IVO MOJZER

Ivo Mojzer do leta 1973, ko je posnel Ferleževo priredbo Neilove svetovne uspešnice, ni bil neznanec s slovenskih glasbenih odrov. Pač: uveljavil se je kot bobnar, najprej pri Biserih, potem se je s Kameleoni dvignil v vrh jugoestrade in se kot slovenski posebnež znašel na povabilo Davorja Popovića Pimpeka v Sarajevu celo za bobni kultne skupine, pri Indeksih. Vstopal je pokončno in udarno, zatem je potoval in igral po evropskih klubih pa v Afriki, na turnejah po Sovjetski zvezi in se odmevno pojavil celo na Evroviziji s skupino Pepel in kri in z evergreenom Dan ljubezni Dejvija Hrušovarja in Dušana Velkaverha. Sploh pa je v nekaj letih posnel toliko nepozabnih melodij kot malokdo. Avtorji so prepoznali njegovo nepotešljivo energijo, s katero je koračil v snemalne studie in na odre in tako ga najdemo še v družbi velmož kot so veliki gospod Vilko Ovsenik, Jože Privšek, Mojmir Sepe, Jure Robežnik, Tadej Hrušovar, Džordže Novković, Oto Pestner, Berti Rodošek, Dečo Žgur in drugi glasbeni veljaki. Ja – pa Elza Budau, Svetlana Makarovič, Dušan Velkaverh in celo Ježek - Frane Milčinski je pisal zanj. Tudi pisca teh vrstic je našel na teh svetlih križpotjih, nasploh pa je v takšni ustvarjalni družbi zorel in rasel še sam pa ga srečujemo zadnja leta kot uspešnega avtorja lastnih skladb, ki se s pričujočim cedejem vrača h koreninam: v studiu mladostnega sopotnika pri Kameleonih Jadrana Ogrina v Dekanih je nastal zbir vsega najboljšega z njegovega vrta, vštevši melodijo, ki jo je zapel s svojim davnim vzornikom Oliverjem Dragojevićem - o večnih stezah prijateljstva.

In tudi sam ga znova odkrivam kot izvajalca z značilnim žametnim glasom, zavoljo katerega ob Dečku z ulice sežem s prstom po tipki in ojačam radio. S Polnočnim kavbojem pa mi misel poleti visoko, visoko, tja daleč med moje nekoč - na pota mladega spomina.

Več o tem