Ne, čudovita zgoščenka Večer za dva s pesmimi Slovenske popevke v novih preoblekah ne razkriva čustvenega baritona Roka Pečečnika, ki se je rodil pred devetnajstimi leti, ne Olafa, kot ga kličejo prijatelji in se je rodil pred dobrim letom, ampak Tristana, rojenega nekega novembrskega večera leta 2011 ob poslušanju glasbe z veliko začetnico. Predvsem slovenske glasbe. Zato je postal Tristan, zaradi nesmrtne ljubezni, zaradi večne zvestobe do njegove Izolde, do glasbe
stare Slovenske popevke in ljubezni do dobre glasbe brez letnic in meja!
Začelo se je počasi, po otroško, s kaseto Marte Zore, ki jo je Tristan, takrat še Rok, znal na pamet: pesem Še si tu je precej časa in neprestano zvenela iz njegovega grl. Besedila kasete je znal na pamet, a pomen čarobnosti besed je začel odkrivati šele kasneje, na pragu pubertete, ko je za darilo dobil zgoščenko Zimzelene melodije Mojmira Sepeta Mojzesa Malo je čakala na pravi čas, saj je fanta zanimalo tisoč stvari: že v osnovni šoli kultura, gledališče in umetnost, a bolj kot vse drugo
starejši ljudje in njihove zgodbe- tisti čarobni svet spominov, ki ga je prababica v mali istrski vasici znala prenesti na fantiča, da jo je poslušal odprtih ušes in oči. Zgodbe preteklosti so ga zanimali mnogo bolj kot vrstniki, enako, kot ga še vedno zanimajo stare fotografije, stare knjige, zgodovina in – glasba! Prav očaral ga je tetin stari rjav pianino, ki mu ga je nekega večera pokazala babica s pripombo, da ga zvečer še ne sme preizkusiti, a je takoj naslednjič postal njegova
najljubša igrača in velik učitelj hkrati: vsakič, ko je bil pri babici, je šestletnik sedel za klavir, se po spominu in posluhu učil igrati znane melodije z desnico in začel kmalu uporabljati tudi levo roko – pianino se mu je zdel nekaj nepopisno častitljivega. Kakšen čudovit svet se mu je odpiral ve le tisti, ki je prehodil podobno pot. In kot da bi tako želela usoda, se je v njegovih rokah znašel že nekaj časa pozabljeni Mojzesov cede, Zimzelene melodije se niso in niso nehale vrteti!
Čarobnost not je porodila magijo besed, prvo zaljubljenost v pesmi Slovenske popevke, iskanje informacij o skladateljih, pesnikih in pevcih tistega časa. Prva najljubša je postala in ostala Elda Viler: močno, močno jo ceni tudi danes, meni, da so njene interpretativne in vokalne sposobnosti veliko večje kot sposobnosti marsikatere svetovno znane pevke. »Elda ima nekaj, s čimer da najbolj preprostemu besedilu tako močno noto, da se te dotakne tja v dno srca.« Poleg Eldine čutnosti ga je
očarala otožnost, nežnost in globina Majde Sepe, šansonjerska dramatičnost Marjane Deržaj, pa Tatjana Gros, Berta Ambrož, Beti Jurkovič, Lidija Kodrič, Irena Kohont. Kdo ve, zakaj so se ga pevci dotaknili manj.
V otroških letih, takrat, ko se je vpisal v glasbeno šolo in se učil skrivnosti flavte, ker se mu je zdela eksotičen inštrument, je še sanjal, da bo operni pevec: tudi zato se je kasneje, po končanih učnih letih prečne flavto in klavirja, odločil za nabiranje znanja petja pri prof. Cestnik. O resnem igranju klavirja, za katerega pravi, da ga z užitkom posluša, ni resno razmišljal. »Nisem hotel biti Mozart, hotel sem biti Sepe, a on je imel pomembno prednost – imel je poezijo!« Toda do
spoznanja »želim biti Sepe!« je preteklo še precej vode. In šole, takšne in drugačne. Na Gimnazijo Ledina se je vpisal zaradi pevskega zbora, ki se mu je takrat zdel in tudi je slovel kot eden boljših, medtem in obenem je ustvarjal na raznih predstavah, dogodkih, koncertih in bil kot predsednik Dijaške skupnosti Gimnazij Ledina in odgovorni urednik šolskega časopisa Mladika aktiven tudi na gimnaziji. Mimogrede se je naučil nekaj jezikov in se nenadoma zavedel, da je pravo ljubezen do glasbe
spoznal šele s petjem. Od tam, od ur učenja in občasnega petja, do uresničene želje, zgoščenke Večer za dva s pesmimi Slovenske popevke, ni minilo veliko časa – točno eno leto. A v tem prelomnem letu se je zgodilo zelo veliko: maturiral je, postal študent matematike in se odločil, da stopi z obema nogama v svet glasbe in to kljub študijskim obveznostim - oče ga je, vedoč, koliko mu to pomeni, podprl v vseh pomenih. V svet glasbe je stopil zaradi ljubezni, toda kot glasbenik kljub nespornemu
talentu noče delovati, ker ne želi, da bi se strast spremenila v rutino. Raje v veselje: odločil se je za izbor pesmi, poiskal avtorje pesmi, jih navdušil s seboj, našel aranžerje, ki so preobleki stare pesmi v nova glasbena oblačila, posnel štirinajst pesmi z velikim orkestrom zato, ker teži k popolnosti, in se spraševal, ali mu bo kdo očital, da je pesmi ukradel. »Te pesmi mi veliko pomenijo. Bile so glavna opora težjim trenutkom v življenju, na njih sem globoko navezan. Pesmi sem se
loteval z globokim spoštovanjem do avtorjev in izvajalcev: poslušal sem jih, si ob verzih beležil spomine, občutenja, čustva – to mi je pomagalo pri interpretaciji.« Izbranim pesmim, resda lepim, a ne tistim najbolj znanim, je želel dati še eno upanje da preživijo, da izpolnjujejo ljudi tako, kot izpolnjujejo njega, da bi bile deležne spoštovanja in občudovanja poslušalcev. »Želel bi si, da bi tudi prvotni izvajalci to videli tako in v meni ne bi iskali konkurence, da bi bili ponosni nase,
ker so s svojo prezenco in interpretacijo prenesli to ljubezen do slovenske popevke na mlajše – tudi name.«
Morda bo kdo, ki Tristana ni slišal peti, rekel, aha, sin bogataša se pač malo igra z glasbo - morda! Toda vsi, ki so ga že slišali peti in tisti, ki so ali bodo poslušali zgoščenko, za katero je producent Grega Forjanič rekel, da je v več pomenih izdelek desetletja, bodo ob takšnih površnih besedah le odmahnili z roko. Kajti Tristan zna peti, zna čutiti, zna pesmim polnim čustev, vdahniti dušo. Ker je osebnostno zrel, ker ve, da je pesem ubesedeno čustvo, ker se zaveda, da je glasba
nebesedni jezik čustev, občutkov, hrepenenj. Ker si želi ohraniti sanje, doživljati nepozabne trenutke, čutiti umetnost. In nenazadnje tudi zato, ker sta ga njegova mentorja, Jure Robežnik in Mojmir Sepe Mojzes, legendi slovenske glasbe, po prvih negotovih korakih pohvalila. Mu pomagala. In se ob njem, kot sta dejala, pomladila…
Miša Čermak
Skladbe: 1. Ne prižigaj luči (poslušaj!)
2. Dnevi srečni, dnevi žalostni
3. Malokdaj se srečava
4. Če bi teden štel 8 dni
5. Kaj je ta ljubezen
6. Skrivoma
7. My Love For You
8. Poslednja postaja
9. Pismo za Mery Brown
10. Kraj mene leži
11. Otoki
12. Bela pravljica
13. Ko ljubezen umre
14. Večer za dva
