NIET: KRIŽANKE (BIL JE MAJ, 27. 05. 2008)

Ljubljanska punk skupina Niet je nastala novembra 1983, svoj prvi koncert pa je odigrala takoj po polnoči na novega leta dan 1984 na hardcore zabavi v MC Zgornja Šiška. V prvotni zasedbi so bili Primož Habič (vokal), Igor Dernovšek (kitara) in Aleš Češnovar (bas kitara), na bobnih pa je na prvih posnetkih (vključno z Depresijo) igral Tomaž Bergant Breht.

Niet so bili na začetku del tedaj zelo prodorne ljubljanske hardcore scene, ki je vključevala bande, kot so UBR, Stres DA, Odpadki civilizacije, Tožibabe … V nasprotju z ostalimi, ki so sprva prisegali na pristop Do it yourself, pa so se kmalu odločili za svojo pot in se podali v studio Boruta Činča (klaviaturista legendarnih Buldožerjev), kjer so po seriji osmih večinoma manj kot minuto dolgih hardcore komadov aprila 1984 posneli svoj prvi veliki hit Depresija. Maja 1984 je za bobne sedel prvi stalni bobnar Nietov Tomaž Dimnik, druga vokalistka (ob Habiču) pa je postala Tanja Ukmar. Septembra tega leta so Nieti kot glavne zvezde alter večera nastopili na Novem rocku in povzročili med poslušalci totalno evforijo, ki je po besedah enega izmed navzočih kritikov povzročila, da je šla zaščitna ograja "dobesedno v franže". Septembra 1984 je pri založbi Škuc izšla kaseta Srečna mladina, ki je zaradi zgolj 200 izdanih kosov postala najbolj presnemavana kaseta v zgodovini slovenske rock glasbe. Decembra 1984 je skupina posnela svojo največjo uspešnico Lep dan za smrt, ki velja danes za eno ključnih skladb slovenskega rocka, v novem tisočletju pa jo je z velikim uspehom priredila tudi zasedba Dan D.

Januarja 1985 je Dimnika na bobnih zamenjal Tomaž Bergant Breht, drugo kitaro pa je prevzel Robert Likar. Leto 1985 je bilo sicer za Niete leto številnih koncertov, od turneje po Franciji do samostojnih nastopov v Parizu, Trstu, Zagrebu, Sarajevu, Beogradu, turneje po Dalmaciji ... Maja tega leta so se med drugim uvrstili tudi na finalni večer Yurma (Yu Rock Moment) v Zagrebu, ki je bil tedaj najprestižnejši glasbeni izbor najbolj perspektnih bendov v tedanji Jugoslaviji. V tistem letu so Nieti posneli še dve veliki uspešnici: Vijolice in Februar. Poleti se je od skupine moral posloviti basist Aleš Češnovar, ki je odšel na obvezno služenje vojaškega roka, zamenjal pa ga je Šani Kolbezen. Odšel je tudi Breht, namesto njega je za bobne sedel Dadi Kašnar (ex Martin Krpan). Svoj zadnji koncert v prvem obdobju svojega delovanja je skupina odigrala februarja 1986 na Kodeljevem v Ljubljani skupaj s skupino Paraf, že naslednji mesec pa je moral tudi karizmatični frontmen Primož Habič na služenje v JLA. Leto kasneje mu je sledil še avtor večine skladb Igor Dernovšek, zato bend dve leti ni mogel delovati. Po vrnitvi iz JLA se je skupina znova zbrala leta 1988 in posnela svoji zadnji dve skladbi s Primožem Habičem: Sam in Tvoje oči. Aleš Češnovar je prevzel drugo kitaro, na basu ga je zamenjal Tadej Vobovnik, medtem ko je na bobne znova nabijal Tomaž Dimnik. Še preden naj bi Nieti začeli znova igrati, pa jih je Aleš Češnovar zaradi osebnih težav zapustil in odšel v London. Bend je, kot je tedaj dejal Igor Dernovšek, "zaradi heroina, žensk in pomanjkanja volje", razpadel.

Potem ko je pomladi leta 1991 zaradi prevelikega odmerka heroina umrl Primož Habič, je v naslednjih letih skupina med zlasti mlajšimi poslušalci dobivala vse bolj kultni status. Srednješolke in srednješolci so si na šolske torbe pisali imena Niet in Nirvana, mladi glasbeniki, bodoče velike zvezde slovenskega rocka, pa so svoje prve glasbene korake začenjali ob skladbah Nietov. Na predlog "očeta slovenskega punka" Igorja Vidmarja se je skupina znova zbrala leta 1993 in pri založbi Kif Kif Žareta Paka izdala svoj prvi CD z naslovom Niet. Na ta CD so poleg komadov s Primožem Habičem uvrstili še štiri nove pesmi v angleščini in dva velika hita: Ruski vohun in Bil je maj, ki jih je odpel Igor Dernovšek. Ob njem so bili tedaj v skupini še Šani Kolbezen na drugi kitari, Tadej Vobovnik na basu in bobnar Pankrtov Slavc Colnarič. Po krajši turneji po Sloveniji je skupina zaradi notranjih nesoglasij že po nekaj mesecih zaključila z delom. Nostalgija za Nieti se je medtem nadaljevala - založba Vinilmanija Records Rolanda Jurečkega je izdala vse do tedaj posnete skladbe na plošči Lep dan za smrt, živo ploščo Niet Live s posnetki s koncertov v Trstu in z legendarnim angleškim punk bendom Angelic Upstarts na Kodeljevem (oboje iz leta 1985).

Ko je že vse kazalo, da se Nieti ne bodo nikoli več vrnili, so leta 2007 sprejeli ponudbo Perota Lovšina, da nastopijo kot gostje na koncertu Pankrtov v Hali Tivoli. Do sodelovanja sicer tedaj ni prišlo, so se pa v pripravah na koncert zbrali v skoraj celotni originalni zasedbi (s Češnovarjem na basu, Likarjem na kitari in Brehtom na bobnih), ob tem pa so v Borutu Maroltu (ex - Prisluhnimo tišini) končno dobili tudi ustrezno zamenjavo za Primoža Habiča. Vse od takrat sodelujejo z ZKP RTV Slovenija. Maja 2008 so navdušili prepolne Križanke, ob tem pa posneli še dva hita: Vsak dan se kaj lepega začne in novo verzijo skladbe Bil je maj. Po vrsti samostojnih koncertov in nastopih na festivalih so se naslednje leto lotili novega podviga, koncerta in plošče Niet - Izštekani, kjer so na splošno presenečenje pri predelavi starih skladb več kot uspešno uporabili godalni kvartet in koncertni klavir. Leta 2010 je skupina končno dočakala izdajo svoje prve plošče, ki ni bila zgolj kompilacija. CD Trinajst, na katerem so bile zgolj nove skladbe (med drugim hiti Beli prah, Dekle izza zamreženega okna, Ti in jaz in noč in večnost) se je povzpela celo na 2. mesto prodanih plošč v Sloveniji. Po znova zelo dobro obiskanem koncertu v Križankah jih je zapustil Aleš Češnovar, ki se je odločil za samostojno pot, zamenjal pa ga je Janez Brezigar. Sledil je nov izziv. Leta 2012 je skupina Niet naredila glasbo za punk-musical Rokovnjači v režiji Mihe Nemca in v produkciji SNG Nova Gorica, ki je kot najboljša gledališka predstava leta v Sloveniji zmagal na Tednu slovenske drame v Prešernovemu gledališču Kranj. Po seriji novih nastopov so fantje leta 2015 izdali še eno ploščo V bližini ljudi s hitom Rad imam dež, potem pa za nekaj let zaradi zasičenosti prenehali z delom. Znova so se vrnili na začetku obdobja kovida, a bili, tako kot vsi drugi, prisiljeni počakati na njegov zaključek, po katerem so se na veliko veselje svojih oboževalcev uspešno vrnili na slovenska koncertna prizorišča.