SVETOVNO

Zborovska

Format: Digitalno

Šifra: 118647

EAN: 3838898118647

Svetovno

»Človeški glas je najpopolnejši izmed vseh instrumentov,« je pred leti povedal estonski skladatelj Arvo Pärt, vendar skladatelji že od najzgodnejših glasbenih obdobij odkrivajo popolnost tudi v prepletanju človeškega glasu z instrumenti. Dualnost te kombinacije je bila priljubljena v sakralni glasbi, saj so skladatelji v njej iskali povezavo med nebeškim, to je petje, in tuzemeljskim, ki ga predstavljajo instrumenti. Sakralna dela, ki so bila sprva namenjena obogatitvi liturgije, so sčasoma prestopila cerkvene zidove in se preselila na koncertne odre ter na njih pogosto predstavljala skladateljeve najtehtnejše kompozicijske premisleke. Vse večje zanimanje za inovativno delo s človeškim glasom, ki se je razmahnilo z novimi glasbenimi smermi 20. in 21. stoletja, je skladatelje vodilo v raziskovanje glasu brez besedilnih predlog, le z zvoki, bolj sorodnimi instrumentalni glasbi.

V Koncertu za marimbo in zbor s tolkali (2010) je skladatelj Gene Koshinski (1980) zbor postavil celo v vlogo orkestra. Tristavčni koncert, v katerem poslušalec odkriva zvočne razsežnosti marimbe, na sodoben način združuje starodavni glasbeni tradiciji bobnanja in petja. Skladatelj, tudi sam tolkalec, je s tem delom izrazil svojo naklonjenost do omenjenih tradicij, v katerih prepoznava glasbeni ritual, ki je del njegovega vsakdanjika.

Velik del skladb v tem izboru se vsebinsko obrača tudi h krščanski glasbeni tradiciji ter besedilno podlago zajema iz Svetega pisma oziroma mašne liturgije. Del te je rekviem, maša za pokojne, ki so ga skladatelji pogosto uglasbili ob smrti bližnjih ali spoštovanih osebnosti. Francoski skladatelj Gabriel Fauré (1845–1924) je v tem oziru izjema, saj je o svojem Rekviemu (1889) povedal, da je nastal brez zunanje vzpodbude in ga je napisal samo za svoje zadovoljstvo. Končna oblika te sedemstavčne kompozicije za sopranski in baritonski solo, mešani zbor ter orgle je nastajala kar dvajset let, sedem let pozneje pa jo je skladatelj še orkestriral. Fauré je pristopil k osrednji tematiki smrti z rahločutnimi melodijami, bogatimi harmonijami in eteričnim ozračjem, osredotočen na tolažbo in spokojnost, v zasnovi pa se je odmaknil od tipične maše zadušnice, saj je sekvenco Dies irae nadomestil z besedilom molitve Pie Jesu in za zadnji stavek izbral besedilo In Paradisum, ki je del pogrebne slovesnosti.

Franz Liszt (1811–1886) se je po svoji ognjevito izživeti mladosti ter nesrečni usodi dveh otrok umaknil v samoto in poiskal uteho v krščanski veri. V želji, da bi postal duhovnik (to se pozneje sicer ni popolnoma uresničilo), se je pridružil samostanu v bližini Rima, svoje glasbeno delovanje pa je usmeril tudi v sakralno kompozicijo. Latinsko molitev Ave Maria je uglasbil kar petkrat, vsaki uglasbitvi je dodal različice za različne zasedbe, za klavir pa je priredil še dve Ave Marii drugih skladateljev. Ave Maria, S. 38/1 za mešani zbor in orgle je nastala leta 1869 in je skladateljeva druga uglasbitev tega besedila. Istega leta in za isto zasedbo je Liszt uglasbil tudi molitev Pater noster, ki je bila tretja izmed njegovih skupaj štirih uglasbitev. Pri svojem zadnjem religioznem delu ni uporabil orgelske spremljave, temveč je svojo uglasbitev besedila marijanske antifone Salve regina leta 1885 ustvaril le za najpopolnejši instrument – človeški glas.

Skladatelj iz obdobja romantike, ki je izrazito sooblikoval svetovno glasbeno zakladnico, je bil Felix Mendelssohn Bartholdy (1809–1847). Kljub svojemu kratkemu življenju je ustvaril »klasična dela« v tako rekoč vseh glasbenih žanrih svojega časa. Hör mein Bitten, WoO. 15 (1844) je uglasbitev Psalma 55 (Poslušaj, o Bog, mojo molitev), napisana kot miniaturna štiridelna kantata, in je bila v viktorijanskem obdobju eno Mendelssohnovih najbolj priljubljenih sakralnih del.

Enkraten opus je prav tako v kratkem času ustvaril slovenjgraški skladatelj Hugo Wolf (1860–1903), ki se je v glasbeno zgodovino zapisal kot izjemen skladatelj samospevov, njegov občutek za poezijo in njeno uglasbitev pa se kaže tudi v njegovih manjštevilnih zborovskih delih. Im stillen Friedhof na poezijo Ludwiga Pfaua je napisal pri rosnih šestnajstih letih, toda s kromatiko prepreden zborovski stavek ob klavirski spremljavi že kaže njegovo umetniško zrelost.

Vokalna glasba že iz renesančnih časov poudarja velik pomen razumevanja besedilnih predlog za skladanje. Tedaj najbolj priljubljeni vokalni obliki, motet in madrigal, sta temeljili na večglasni vokalni umetnosti inventivne uglasbitve sakralnih in posvetnih besedil; ta je bila umetniški izziv za marsikaterega evropskega skladatelja. Nizozemski skladatelj Jan Pieterszoon Sweelinck (1592–1621) sicer velja za enega največjih orgelskih umetnikov in mojstrov kontrapunkta pred Bachom, vendar je bil spreten tudi pri skladanju vokalnih del. Primer tega je njegov motet Gaudete omnes, ki temelji na parafraziranem Psalmu 100 in spretno upošteva takratno tradicijo imitiranja glasov.

Hkrati s krščansko glasbeno tradicijo se je nekoliko vzhodneje razvijala pravoslavna liturgija z napevi, iz zakladnice katerih je dobil navdih za svoje delo Bogorodice Devo belorusko-ameriški skladatelj Sergej Kvoščinski (roj. l. 1957).

Izbor skladb za mešani zbor z dvema religioznima deloma zaokrožuje Benjamin Britten (1913–1976), osrednja skladateljska osebnost angleške glasbe 20. stoletja. Te Deum in C je napisal leta 1934, pozneje pa je po naročilu princa Filipa v podobnem slogu uglasbil še besedilo Psalma 100 in ga leta 1961 izdal z naslovom Jubilate Deo. Čeprav deli nosita naslov v latinščini, je skladatelj besedilo po anglikanski tradiciji zapisal v angleščini, glasbeno pa so jima poleg tonalitete skupni orgelska spremljava, intuitiven harmonski jezik in kratke motivične ideje, ki se izmenjujejo med glasovi.

Edina maša, ki jo je poleg maše za pokojne uglasbil Gabriel Fauré, je napisana za sopranski solo, ženski zbor in orgle. Nastala je leta 1906 kot predelava Maše villervilskih ribičev, ki jo je ustvaril skupaj z učencem Andréjem Messagerjem, a je delu potem odvzel oba Messagerjeva stavka in dodal svoj na novo zloženi Kyrie ter jo naslovil Messe basse.

Tudi Francoz Maurice Duruflé (1902–1986), znan po izjemnem perfekcionizmu, je pogosto spreminjal in popravljal svoja dela. Štirje moteti na temo gregorijanskega korala so izšli leta 1960, tik pred zadnjo različico skladateljevega najbolj znanega dela Rekviema, in jih zaznamujeta kratka forma ter prozodija v gregorijanski maniri. Tota pulchra es je edini izmed njih, ki je napisan le za ženski zbor; to poleg razgibane narave dela portretira čistost Device Marije.

Nežnost ženskih glasov je bila pogost razlog za skladateljske izbire izvajalske zasedbe pri pisanju Marijinih pesmi. Nemški romantični skladatelj Johannes Brahms (1833–1897) je Regino caeli napisal leta 1863 za solistični duet v inverznem kanonu, kontrapunktsko teksturo pa poživljajo antifonalni zborovski vzkliki »Aleluja«. Španec Javier Busto (1949) v delu Salve Regina uporablja tako sodobne kompozicijske prijeme (npr. clustre) kakor tudi recitativne linije in pogosto menjavo taktovskega načina, ki ustvarjajo povezavo s tradicijo gregorijanskega korala. Tudi Gustav Holst (1874–1934) je v uglasbitvi besedila marijanske antifone Ave Maria (1900) z uporabo modalnih in tonalnih harmonij ustvaril glasbo, ki zveni staro in sodobno hkrati, z uporabo dvozborja pa se je poklonil še tradiciji antifonalnega petja. Madžarski skladatelj Zoltán Kodály (1882–1967), ki je leta 1931 hčerki italijanskega dirigenta Toscaninija poklonil za poročno darilo cikel Štirih italijanskih madrigalov, s tem delom dokazuje, da je moderne skladatelje poleg sakralne navdihovala tudi posvetna glasba starejših obdobij.

Elija (1846) je eden izmed oratorijev, ki bogatijo Mendelssohnov opus, in v drugem delu vsebuje priljubljen trio, ki je zaradi svojega nebeškega prizvoka dobil naziv »angelski tercet«. Zaradi svoje priljubljenosti z naslovom Hebe deine Augen auf pogosto nastopa tudi samostojno v izvedbi ženskega zbora. Očaran nad ženskimi glasovi, ki jih je ob svojem obisku Rima slišal iz cerkve nad španskimi stopnicami, je Mendelssohn francoskim nunam posvetil svoje tri motete. Drugi iz zbirke, Laudate pueri Dominum, je uglasbitev verzov iz Psalma 113, ki ga izvaja ženski zbor ob spremljavi orgel, ter Psalma 128, v katerem se zasedbi pridruži solistični tercet.

Tudi slavni avstrijski skladatelj samospevov Franz Schubert (1797–1828) je nezanemarljiv del svojega obsežnega opusa posvetil zborovski glasbi; ta je bila zaradi visoko razvite tradicije moškega petja na Dunaju pretežno posvečena moškim zborom. Ena redkih izjem je Psalm 23, ki ga je leta 1820 uglasbil za žensko pevsko zasedbo s klavirsko spremljavo in v katerem so v spevnih linijah izražene skladateljeve kvalitete izjemnega razumevanja pevskega glasu in občutka za klavirske melodije.

Zadnje delo izbora za žensko vokalno zasedbo so Litanies à la vierge noire/ Litanije za Črno devico, ki jih je francoski skladatelj Francis Poulenc (1899–1963) ustvaril v obdobju velikih življenjskih sprememb. Izčrpanega od večletne depresije ga je leta 1936 še bolj pretresla novica o izgubi dobrega prijatelja v avtomobilski nesreči, po prelomnem romanju k črni Devici v Notre-Dame de Rocamadour pa je Poulenc našel uteho v rimskokatoliški veri in hkrati začel skladati Litanije ‒ svoje prvo sakralno delo, ki mu je utrlo pot do odkrivanja navdušenja nad orglami in oblikovanja resnejše plati svoje ustvarjalnosti.

Zborovska dejavnost na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani

Petje v zboru je vir številnih pozitivnih učinkov na posameznika, skupnost in kulturno dediščino – od razvijanja veščin glasbenega izvajanja in poslušanja, premagovanja strahu pred nastopanjem in učenja socialnih spretnosti sodelovanja v skupini do ohranjanja glasbenega izročila in spodbude za njegov razvoj. Zaradi naštetih prednosti zborovsko petje ni samo prostočasna dejavnost, temveč je uvrščeno tudi na najvišjo raven institucionaliziranega glasbenega izobraževanja pri nas; s tem bodočim profesionalnim glasbenikom omogoča še bolj poglobljen glasbeni in osebnostni razvoj.

Akademija za glasbo Univerze v Ljubljani s svojimi zborovskimi zasedbami že vrsto let sooblikuje koncertno in tekmovalno glasbeno življenje v Sloveniji in tujini ter poleg izvajanja raznovrstne zborovske literature spodbuja tudi nastajanje novih zborovskih del. Koncerti mešanega, dekliškega in komornega zbora so redni del programa koncertnih ciklov akademije za glasbo, zbori pa prav tako aktivno sodelujejo na festivalih, mednarodnih simpozijih, zborovskih tekmovanjih in večjih glasbenih produkcijah, tako doma kot v tujini. Pevski repertoar redno vključuje glasbene novosti uveljavljenih in obetavnih mladih skladateljev, posebno spodbudo kompozicijskim ustvarjalcem pa je leta 2021 pomenil natečaj Glasba zaprtih ust, ki ga je akademija za glasbo izvedla med večmesečnim premorom koncertnega življenja zaradi pandemije. Zbori na koncertih pogosto ne postavljajo v ospredje le mladih skladateljev, temveč dajejo prostor na odru tudi študentom zborovskega dirigiranja in perspektivnim pevskim solistom.

Bogata koncertna dejavnost vseh treh zborov akademije za glasbo je bila v prejšnjih desetletjih shranjena na številnih zvočnih posnetkih, ta antologija pa poslušalcem ponuja vpogled v to obsežno zakladnico. Nabor je razčlenjen v štiri poglavja, v katerih se predstavljajo novosti slovenskih skladateljev, slovenska ljudska in umetna zborovska glasba ter izbrana dela svetovnega zborovskega repertoarja.

O izvajalcih

Mešani pevski zbor z dirigentom Sebastjanom Vrhovnikom sestavljajo študentke in študenti različnih študijskih smeri – bodoči glasbeni pedagogi, pianisti, organisti, skladatelji, dirigenti, kitaristi, cerkveni glasbeniki, solopevci – in deluje v okviru rednega študijskega programa. Ob samostojnih koncertih so nastopili tudi v sodelovanju z drugimi slovenskimi in tujimi glasbenimi zasedbami (Akademskim pevskim zborom Toneta Tomšiča Univerze v Ljubljani, Mešanim pevskim zborom Viva Brežice, Orkestrom Slovenske vojske, Orkestrom Slovenske policije, Slovenskim narodnim gledališčem Opera in balet Maribor, zborom zagrebške Akademije za glasbo, zborom tržaškega Konservatorija Giuseppa Verdija ...).

Dekliški pevski zbor že vse od nastanka v študijskem letu 2009/2010 vodi prof. Marko Vatovec. Zbor združuje študentke oddelkov za glasbeno pedagogiko, dirigiranje in sakralno glasbo, namenjen pa ni le koncertni dejavnosti, ampak tudi praktičnemu delu študentov naštetih smeri. Redno se predstavlja na abonmajskih koncertih in mojstrskih tečajih, njegov zadnji opaznejši uspeh pa je bila zlata plaketa na državnem zborovskem tekmovanju Naša pesem leta 2022 v Mariboru.

Komorni zbor je na akademiji za glasbo nastal zaradi želje in potrebe po kakovostnem zborovskem izvajalskem telesu, ki lahko sega po zahtevnejši literaturi in dosega višjo poustvarjalno raven. Pod vodstvom dirigentov Sebastjana Vrhovnika in Marka Vatovca je redno nastopal ob različnih priložnostih, kot so mednarodni simpoziji, ki jih je organizirala akademija za glasbo, in koncerti v sklopu njenega abonmaja. Predstavil se je tudi na različnih festivalih (Celjski festival mladinskih in otroških zborov, Musica Danubiana, Festival Bled, Fränkische Musiktage ...) in premierno izvedel več del slovenskih skladateljev (Marka Mihevca, Maksa Strmčnika, Ivana Florjanca, Črta Sojarja Voglarja, Tomaža Sveteta, Ambroža Čopija, Mateja Kastelica, Tilna Slakana, Federice Lo Pinto). Leta 2018 je na 25. državnem tekmovanju Naša pesem prejel zlato plaketo in zasedel absolutno 2. mesto, v prejšnjih letih pa je kot gostujoči zbor nastopil na uglednih koncertih v Brunecku, Briançonu in na Dunaju.

Klara Žnideršič