LADO LESKOVAR
Nekoč je bil – v socialistični Sloveniji in Jugoslaviji – mlad fant z imenom Lado, rojen med vojno. Rasel je v tedaj skromnih razmerah, brez očeta (zgubil ga je star komaj tri leta), a bil je dovolj zvedav, ambiciozen, priden in pameten; vedel je, da »nekaj hoče«.
Kaj pravzaprav, mu na začetku niti ni bilo jasno, a počasi je odkrival samega sebe in svoje talente.
Glasba ga je oplajala že od rane mladosti, saj je bil oče kapelnik vojaške godbe (občasno je dirigiral celo v Ljubljanski operi) in tudi stric je bil glasbenik. V dijaških letih je na stojišču navdušeno spremljal predstave v Operi, še prej pa je – kot otrok – tudi sam »nastopil« v Puccinijevi Madame Butterfly… In njegova odrska mama je bila tedaj slavna primadona Valerija Heybal. Ko ga je stiskala k svojim prsim, mu je gotovo vdahnila ljubezen do umetnosti, predvsem do glasbe.
A Lado se je po nižji gimnaziji odločil za Srednjo pomorsko šolo v Piranu, čeprav je poprej nastopal v šolskem kvartetu, v katerem je bil tudi Primož Lorenz. Sodeloval je tudi v prvem Galetovem filmu o Kekcu; bil je celo med konkurenti za vlogo Rožleta.
Profesionalno je začel peti v Portorožu 1958 in 1959 je napravil prvi poskusni posnetek za Radio Ljubljana - z Bojanom Adamičem.
Postajal je vse bolj priljubljen in popularen; njegov prvi veliki uspeh je bila plošča s štirimi pesmimi, od katerih je vodilna Bil sem mlajši kakor ti (Puppy Love) Paula Anke; ostale tri so bile Osamljeni pevec (Teen Age Idol), Frankie in Esso besso. Plošča je izšla pri srbski založbi Diskos in ljubitelji Ladovega petja jo še vedno skrbno čuvajo. Predvsem ženski del občinstva je zasvojil s svojim načinom interpretacije, ki je bila tako nežna, šepetajoča, vzdihujoča….Takrat smo že »preboleli« Perryja Coma in Pata Boona, oboževali smo Elvisa Presleyja, Paula Anko, Connie Francis in še nekatere….
A v Sloveniji do takrat nismo imeli nikogar, ki bi pel v njihovem stilu. Bilo je nekaj dobrih pevcev zabavne glasbe, a Lado je prinesel svežino in sodobnost. Potem je posnel Presleyevo Are you lonesome tonight? (Si samotna nocoj?); navdušila nas je, a ni nikoli izšla na plošči. »Lovili« smo jo po radiu.
Odlično je interpretiral tudi nekaj šansonov Gilberta Bécauda (Nedelja na Orlyju – Dimanche à Orly, Nathalie) in drugih velikanov šansona (Charles Aznavour, Jacques Brel…).
Zablestel je na drugem festivalu Slovenska popevka na Bledu 1963; od treh njegovih pesmi sta se dve uvrstili v finalni večer. Še vedno je popularen Robežnikov Vrtiljak, ki ga je z Zabavnim orkestrom pel Nino Robič, Lado je nastopil z malo zasedbo (ah, kako hrepeneče je zavzdihnil »Življenje je vrtiljak«!), a Sepetova Malokdaj se srečava je bila zmagovalna pesem pri občinstvu in Lado je bil najuspešnejši debitant med številnimi mladimi kolegi, ki so se tudi lepo uveljavili, a ga niso dosegli (Katja Levstik, Peter Ambrož, Barbara Jarc, Ivanka Kraševec, Irena Kohont, Jožica Svete…..). Pesem je zelo samozavestno, v svojem stilu, zapel v alternaciji s tedanjo zvezdo Festivala – Beti Jurkovič; izvedbi sta bili zelo različni, obe odlični, in občinstvo je obe zelo dobro sprejelo.
Lado Leskovar je postajal vse popularnejši. Začeli so ga vabiti tudi v druge jugoslovanske republike.
Ponovno se je uveljavil na Slovenski popevki 1964, ko je bila zmagovalna pesem Poletna noč, a Lado je zapel drugo nagrajeno, Robežnikovo in Strniševo Verujem v pravljice, obenem pa tudi odlični Kovačičev šanson na besedilo Branka Šömna Poslednja postaja, ki je dobil nagrado strokovne žirije.
Popevka je bila spomladi, jeseni pa je dosegel na festivalu v Opatiji pravi triumf. Bil je prvi pevec iz Slovenije (doslej so sodelovale le pevke) na zveznem jugoslovan- skem festivalu zabavne glasbe in Potraži me u predgradju (Poišči me v predmestju) Zdenka Runjića je dobila prvi nagradi občinstva in strokovne žirije. Pel jo je tudi Djordje Marjanović, a Ladova izvedba je bila bolj sveža in prepričljiva. Že naslednje leto je bil v Opatiji spet dvojni zmagovalec. Pesem Tvoje pismo Aleksandra Nečaka, zapel jo je v alternaciji z Anico Zubović, je dobila prvo nagrado občinstva, uradna zmagovalka, Robežnikova Stolpne ure, le-to je zapel v alternaciji z Beti Jurkovič, je prejela nagrado strokovne žirije in tako – po nekajletni odsotnosti – spet uveljavila slovensko popevko na jugoslovanskem festivalu zabavne glasbe.
Zdaj je šla lahko njegova pot le navzgor. Začela so se gostovanja po domovini in tujini, snemanja plošč, sodelovanja v televizijskih oddajah in na vseh drugih številnih festivalih po Jugoslaviji, ki jih ni bilo malo….
Lado je še naprej gojil svoj stil in vse pogosteje posegal po šansonih, v katerih je resnično lahko uveljavil svojo značilno interpretacijo, saj je bilo zanj besedilo vedno prav tako pomembno kot glasba. In postal je eden tistih naših pevcev, ki se lahko pohvali, da je interpretiral besedila naših najvidnejših poetov, od Prešerna in Župančiča pa vse do sodobnih in najbolj sodobnih. Tudi v jugoslo- vanskem okviru ni zanemarjal šansona. Spominjam se enega njegovih prvih tovrstnih nastopov, na festivalu Zagreb 65, ko se je predstavil – kar v slovenščini! – z Dedićevo Sobotna pomlad. Pel je tudi uglasbena besedila velikih pesnikov iz tedanje širše domovine, kot so: Desanka Maksimović, Vesna Parun, Miroslav Antić, Ljubivoje Ršumović, Drago Britvić, Arsen Dedić….
Potem se je preselil v Beograd, saj sta postali Ljubljana in Slovenija takrat premajhni za obseg njegovega pevskega in umetniškega delovanja. Od tam je odhajal na številne turneje po Evropi in predvsem po Sovjetski zvezi, ki so mu končno omogočile tudi finančno neodvisnost.
Lado Leskovar je postal spoštovani umetnik pa tudi svetovljan, ni bil več le mladi, talentirani pevec, ki je s svojim glasom in osebnim šarmom osvajal svoje vse številnejše občinstvo.
Še naprej je bil prisoten na vseh pomembnih jugoslovanskih festivalih (Beograd, Zagreb, Opatija, Split, Sarajevo, Skopje….), a značilno zanj je, da je skoraj vedno našel tudi čas za »skok« v Ljubljano, na Slovensko popevko. Takrat so prišli že tudi novi pevci in Lado ni več pel samo nagrajenih pesmi, vendar je vsaki, ki jo je izvajal, vdihnil svojo značilno toplino in žar. Bil je vseskozi ena od najbolj markantnih osebnosti Slovenske popevke pa naj je izvajal Privškovo Nebo ali Marec (1965), Sossovo Čakam pre- teklost (1966), Robežnikovo Puško št. 503 (1968), Grabnarjevo Tanjo (1969) ali Privškov Poraz (1971), Sepetovi Špelo (1972) in Kadar boš šla (1975), Golobovo Tvoje roke (1974), Sanjavo dekle Milana Ferleža (1976)….. Vmes pa je – leta 1973 – znova zablestel, ko je na Slovenski popevki zelo prepričljivo in toplo izvedel Sepetov šanson Zakaj na besedilo svojega dobrega, starega prijatelja Franeta Milčinskega-Ježka, ki ga je poznal še od otroških let, ko so snemali Kekca; pesem je dobila drugo nagrado strokovne žirije in srebrni prstan revije Stop, obenem pa tudi nagrado za besedilo.
Nastopil je tudi na prvi Slovenski popevki po petnajstletnem premoru; 1998 je v duetu z Niko Vipotnik-Rampre zapel Stiasnyjevo in Svetkovo Najin stari tango, nato pa še deset let kasneje(!) Umetnico ljubezni Romana Zupančiča.
Velike uspehe je imel na festivalu Vesela jesen v Mariboru (Še en gvažek Milana Križana in Marjana Stareta – Zlati klopotec 1971, Glažek vinčka Mojmira Sepeta in Franeta Milčinskega-Ježka, prva nagrada strokovne žirije, 1991). Pomembni so tudi njegovi nastopi na Festivalu jugoslovanskega šansona v Rogaški Slatini, kjer je – med drugimi, 1989 izvedel Kaj lajaš vame Vladimira Stiasnyja na besedilo pesnika Toneta Kuntnerja.
Sodeloval je na pomembnih mednarodnih festivalih in prireditvah, kot so Glasba ne pozna meja (London), Jazz z Elizejskih poljan (Varšava), Intervizija (Bratislava), predvsem pa se je zelo uspešno predstavil leta 1967 na Evrovizijskem festivalu, ko je na Dunaju zastopal Jugoslavijo s pesmijo Urbana Kodra Vse rože sveta, in zasedel zelo dobro osmo mesto.
Vmes je nastopal v filmih: Grajski biki (ob Stanetu Severju in Oliveri Marković), Kam po dežju(ob Stanislavi Pešić) in predvsem v ameriškem filmu Isadora ,kjer je bil partner slavne Vanesse Redgrave, s katero še dandanes prijateljuje.
Sodeloval pa je tudi v gledališčih kot igralec in pevec, v Sloveniji v Mladinskem gledališču v Ljubljani - v predstavi Botha Straussa Ena in druga, v Beogradu pa v uglednem Ateljeju 212 – v drami Milene Marković Šuma blišta (Gozd se blešči). Predstavi so izvajali tudi na festivalih v domovini in v tujini.
Ko se je vrnil iz Beograda, je postal na RTV Slovenija urednik in novinar-komentator.
Leta 2009, ko je bil že v pokoju, je od RTV Slovenija dobil veliko priznanje – nagrado Franeta Milčinskega-Ježka. Od 1998 je nacionalni ambasador UNICEFa.
V Sloveniji Lado ni izdal veliko plošč, čeprav ima na Radiu več kot dvesto posnetkov, zato je jubilejni dvojni album pri Založbi kaset in plošč RTV Slovenija, ob petdesetletnici njegovega glasbenega in umetniškega delovanja, toliko bolj pomemben. Na drugi zgoščenki so zbrane njegove največje uspešnice, tuje in domače, ki jih je prepeval na svojih nastopih in festivalih, zelo pa je zanimiva prva; na njej se predstavlja z nekaj novimi in najnovejšimi posnetki, od narodnih pesmi, balad in šansonov do partizanske Hej, brigade. Na svoj način izvaja staro uspešnico Prelepa si, bela Ljubljana, v edinstvenem duetu z ženo Verico pa slovenski narodni Nocoj pa oh nocoj in So še rožce v gartelnu žavovale; ni pozabil na Sepetovi Zemlja pleše in Balada za mrtve vagabunde, v kateri je še prav posebej prepričljiv, a prave poslastice te zgoščenke so Za vekomaj, Lenuh, Darilo in Pismo pesmi.