverh - D. Žgur)
17. Moj najljubši mesec je maj (M. Ferlež - E. Budau - M. Ferlež)
18. Kako sva plesala (O. Pestner - M. Petan - O. Pestner)
19. Dekle modrooko (I. Mojzer - I. Štrakl - D. Ženko)
20. V daljavi slišim glas (I. Mojzer - S. Mojzer - J. Ogrin)
21. Žalostna (J. Golob - E. Budau - J. Golob)
22. Irena (M. Sepe - I. Torkar - M. Sepe)
SKLADBE - CD 2
1. Ko si davi se zbudila (T. Hrušovar-D. Velkaverh - D.Žgur) 2. Nov dih moči (I. Mojzer - S. Mojzer - J. Ogrin)
3. Cifra mož (J. Privšek - F. Miličinski - J. Privšek) (poslušaj!)
4. Slovo (V. Oršolič - A. Nipič - M. Ferlež)
5. Njene črne oči (T. Hrušovar - S. Niedorfer)
6. Misli name (I. Mojzer - E. Budau - S. Kalogjera)
7. Ezl-ek (T. Hrušovar - I. Štrakl - J. Privšek)
8. V zvezdah je zapisano te ljubim/Something stupid/ duet s Sonjo Mojzer (C. Carson/Parkins - S. Mojzer - B. Podlesnik)
9. Moja pot (V. Oršolič - A. Nipič- M. Ferlež)
10. Sonja Marija (R. Jung - I. Štrakl - J. Puh)
11. Pozabiva (J. Privšek - E. Budau - J. Privšek)
12. Lady (L. Richie - E. Budau - J. Privšek)
13. Ženska je vino (T. Hrušovar - D. Velkaverh - D. Žgur)
14. Videl sem te jokati (Đ. Novkovič - A. Nipič - D. Žgur)
15. Kam bežiš ob koncu dneva (M. Ferlež - F. Jauk - M.Ferlež)
16. Naj pesem te poljubi (I. Mojzer- F. Jauk - J. Ogrin)
17. Noč v baru (I. Mojzer - S. Mojzer - D.Ženko)
18. Ko se dan spremeni v temo (O. Pestner- O. Pestner)
19. Koledar ljubezni (M. Ferlež - S. Makarovič - M. Ferlež)
20. Povej (J. Privšek- S. Makarovič- J. Privšek)
21. Vozim se (I. Mojzer - S.Mojzer - D.Ženko)
22. Sonček posij (I. Mojzer - I. Štrakl - M. Ferlež)
23. Ljubimca (M. Greger-Junior - S. Mojzer - D.Ženko)
24. Maranoja (M. Jarc - M. Jarc - J. Robežnik)
Ivo Mojzer do leta 1973, ko je posnel Ferleževo priredbo Neilove svetovne uspešnice, ni bil neznanec s slovenskih glasbenih odrov. Pač: uveljavil se je kot bobnar, najprej pri Biserih, potem se je s Kameleoni dvignil v vrh jugoestrade in se kot slovenski posebnež znašel na povabilo Davorja Popovića Pimpeka v Sarajevu celo za bobni kultne skupine, pri Indeksih. Vstopal je pokončno in udarno, zatem je potoval in igral po evropskih klubih pa v Afriki, na turnejah po Sovjetski zvezi in se odmevno pojavil celo na Evroviziji s skupino Pepel in kri in z evergreenom Dan ljubezni Dejvija Hrušovarja in Dušana Velkaverha. Sploh pa je v nekaj letih posnel toliko nepozabnih melodij kot malokdo. Avtorji so prepoznali njegovo nepotešljivo energijo, s katero je koračil v snemalne studie in na odre in tako ga najdemo še v družbi velmož kot so veliki gospod Vilko Ovsenik, Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Tadej Hrušovar, Džordže Novković, Oto Pestner, Berti Rodošek, Dečo Žgur in drugi glasbeni veljaki. Ja – pa Elza Budau, Svetlana Makarovič, Dušan Velkaverh in celo Ježek - Frane Milčinski je pisal zanj. Tudi pisca teh vrstic je našel na teh svetlih križpotjih, nasploh pa je v takšni ustvarjalni družbi zorel in rasel še sam pa ga srečujemo zadnja leta kot uspešnega avtorja lastnih skladb, ki se s pričujočim cedejem vrača h koreninam: v studiu mladostnega sopotnika pri Kameleonih Jadrana Ogrina v Dekanih je nastal zbir vsega najboljšega z njegovega vrta, vštevši melodijo, ki jo je zapel s svojim davnim vzornikom Oliverjem Dragojevićem - o večnih stezah prijateljstva.
In tudi sam ga znova odkrivam kot izvajalca z značilnim žametnim glasom, zavoljo katerega ob Dečku z ulice sežem s prstom po tipki in ojačam radio. S Polnočnim kavbojem pa mi misel poleti visoko, visoko, tja daleč med moje nekoč - na pota mladega spomina.
