B. IPAVEC - A. LAJOVIC - R. GOBEC - KOMORNI ZBOR RTV SLO

Zborovska

Format: CD

Šifra: 112669

EAN: 3838898112669

Na pričujoči plošči se zanimivo družijo tri slovenske zborovske avtoritete in tri zborovodkinje, ki so izbrusile svojo strokovno usposobljenost doma in v tujini. Zdaj suvereno oblikujejo našo zborovsko podobo, tudi s posredovanjem izkušenj drugim zborovodjem. Za vse tri je bilo delo s Komornim zborom RTVS projektna naloga, omejena na nekaj vaj in snemanje. Izbrani skladatelji so namreč približno v tistem času s svojimi letnicami rojstva terjali primeren spominski odziv in radijska hiša je dirigentkam ponudila prosto izbiro skladb vsakega od njih. Nastala je nepričakovano ubrana celota.
Skladb Benjamina Ipavca, rojenega v Šentjurju pri Celju, se je lotila Mariborčanka Živa Ploj Peršuh in tako povezala dve štajerski osebnosti. Helena Fojkar Zupančič, ki vzorno skrbi tudi za domači zbor v Litiji, se je odločila za v bližnjih Vačah rojenega Antona Lajovca. Ljubljančanki Andreji Martinjak je ustrezal Radovan Gobec, ki bi zaradi svoje življenjske poti lahko pripadal več krajem, a mu je Ljubljana vendarle pomenila osrednje delovno torišče.
Benjamin Ipavec (Šentjur, 1829 – Gradec 1909) je bil po poklicu zdravnik, Anton Lajovic (Vače, 1878 – Ljubljana, 1960) pravnik, Radovan Gobec (Podgrad, 1909 – Ljubljana, 1995) sprva učitelj, po končanem glasbenem študiju pa poklicni glasbenik. Vsem trem je bila že od mladih nog glasba samoumevna spremljevalka, saj so zrasli v izrazito muzikalnih družinah in se ob študiju za poklic izobraževali tudi v tej smeri. Kot izobraženci so dojeli klic časa: delo za narod in njegovo uveljavitev. To pa je pomenilo ukvarjanje s pevskimi društvi oziroma zbori, ki so svojo narodnostno zavest krepili s pesmijo v slovenskem jeziku.
Vsi trije skladatelji so se rodili v avstro-ogrski monarhiji, Ipavec in Lajovic sta se izobraževala na svetovljanskih vseučiliščih Dunaja. Ipavec se je zaradi poklica ustalil v Gradcu, Lajovic in Gobec sta učakala najprej jugoslovansko kraljevino, zatem socialistično republiko. Gobec je doživel tudi samostojno Slovenijo.
Na tej časovni premici se je družbeno življenje hitro spreminjalo, odslikavalo se je tudi v poeziji. Spremembe se zrcalijo celo v petnajstih besedilih, zajetih na tej plošči: ne manjka intimnih ljubezenskih čustev, a jim hitro stopi ob bok domovinska ljubezen in skrb zanjo in rod; poetična pokrajinska tihožitja končno zastre skrajna izkušnja preživetja in strah pred razčlovečenjem.
Morda velja opaziti še, kakšno je bilo spoštovanje javnosti do skladateljev. Benjamin Ipavec je bil eden stebrov, na katere se je naslonila Glasbena Matica ob ustanovitvi leta 1872, objavljala je njegove skladbe, ob svoji 60-letnici pa ga je spoštljivo umestila v skupino najzaslužnejših skladateljev, ovekovečenih na Vegovi ulici pred njenim poslopjem (1932, kipar Lojze Dolinar). Saša Šantel, likovnik in glasbenik v eni osebi in član Glasbene Matice, je Benjamina Ipavca narisal najprej v galerijo portretov slovenskih glasbenikov, leta 1936 pa ga je upodobil na znanem velikem skupinskem portretu skladateljev (iz kroga GM). Skladateljem Ipavcem se je oddolžil tudi rodni Šentjur in marsikatera ulica je poimenovana po njem/njih. Anton Lajovic je svoje glasbeno znanje začel nabirati pod mentorstvom Mateja Hubada v Glasbeni Matici. Njena finančna podpora mu je pomagala pri študiju, po njem je skrbela za objavo njegovih del. Po razpadu avstro-ogrske monarhije je po zaslugi Lajovčevega pravniškega prizadevanja Glasbena Matica pridobila do tedaj nemško Filharmonično družbo. To mu je nakopalo nemalo gneva in očitkov s prizadete strani. Zavrnil jih je z opozorilom, da so tej instituciji do premoženja in ugleda prispevali tudi Slovenci. Lajovic je tako imel v Glasbeni Matici kot v poslovenjeni Filharmonični družbi po pravici zelo pomembno mesto, njegov portret je tako v Šantlovi galeriji, kot na skupinski oljni podobi, kjer dominira v ospredju. Po njem je bila poimenovana dvorana v stavbi Glasbene matice v Ljubljani, herme na Vegovi pa ni učakal. Radovan Gobec je zamudil zlato dobo patronata Glasbene matice nad slovenskim glasbenim dogajanjem - po drugi svetovni vojni, ko je razvil svojo vsestransko dejavnost po Sloveniji in tudi v zamejstvu na Koroškem, je bila Glasbena matica, z izjemo zbora, ukinjena – vse do osamosvojene Slovenije. Njegova dela so doživela objave, izvedbe in snemanja, še je živ spomin nanj, ob stoletnici rojstva mu je bil posvečen simpozij, izšel je zbornik. Odkrita je bila plošča v Podgradu, kjer je družina bivala ob njegovem rojstvu, in plošča na hiši v Ljubljani, kjer je bival dolga leta – na pobudo sina Mitje Gobca. Tako se z dobami spreminja narodovo spoštovanje.
 

Komorni zbor RTV Slovenija je eden najstarejših evropskih radijskih ansamblov (1937). Domač si je tako s staro kot tudi z novo glasbo – nemalokrat tako mlado, da mu je v čast celo krstiti jo. Pogosto je njegov par pri poustvarjanju Simfonični orkester RTV Slovenija ali druge skupine glasbil, tako da pevci niso razgledani le v ustvarjalnosti a cappella.
Zbor je bogat tudi z dosežki: s plaketo Orfej, nagrado Društva slovenskih skladateljev, jugoslovanskim redom dela zlatega venca, s priznanjem tekmovanja Let the Peoples Sing …
Skupaj z radijskimi pevci so poustvarjali naslednji dirigenti: Franc Kimovec in Drago M. Šijanec že pred drugo svetovno vojno, Ciril Cvetko, France Marolt in Milko Škoberne po njej, leta 1962 pa je zbor prevzel Lojze Lebič in ga izoblikoval v vodilni slovenski zbor. Začeto pot je nadaljeval dirigent Marko Munih, tudi z nastopi na uglednih evropskih festivalih od Bruslja in Firenc do Dubrovnika. Vrsto dirigentov so nadaljevali Jože Fürst, Mirko Cuderman, Tomaž Faganel, Matevž Fabijan, Matjaž Šček in Urša Lah ter Stojan Kuret.
Ansambel zadnja leta deluje projektno, bogati glasbeni arhiv Radia Slovenija, gosti pa dirigente, kot so na primer Stefan Parkman, Günther Theuring (odmevna Evroradijska Projekta Gallus Radia Slovenija 2001, 2002 ter 2003 skupaj s Festivalom SEVIQC Brežice), Sebastjan Vrhovnik (Projekta Gallus 2007 in 2008), Martina Batič (odlični  Evroradijski projekt Ko poezija postane glasba, 2007), Dani Juris in Holger Speck (Projekt Gallus 2010).

Živa Ploj Peršuh je diplomirala na Filozofski fakulteti na oddelku za muzikologijo v Ljubljani in nato zaključila študij dirigiranja na Visoki šoli za glasbene umetnosti v Mannheimu.
Živi in ustvarja v Ljubljani, kjer se intenzivno ukvarja s koncertnimi cikli Festine in izobraževanjem otrok in mladostnikov s ciklom družinskih koncertov Festinice. Vodi Komorni orkester Festine in Ansambel Festine. Je umetniški vodja glasbenega in izobraževalnega projekta Povezovanje z glasbo in Mednarodnim orkestrom Maribor 2012. S Komornim zborom Krog je leta 2010 v kategoriji mešanih zborov zmagala na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem v Mariboru. Različni projekti jo povezujejo s Komornim in Mladinskim zborom RTV Slovenija.
V mednarodnem prostoru je dirigirala Filharmoniji iz Baden-Badna, Wűrttemberški Filharmoniji Reutlingen, Komornemu orkestru Stuttgart, Filharmoniji iz Plovdiva v Bolgariji in Wrocławski filharmoniji. Redno je sodelovala pri različnih glasbenih projektih v Mannheimu in na mednarodnem Festivalu Luzern, doma pa je dirigirala Orkestru Slovenske filharmonije, Simfoničnemu orkestru Slovenskega narodnega gledališča Maribor in Simfoničnemu orkestru RTV Slovenija
Helena Fojkar Zupančič, glasbena pedagoginja in akademska glasbenica – solopevka z Zborom sv. Nikolaja Litija in Dekliškim zborom Škofijske klasične gimnazije Ljubljana koncertira po vsej Evropi ter na državnih in mednarodnih tekmovanjih dosega številna zlata odličja in posebne nagrade. Med zadnjimi pomembnejšimi je absolutna zmaga z Dekliškim zborom na EBU tekmovanju evropskih radijskih postaj Let the people sing leta 2009 v Oslu. Je večkratna dobitnica priznanj za najbolj prepričljiv dirigentski nastop. Sodi med najvidnejše slovenske zborovske dirigente in je cenjena predavateljica na seminarjih za zborovodje.
Posebno pozornost posveča vokalni tehniki, jasni dikciji ter prepletanju besedila in glasbe, kar se odraža v lepem zborovskem zvoku ter prepričljivih izvedbah skladb različnih obdobij in žanrov.
Andreja Martinjak je diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Že v času študija je vodila in korepetirala številne zbore. Pedagoške izkušnje je dobila na Osnovni šoli Vič ter na Gimnaziji Jožeta Plečnika Ljubljana. Na področju zborovodstva se je dodatno izobraževala pri priznanih evropskih dirigentih na različnih seminarjih in simpozijih v organizaciji zborovskih združenj IFCM in Europa Cantat.
Več let je bila umetniški vodja Mešanega komornega zbora Ljubljanski madrigalisti in Vokalne skupine Ecce, ter z njimi prejela številne nagrade na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Januarja 2009 je prevzela umetniško vodstvo Mešanega pevskega zbora Cantemus iz Kamnika, od septembra 2010 pa vodi Otroški zbor Glasbene Matice Ljubljana
Dejavna je tudi kot predavateljica na seminarjih za izobraževanje zborovodij in članica strokovnih spremljevalcev slovenskih pevskih revij ter žirij. Za svoje delovanje in dosežke je februarja 2008 prejela zlato priznanje Zveze kulturnih društev Ljubljana.

SKLADBE:

BENJAMIN IPAVEC (1829 – 1908)
1 KADAR MLADO LETO (Simon Jenko) (poslušaj!
2 EJ, TEDAJ (Utva – Ljudmila Prunkova)
3 NA SAVSKEM BREGU (Jože Podmilšak – Andrejčkov Jože) 
4 POD NEBOM ŠIRNIM (Alojz Gradnik)
5 ZAPUŠČEN (Baptista – Janko Krstnik/Kersnik)
Živa Ploj Peršuh – dirigent

ANTON LAJOVIC (1878 -1960)
6 KIŠA (Dragutin M. Domjanić)
7 VEČERNA PESEM (Otto Julius Bierbaum, prev. F. S. Finžgar)
8 BOLEST KOVAČ (Otto Julius Bierbaum, prev. F. S. Finžgar)
9 POMLADNI SPEV (Alfred Georg Hartmann, prev. F. S. Finžgar)
10 LAN  (Dragutin M. Domjanić)
Helena Fojkar Zupančič – dirigent

RADOVAN GOBEC (1909 – 1995)
11 VEŠ, POET SVOJ DOLG? (Oton Župančič) (poslušaj!)
12 VAŠKA PESEM (Branko Šoba)
13 TOVARIŠEV PLAŠČ (Tone Seliškar)
14 HRASTI (Jožef Štefan)
15 ČLOVEK (Marija Fajdiga Pirkmajer)
Andreja Martinjak – dirigent