»Vse, kar se je takrat dogajalo, vsa okupacija, vsi dogodki, vsa groza – vse to je na tem traku! Jaz sem bila zunaj, pred dvorano. Ampak res si ne morete predstavljati: to, to … jaz sem mislila, da bo dobesedno razneslo dvorano! Fantje so stali na oknih, za kljuke so se držali, da niso padli dol. Veste, taki trenutki so zgodovinski trenutki, ki jih enostavno ne moreš reproducirati. Ne gre. Ker tega občutka ne moreš prevesti. To moraš doživeti! Ljudje so jokali, ker so vedeli, da so domovino izgubili. Zaradi okupacije, zato so jokali.« [1]

Okupirana Ljubljana, 12. decembra leta 1941.

Divja druga svetovna vojna.

Glavno mesto Slovenije je poitalijanjeno, priključeno Kraljevini Italiji.

Slovenci so namenjeni izničenju.

Na odru, v Unionski dvorani v Ljubljani, poje Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta. Na koncertnem programu so same slovenske pesmi.

Kot je pozneje zapisal Marijan Lipovšek v vlogi kritika: »Vsebinsko so obsegali zbori vse, kar preprosta ljudska pesem sploh lahko obseže. Bili so religiozni, pripovedni, ljubezenski, priložnostni, svatovski in plesni zbori. Izbrani so bili od najboljših ter so vsi močno učinkovali, bodisi po vzornem zborovskem stavu bodisi po svoji vsebini. Tako so tiho in zbrano razpoloženje nedosegljivo slikale Zvonikarjeva, Lipa in Srce je žalostno. Prešernost je dihala iz … duhovite Kaj b' jaz tebi dau … in nič manj niso učinkovale prelepe Svatske pesmi s prisrčno belokranjsko melodiko, iz katere veje tiha in velika sreča mladencev …« [2] Na koncertnem programu je bilo sedemnajst pesmi, umetnih, ponarodelih in priredb ljudskih pesmi Antona Foersterja, dirigenta in etnologa Franceta Marolta, Emila Adamiča, Matije Tomca, Davorina Jenka, Marka Bajuka, Josipa Kocijančiča in Oskarja Deva. Časi so bili hudi, marsikdo v Akademskem pevskem zboru se je spraševal, ali bo še kdaj pel, ali bo sploh preživel … Prav vsi v dvorani pa so v programu prepoznali svojo usodo in se lahko poistovetili z verzi uvodne, Foersterjeve Zvonikarjeve (napev in besedilo Blaž Potočnik):

»Zvonovi, zvonite, na delo budite,

ker naše življenje je kratek le dan …«

ali pa Bajukove skladbe Srce je žalostno (priredil po ljudski iz Drašič):

»Srce je žalostno,

močno je ranjeno,

močno je ranjeno,

moglo bo umret ....«

Toda v zgodbi usode je bila tudi Jenkova uglasbitev Vilharjevega besedila Lipa zelenela je: ta je z zanosnim petjem in besedilom

»… nova pomlad zelena, nov bo cvet pognala.
Zopet bodo ptičice, ptičice vesele
pesmi nam prepevale …«

obljubljala upor.

Italijanska okupacijska oblast je pred koncertom zahtevala natančen program in besedila pesmi v slovenskem in italijanskem jeziku. [3] Ne v programu ne v besedilih pesmi ni našla ničesar spornega, zato je koncert odobrila. Kot se je pozneje spominjal Lev Svetek, je bilo »znano, da je bil zgodovinski koncert Akademskega pevskega zbora organiziran prav skupaj z Osvobodilno fronto kot dramatičen krik upora proti okupatorju in vsemu, kar je snoval …«. [4] Pevci so v zadnjih dneh mrzlično vadili, čas pa izrabili tudi za deljenje in prodajo vstopnic, ki so hitro pošle – po dogovoru v roke Slovencev. Ne nazadnje so poslušalci težko čakali na vsak nastop Akademskega pevskega zbora, saj je veljal za najboljši slovenski moški zbor, njegovi koncerti pa so bili »praznik« za obiskovalce.

Predvojni Akademski pevski zbor s Francetom Maroltom (vir: NUK, Glasbena zbirka, Akademski pevski zbor 1926–1941, Kronika)

Mikrofon, skrit v lestencu

Iznajdljivosti in spretnosti snemalca Rudija Omote ter zavednosti Milana Khama, tedanjega direktorja kina Union, se lahko zahvalimo, da je petje tudi zvočno ohranjeno. Mikrofon je bil skrit v lestenec, najbližji odru. Pred snemanjem so lestenec spustili, češ da je potreben čiščenja, v resnici pa je bilo treba med luči iz mlečnega stekla pritrditi mikrofon. Rudi Omota se je koncerta in snemanja takole spomnil: »Italijanske okupacijske oblasti so sicer dale dovoljenje za koncert, vedeli pa smo, da bo vse temeljito zastraženo in podvzeti še vsi drugi varnostni ukrepi. Povedati še moram, da je bil Maroltov APZ politično napreden zbor in da je bila večina pevcev tesnih sodelavcev OF. Od njih in od direktorja kina Union, Milana Khama, ki je bil tudi tesno povezan z OF, sem dobil nalogo, da ta koncert, za katerega smo vsi vedeli, da bo zadnji, posnamem zvočno na filmski trak. Traku žal ni bilo dovolj na razpolago. Imeli smo ga komaj 300 metrov, kar bi zadostovalo za 10 minut posnetka. Ker je pa zvokovna sled na filmskem traku široka le nekaj milimetrov, trak pa ima 35 milimetrov, je pretežna površina emulzije neizkoriščena. Na hitro sem se odločil in skonstruiral rezalno napravo, ki je filmski trak razpolovila, in tako sem pridobil nadaljnjih 300 metrov – torej za 20 minut posnetkov. Delo, ki je sledilo, je potekalo vseskozi v popolni konspiraciji. Za to je vedelo le nekaj ljudi, in to najbolj zanesljivih. Ne spomnim se dobro kdaj, v kakšnem času, sem nameščal en sam mikrofon, ki je moral biti očem popolnoma neviden. Ali je bilo to ponoči pred koncertom ali dopoldne istega dne, se ne spomnim več. Bil sem zadovoljen, da sem delo opravil, da sem mikrofon po žici spustil od stropa do lestenca, kjer je bil varno skrit. Zvečer, med koncertom, pa sem sedel zadaj za projekcijskim platnom – zaklenjen, seveda – in snemal. Četudi nisem bil fizično prisoten v dvorani, sem s posnetka čutil, kako je občinstvo sodelovalo: kako viharno, in spet v grobni tišini spremljalo izvajanje Maroltovih pevcev. Pri Jenkovi Lipi pa je zaihtelo, in na posnetku se dobro sliši ta glasna žalost, ki je bila bridka spremljevalka tega časa, naznanjajočega borbo in smrt. Ta dogodek je tudi mene do dna pretresel. Potem, ko sem po tehnični plati zvočni trak obdelal, sem trak v Maroltovi navzočnosti in pa v navzočnosti njegovih najzvestejših sodelavcev in pevcev predvajal in potem spravil.« [5] Jenkova Lipa je izzvenela kot zadnja točka prve polovice koncerta. Ob petju zbora in odzivu občinstva je tudi italijanskim vojakom postalo jasno, da ne gre le za pesem o drevesu: začetek pesmi o cvetoči lipi v poletnem času je bil zapet prešerno, primerno poletju, nadaljevanje o drevesu v zimskem času, ki mu vzame listje, in lipa skoraj oveni, je potekalo v počasnem, pretečem pianissimu, sklep pesmi, ki napoveduje novo pomlad drevesa, pa je bil zapet glasno, odločno in z neustavljivim zanosom. Italijanski vojaki so v odmoru koncerta začeli begati in se pomenkovati, nazadnje pa so zahtevali, da se koncert ustavi. Toda bilo je prepozno: okupacijska oblast je koncert odobrila. Cenzorjem pa niti na misel ni prišlo, da je tudi interpretacija pesmi lahko upor. France Marolt je bil mojster svojega poklica in mojster interpretacije. Tudi zato posnetek koncerta ni le zapis nekega glasbenega trenutka, temveč prerokba slovenskega naroda, katere esenco sta dirigent in zbor uzvočila v vrhuncu koncerta, v skladbi Lipa zelenela je. Med poslušalci je bil tudi Vilko Ukmar: »Marolt je bil genialen v svojih domislekih. Nikdar zanesljiv, nikdar isti Marolt. In to je povzročilo, da mu je zbor neusmiljeno sledil, kajti morali so vedeti …, vsak trenutek so morali biti pevci pripravljeni, da se nekaj spremeni in da je treba slediti. In to je koncentriralo sile zbora v eno samo točko, v fantazijo dirigentovo, ki je vodila to izpoved naravnost v konec s tako silo, da je do eksplozije moralo priti. To je bilo tako spontano, tako velikopotezno, tako genialno, močno in silovito, da je ob koncu zagrmela dvorana, da ste mislili, da se bo vse podrlo.« [6] Akademski pevski zbor je bil razpuščen takoj po koncertu. [7] Osem njegovih članov – oktet pod vodstvom Borisa Trampuža – pa je še skrivaj vadil in snemal za potrebe Radia Kričač [8], ilegalne radijske postaje Osvobodilne fronte. Posnetek in izvedba sta tako nabita s čustvi, da še danes privabita solze na lice. To je trenutek večnosti. Maroltov interpretativni okvir pa še vedno velja. Postal je simbol kljubovanja in upora okupatorju za vse čase, za včeraj, danes in jutri. Tudi posnetek preostalih izvedb priredb slovenskih ljudskih pesmi je dokument slovenskega domoljubja in kljubovanja. To izražata interpretacija Akademskega pevskega zbora in ne nazadnje tudi programska izbira Franceta Marolta, saj se slovenska, predvsem ljudska pesem na programu ni znašla po naključju, temveč po temeljitem premisleku in pripravah na koncert v okupirani Ljubljani.

Posnetek, ki je preživel čas

Kaj je do traku čutil Rudi Omota – pionir slovenskega zvočnega filma, tehnični inovator in tonski mojster –, razlaga Emilija Soklič: »Saj veste – če ga je dal meni …, da se je bal, da bi se temu traku kaj dogodilo. Rekel je: 'Ti boš najboljše poskrbela zanj.' Veste, koliko let sva skupaj delala na strokovnem področju, ogromno let. Prepričan je bil, da bom jaz najbolje poskrbela, da bo prišel v prave roke. Zaupal mi ga je. Za njega je bila to svetinja, zame pa ravno tako. Jaz sem pa vesela, da znate to spoštovati in da ga boste tako hranili, kot je potrebno. Rudi mi je to kot svojo največjo zapuščino pustil. Jaz sem ginjena, če boste to naredili.« [9] Emilija Soklič, inženirka in inovatorka ter prav tako pionirka zvokovnih zapisov slovenskega filma, se je na pobudo Andreja Pitaka odločila, da neprecenljivi posnetek podari Programu Ars Radia Slovenija. Toda od njega se je težko ločila, iz iskrečih se oči so ji po licih polzele solze. In na obdarjenca je preložila tudi nalogo, da z darilom ravna spoštljivo in s kar največjim zavedanjem njegovega pomena. Zato trak vračamo domovini in njenim ljudem. Kajti posnetek Jenkove Lipe na njem ni pesem o drevesu, je pesem o domovini in njenih ljudeh, je pesem o hrepenenju, pesem o svobodi sredi vojne. 21. aprila smo v Unionski dvorani v Ljubljani – torej na prizorišču zgodovinskega dogajanja – pripravili koncert in izdali digitalni album, tako smo spomnili na veliki narodni spomenik in opomnili, da so na svetu še vedno ljudje, ki jim je prepovedano peti v maternem jeziku. Država Slovenija je stara 35 let: ob njenem rojstvu smo izbirali tudi slovensko himno. Pesem Lipa zelenela je je bila v ožjem izboru. Ni bila izbrana, toda že to, da bi lahko bila, je dovolj zgovorno.

Brigita Rovšek
glasbena urednica

Danes za jutri

Pot podarjenega Omotovega traku iz leta 1941 je s kar največjim posluhom za krhkost, a neprecenljivost posnetka vodila Ingrid Kovač Brus, odgovorna urednica Programa Ars, skupaj z vodjem Mediateke Bojanom Kosijem in Gregorjem Piršem, urednikom Uredništva za resno glasbo Programa Ars; in tudi ob pomoči številnih srečanj in pogovorov s filmskimi in z režiserskimi strokovnjaki in prijatelji Rudija Omote in Emilije Soklič: Borkom Radeščkom, Dušanom Severjem, Radom Likonom in Amirjem Muratovićem, ter z glasbenim producentom Matjažem Prahom, zvokovnim mojstrom Mirom Prljaćo in vodjo glasbenih producentov, dr. Žigo Staničem. Posnetek koncerta Akademskega pevskega zbora z dne 12. decembra leta 1941, narejen na skrivaj z mikrofonom v lestencu Unionske dvorane v Ljubljani, je svetovni unikum. Zato začenjamo postopke za uvrstitev le-tega na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine. V nadaljevanju je opisana pot – s pretanjenim občutkom za preplet med tehničnim in umetniškim – originalnega traku od trenutka, ko je iz rok Emilije Soklič prešel v last Programa Ars Radia Slovenija.

Tehnični opis stanja in postopkov restavriranja

Posnetek Akademskega pevskega zbora iz leta 1941 je v obliki optičnega zapisa ohranjen na pozitiv nitratnem filmskem traku širine 17,5 mm, ki je bil vse od nastanka hranjen v kovinski škatli. Trak je navit v dve 290 m roli, ki sta nastali iz ene 35 mm role. Snemalna naprava, ki jo je Rudi Omota pred vojno izumil in izdelal sam, je zvok zapisovala na ozek pas na robu filmskega traku. Zato je 35 mm trak pred snemanjem po dolžini prerezal na dva dela in tako pridobil dvojno dolžino traku, to pa mu je omogočilo, da je lahko posnel 20 minut koncerta. Tudi napravo za reprodukcijo zvoka iz nastalega optičnega zapisa na filmskem traku je Rudi Omota izdelal sam. V obdobju po drugi svetovni vojni je bil posnetek iz optičnega zapisa večkrat prepisan na druge nosilce zvoka. Enega teh prepisov na magnetnem ¼" traku hrani tudi RTV Slovenija v Fonoteki Radia Slovenija. V kartoteki traku je naveden datum 25. 11. 1962/Studio 11, to pomeni, da je bil posnetek takrat prepisan na magnetni trak, ki se hrani v arhivu. V projektu digitalizacije radijskih arhivov je bil 25. marca 2009 ta trak tudi digitaliziran. Žal je posnetek na traku neustrezen, saj je hitrost posnetka prehitra, to sklepamo iz primerjave z zadnjim prepisom, ki ga je opravil Rudi Omota. Zadnji znani prepis z originalnega 17,5 mm filmskega traku sta Rudi Omota in Dušan Sever v devetdesetih letih prejšnjega stoletja (1994 ali 1995) opravila na Vibi. Za reprodukcijo sta uporabila napravo za snemanje in reprodukcijo zvoka s 17,5 mm magnetnih filmskih trakov (t. i. perfo trak oziroma SEPMAG), ki jo je v preteklosti prav tako izdelal Rudi Omota. Za namen takratnega prepisa sta to napravo predelala, da je bilo z njo možno reproducirati zvok iz optičnega zapisa (izvedla sta zamenjavo magnetne glave z optično glavo, korekcije hitrosti predvajanja in nastavitve frekvenčnega izenačevalnika). Po izvedenem prepisu sta napravo predelala nazaj za predvajanje zvoka z magnetnih perfo trakov. Vse dodatne dele, ki sta jih potrebovala za predelavo, je Rudi Omota prinesel s seboj in jih po končanem prepisu tudi odnesel. Posnetek sta prepisala na magnetni ¼" trak znamke Scotch, za to sta uporabila magnetofon znamke Studer. Potem je Rudi Omota posnetek na tem magnetnem ¼" traku še dodatno obdeloval oziroma filtriral v svoji lastni režiji in iz njega izdelal več kopij na avdiokasetah. Le-te je pozneje podarjal ob različnih priložnostih. Obstajajo tudi kopije posnetka na CD-nosilcih, ki sta jih iz magnetnega ¼" traku leta 2000 naredila Rudi Omota in Borko Radešček. Prepis sta opravila pri Borku Radeščku, kamor je Rudi Omota prinesel magnetni trak in ga potem tudi odnesel. Po tem so se sledi za magnetnim ¼" trakom izgubile. Prav tako se je izgubila dodatna oprema, ki je bila na Vibi uporabljena za predelavo predvajalnika in prepis z originalnega traku. Ohranil pa se je originalni filmski trak z optičnim zapisom zvoka, ki ga je Rudi Omota pred svojo smrtjo izročil v varstvo dolgoletni sodelavki Emiliji Soklič, ta pa ga je leta 2023 podarila Programu Ars Radia Slovenija. RTV Slovenija ima od Ministrstva za kulturo Republike Slovenije izdano dovoljenje za lastno hrambo arhivskega gradiva. Materialno varstvo zvočnega in avdiovizualnega gradiva izvajamo v okviru Mediateke RTV Slovenija, kjer hranimo tudi ta trak. Zaradi analognega prepisovanja, analogne obdelave oziroma filtriranja ter večkratnega analognega kopiranja obstaja možnost (pri strokovnem poslušanju 2023 so prisotni na to opozorili), da se vse dostopne kopije posnetka, s katerimi razpolagamo, preveč razlikujejo od originalnega posnetka, in katero koli izmed njih bi težko razglasili za najboljšo možno kopijo. Zato smo se na RTV Slovenija odločili, da izvedemo ponoven prepis in strokovno restavriranje posnetka z originalnega traku. Za fizično restavriranje in digitizacijo zvoka iz optičnega zapisa s 17,5 mm nitratnega filmskega traku na RTV Slovenija nimamo na voljo ustrezne tehnične opreme. Prav tako za to ni tehničnih možnosti kje drugje v Sloveniji. Zato smo za pomoč zaprosili laboratorij L'Immagine Ritrovata v Bologni, kjer so izvedli fizično restavriranje in digitizacijo zvoka s filmskega traku. Gradivo smo v laboratorij L'Immagine Ritrovata v Bologni v svoji lastni režiji dostavili 15. aprila 2025. V laboratoriju so opravili strokovni pregled traku, manjše restavratorske posege, ga ultrasonično očistili in prepisali zvok s traku s posebej prilagojeno optično napravo za branje optičnega zapisa zvoka in njegovo pretvorbo v zvočni zapis. Digitiziran zvočni zapis v formatu PCM 96kHz/32Bit-Float smo iz laboratorija L'Immagine Ritrovata po elektronski poti prejeli 14. maja 2025. Prav tako v svoji lastni režiji smo 5. avgusta 2025 gradivo pripeljali nazaj iz Bologne in ga varno shranili nazaj v arhivski depo v Mediateki. Transport gradiva je bil opravljen na podlagi splošnega izvoznega dovoljenja za arhivsko gradivo RTV Slovenija, ki ga je izdalo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Digitalno restavriranje posnetka je potekalo v lastni režiji v studiih Radia Slovenija.

Bojan Kosi
vodja Mediateke

Restavracija in remastering zgodovinskega posnetka

Po fizični restavraciji in digitizaciji zvočnega zapisa v laboratoriju L’Immagine Ritrovata v Bologni ter nadaljnjih obdelavah v Studiu 15 Radia Slovenija zdaj, ob izvirnem presnetku brez posegov, razpolagamo z dvema različicama posnetka koncerta: 

1. verzija z osnovno korekcijo šuma in pokov, 

2. restavriran posnetek z zvočno uravnavo. 

Pri delu je bila sprejeta odločitev, da se posnetek ohrani v največji meri avtentičen, s korekcijami le tam, kjer te ne posegajo v glasbeno izraznost ali zvočno naravo izvedbe. Glavni posegi so bili usmerjeni v odstranjevanje šuma in kratkih pokov ter v diskretno frekvenčno, prostorsko in na dogodek osredotočeno uravnoteženje zvoka.

Estetska in strokovna odgovornost

Obnova starih zvočnih posnetkov ni le tehnična, temveč tudi estetska in kulturna naloga. Gre za iskanje ravnotežja med zvestobo zgodovinskemu zapisu in sodobnim poslušalskim doživljajem – predvsem v barvi, globini in prostoru zvoka. Zaradi omejitev tehnologije v času nastanka posnetkov je bila naloga izjemno občutljiva: ohraniti vokalno jasnost in sijaj zborovske izvedbe, ki jo je danes težko ponoviti. Tehnično zahtevne postopke restavracije je izvedel tonski mojster Miro Prljača, odgovornost za vokalnoestetsko ravnovesje posnetka pa je prevzel glasbeni producent Matjaž Prah. Čeprav je bila digitizacija izvirnika izvedena v tujini, sta bila končna restavracija in remastering v Sloveniji tista, ki sta posnetku vrnila njegovo pravo izraznost in toplino – kot poklon slovenski glasbeni kulturi in času, ko je bil koncert izveden, sredi okupirane Ljubljane med drugo svetovno vojno.

dr. Žiga Stanič

vodja glasbenih producentov

Matjaž Prah

glasbeni producent

Poslušajte izdajo

Digitalna izdaja Pesmi, ki so premagale čas je na voljo pri ZKP RTV Slovenija:

https://zkp.rtvslo.si/sl/Zborovska_glasba/pesmi-ki-so-premagale-cas-1/

Zgodba se nadaljuje na Programu Ars

Zgodba Omotovega traku se bo 1. oktobra nadaljevala tudi na Programu Ars v okviru Arsovih poslušalnic na 40. Slovenskih glasbenih dnevih.

1. oktober, 13.05–14.00 – Razgledi in razmisleki + Naši operni umetniki

300 metrov upora – kronika filmskega traku Rudija Omote

Pogovor o radijskem dokumentarcu z režiserjem Klemnom Markovčičem in gosti Radom Likonom, Dušanom Severjem, Brigito Rovšek in Bojanom Kosijem | Anamarija Štukelj Cusma

1. oktober, 22.05–23.00 – Radijska igra

300 metrov upora – kronika filmskega traku Rudija Omote

Radijski dokumentarec | Klemen Markovčič

Program celotnih Arsovih poslušalnic na 40. Slovenskih glasbenih dnevih:

27.9. nedelja 8:05-9:30 GLASBENA JUTRANJICA Evroradio - Evropska unija pred Evropsko unijo | posnetek pogovora z Mojco Menart | Dejan Juravić

28.9. ponedeljek 14:05 -15:00 ARS HUMANA Radio - podpora glasbeni umetnosti v regijah? - posnetek pogovora regionalnih glasbenih urednic | Vesna Volk

30.9. sreda 21:00 - 22:00 ARSOV ART ATELJE Primož Trdan: Oscilacije, Šest desetletij slovenskih elektroakustičnih in eksperimentalnih iskanj v tematskih podkastih |  Katarina Radaljac Jazbec 

1.10. Četrtek 13:05 - 14:00 RAZGLEDI IN RAZMISLEKI + NAŠI OPERNI UMETNIKI 300 metrov upora – kronika filmskega traku Rudija Omote - posnetek pogovora o radijskem dokumentarcu z režiserjem Klemenom Markovčičem in gosti: Radom Likonom, Dušanom Severjem, Brigito Rovšek in Bojanom Kosijem. |  Anamarija Štukelj Cusma

1.10. Četrtek 22:05-23:00 RADIJSKA IGRA 300 metrov upora – kronika filmskega traku Rudija Omote - radijski dokumentarec | Klemen Markovčič

Opombe

[1] Emilija Soklič v pogovoru z Brigito Rovšek, 9. 2. 2023, predaja Omotovega posnetka Programu Ars Radia Slovenija.

[2] Marijan Lipovšek v časopisu Jutro, 16. 12. 1941, leto XX., št. 293, str. 4.

[3] Emil Cesar: Boj brez puške, Založba Borec, Ljubljana 1984, str. 115.

[4] Lev Svetek v oddaji Srečanja s slovenskimi skladatelji – France Marolt v spominih, Radio Slovenija, avtor Janez Bitenc, 6. 4. 1981, LJ.GP109688.

[5] Rudi Omota v oddaji Srečanja s slovenskimi skladatelji – France Marolt v spominih, Radio Slovenija, avtor Janez Bitenc, 6. 4. 1981, LJ.GP109688.

[6] Vilko Ukmar v oddaji Na današnji dan Radia Slovenija, LJ.NDD43.08.

[7] Studia historica Slovenica, Časopis za humanistične in družboslovne študije, letnik 24 (2024), št. 1: Petra Grabrovec, Marjeta Pisk in Darko Friš: »Zazvenela je naša pesem«: delovanje predvojnega Akademskega pevskega zbora in pomen sklepnega koncerta v obdobju okupacije leta 1941, str. 124.

[8] Emil Cesar: Boj brez puške, Založba Borec, Ljubljana 1984, str. 121–123.

[9] Emilija Soklič v pogovoru z Brigito Rovšek, 9. 2. 2023, predaja Omotovega posnetka Programu Ars Radia Slovenija.

10

Pesmi, ki so premagale čas

Album Pesmi, ki so premagale čas prinaša izjemen zgodovinski dokument – posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom, izvedenega leta 1941 v Unionski dvorani v Ljubljani pod vodstvom Franceta Marolta. Posnetek Rudija Omote, ki ga je leta 2023 Programu Ars podarila inženirka in inovatorka Emilija Soklič, predstavlja enega najdragocenejših zvočnih dokumentov slovenske kulturne zgodovine.

Koncert Pesmi, ki so premagale čas se bo odvil v torek, 21. aprila, ob 18. uri v Unionski dvorani v Ljubljani, prisluhnete pa mu lahko tudi v neposrednem radijskem prenosu na Programu Ars in rtvslo.si. Prvi del večera bo oživil legendarni posnetek »Trboveljskega slavčka« z Mladinskim zborom RTV Slovenija pod vodstvom Alenke Podpečan in s pianistom Blažem Pirnatom. Zvenela bodo dela Emila Adamiča ter skladbi Marka Tajčevića in Stevana Stojanovića Mokranjca. Solistka bo Tia Udovičić. Drugi del bo poustvaril koncert Akademskega pevskega zbora iz leta 1941, zabeležen na Omotovem traku, s sedanjimi in nekdanjimi pevci APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in z Zborom Slovenske filharmonije. Dirigenta bosta Sebastjan Vrhovnik in Rahela Durič, solista pa Barbara Potočnik in Rok Ferenčak. Program bo predstavil priredbe Franceta Marolta, Matije Tomca, Marka Bajuka in Oskarja Deva ter ponarodelo pesem Davorina Jenka.

Tišina v dvojnem zrcalu

Album Tišina v dvojnem zrcalu prinaša izbor del skladatelja in dolgoletnega urednika na Programu Ars Mihaela Paša. Njegova glasba prepleta elektronske eksperimente, komorno glasbo in orkestralne strukture ter združuje različne zvočne svetove – od intimnih solističnih izrazov do kompleksnih ansambelskih zvočnih krajin. Posebno mesto ima skladba Dies Irae, v kateri je v zvočno podobo vključen tudi skladateljev srčni utrip. Album dopolnjujejo radijski prispevki o skladatelju, ki osvetljujejo njegovo ustvarjanje in osebnost.

Koncert za klavir in orkester št. 2

Album Koncert za klavir in orkester št. 2 prinaša izvedbo skladatelja in pianista Žiga Staniča ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Davorina Morija. Delo odraža sodobni čas, zaznamovan z avtomatizacijo in razvojem umetne inteligence, ter skozi polistilistično zasnovo in večplastno zvočno strukturo odpira vprašanja identitete v svetu informacijske prenasičenosti.

V živo bo koncert izveden 23. 4. ob zaključku 40. Slovenskih glasbenih dnevov v Slovenski filharmoniji pod vodstvom mednarodno uveljavljenega interpreta sodobne glasbe Stevena Loya. V drugem delu pa bo moč prisluhniti skladbam Paula Clifta Landscape (overexposed) in orkestrski različici dela Eisenberg Vinka Globokarja.