Pesmi, ki so premagale čas

Album Pesmi, ki so premagale čas prinaša izjemen zgodovinski dokument – posnetek zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora pred kulturnim molkom, izvedenega leta 1941 v Unionski dvorani v Ljubljani pod vodstvom Franceta Marolta. Posnetek Rudija Omote, ki ga je leta 2023 Programu Ars podarila inženirka in inovatorka Emilija Soklič, predstavlja enega najdragocenejših zvočnih dokumentov slovenske kulturne zgodovine.

Koncert Pesmi, ki so premagale čas se bo odvil v torek, 21. aprila, ob 18. uri v Unionski dvorani v Ljubljani, prisluhnete pa mu lahko tudi v neposrednem radijskem prenosu na Programu Ars in rtvslo.si. Prvi del večera bo oživil legendarni posnetek »Trboveljskega slavčka« z Mladinskim zborom RTV Slovenija pod vodstvom Alenke Podpečan in s pianistom Blažem Pirnatom. Zvenela bodo dela Emila Adamiča ter skladbi Marka Tajčevića in Stevana Stojanovića Mokranjca. Solistka bo Tia Udovičić. Drugi del bo poustvaril koncert Akademskega pevskega zbora iz leta 1941, zabeležen na Omotovem traku, s sedanjimi in nekdanjimi pevci APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani in z Zborom Slovenske filharmonije. Dirigenta bosta Sebastjan Vrhovnik in Rahela Durič, solista pa Barbara Potočnik in Rok Ferenčak. Program bo predstavil priredbe Franceta Marolta, Matije Tomca, Marka Bajuka in Oskarja Deva ter ponarodelo pesem Davorina Jenka.

Tišina v dvojnem zrcalu

Album Tišina v dvojnem zrcalu prinaša izbor del skladatelja in dolgoletnega urednika na Programu Ars Mihaela Paša. Njegova glasba prepleta elektronske eksperimente, komorno glasbo in orkestralne strukture ter združuje različne zvočne svetove – od intimnih solističnih izrazov do kompleksnih ansambelskih zvočnih krajin. Posebno mesto ima skladba Dies Irae, v kateri je v zvočno podobo vključen tudi skladateljev srčni utrip. Album dopolnjujejo radijski prispevki o skladatelju, ki osvetljujejo njegovo ustvarjanje in osebnost.

Koncert za klavir in orkester št. 2

Album Koncert za klavir in orkester št. 2 prinaša izvedbo skladatelja in pianista Žiga Staniča ob spremljavi Simfoničnega orkestra RTV Slovenija pod vodstvom Davorina Morija. Delo odraža sodobni čas, zaznamovan z avtomatizacijo in razvojem umetne inteligence, ter skozi polistilistično zasnovo in večplastno zvočno strukturo odpira vprašanja identitete v svetu informacijske prenasičenosti.

V živo bo koncert izveden 23. 4. ob zaključku 40. Slovenskih glasbenih dnevov v Slovenski filharmoniji pod vodstvom mednarodno uveljavljenega interpreta sodobne glasbe Stevena Loya. V drugem delu pa bo moč prisluhniti skladbam Paula Clifta Landscape (overexposed) in orkestrski različici dela Eisenberg Vinka Globokarja.

Pavšer je bogatil radijski program in arhiv vse od leta 1962, ko se je zaposlil na tedanjem Radiu Ljubljana, kjer je po dobrih 35-ih letih napornega dela pred mikrofonom tudi dočakal upokojitev, le da se se je radio vmes preimenoval iz Radia Ljubljana v Radio Slovenija. Kljub upokojitvi pa je ostal zvest poročanju in komentiranju prek mikrofona vse do zadnjih dni. Osrednji avtor dvojne zgoščenke je bil njegov sin Franci Pavšer ml., režirala sta skupaj Grega Tozon in Franci Pavšer ml., tonski mojster tega projekta je bil Janez Podlesnik, ovitek pa je oblikoval Rajko Blaško.

Drugi o Pavšerju

Bojan Križaj: "Eno najlepših daril, ki sem jih dobil ob koncu športne kariere, je bila kaseta Pavšerjevih radijskih posnetkov mojih tekmovalnih voženj. Ob poslušanju so mi prišle solze v oči."

Jure Košir: "Ko sem imel prvič intervju s Francijem Pavšerjem, sem v sebi začutil strahospoštovanje do njega."

Tone Vogrinec: "Z neverjetnimi besedami in s svojim žametnim glasom je znal v slovenske domove prenesti dogajanja na smučiščih. Poznam veliko ljudi, ki so dolga leta gledali TV sliko, poslušali pa radijski prenos Francija Pavšerja."

Zvone Zanoškar: "Imel je ostro besedo in je vsakemu vse povedal."

Brigita Bukovec: "Spominjam se ga po njegovih humorističnih pogovorih z nami med potovanji. Zame ni bil le radijski novinar, ampak tudi prijatelj."

Zoran Thaler: "Ko sem bil majhen, sem si želel, da bi bil Franci Pavšer."

Franci Pavšer

(25. 6. 1938 - 3. 12. 2000)

Rodil se je v Splitu, sin Štajerca in Dolenjke, zaradi očetovega poklica žandarmerijskega častnika je prva leta preživel v Dalmaciji. Po koncu druge svetovne vojne se je družina vrnila v Slovenijo, v Žiče pri Slovenskih Konjicah. Na gimnaziji v Celju je igral košarko. Prelomno leto je bilo 1954, ko je imel že pri svojih petnajstih letih objavljeno prvo uganko, tedaj je napisal tudi prvi članek in se včlanil v Planinsko zvezo Slovenije. V študentskih letih v Ljubljani se je preživljal s sestavljanjem ugank, zank in križank ter napisal tudi kakšno novičko za Slovenskega poročevalca. Prebil se je med vodilne slovenske ugankarje tistega časa. Svoje uganke je objavljal v nekdanjem samostojnem listu "Kaj veš, kaj znaš" in v prilogi Tovariša, v Delu, Kmečkem glasu, Vzajemnosti … Sestavil je prvo skandinavsko križanko v Sloveniji. Poleti 1962 je bil med več kot stotimi kandidati edini izbran na avdiciji športnega uredništva Radia Ljubljana, kjer se je oktobra zaposlil. Že 1962 je poročal o smučarskih tekih, nato leta 1964 prvič s tekem alpskega smučanja in smučarskih skokov. Izpeljal je nekaj pionirskih, tehnično izredno zahtevnih podvigov: 23. avgusta 1964 je imel prvi radijski prenos z vrha Triglava, leta 1966 pa še s Kredarice in iz letala. Februarja 1968 je prvič odpotoval na olimpijske igre v Grenoble, do Atlante 1996 je nanizal kar petnajst olimpijskih iger: zapored osem zimskih ter sedem poletnih iger. Največ je poročal o alpskem smučanju, planinstvu, atletiki, kolesarstvu, namiznem tenisu in športnem letalstvu. Od 1972 je bil kar 12 let urednik športnega uredništva tedanjega Radia Ljubljana. Bil je pobudnik izdaje kaset s slovenskimi planinskimi pesmimi in recitacijami, zbral in uredil je gradivo za štiri kasete. Ob prvih slovenskih smučarskih zmagah je bil glavni avtor kopice smučarskih almanahov (Hop Hop, Hura naši ipd.), ki so izhajali skoraj desetletje. Po njegovi zamisli so nastale prve televizijske križanke v Sloveniji, ki jih je tudi sam sestavil. Od 1982 do 1986 je bil dva mandata predsednik Društva športnih novinarjev Slovenije. Leta 1984 je izdal "Veliko knjigo križank" s približno 400 ugankami in križankami. Po dobrih 35 letih napornega novinarskega reporterskega dela se je februarja 1998 upokojil, a še naprej občasno komentiral dogodke prek mikrofona.

Priznanja in nagrade

Zlati častni znak Planinske zveze Slovenije – za posebno zaslužno in uspešno delo v planinski organizaciji, 1978

Nagrada za kratko poročilo v kategoriji informativnih oddaj na Tednu Jugoslovanske Radiotelevizije, Ohrid 1977

Radijski viktor za leto 1981, kot edini športni novinar doslej

Nagrada sklada Toneta Tomšiča – za pomemben prispevek k napredovanju slovenskega novinarstva – Društvo novinarjev Slovenije (1983) – to najvišje novinarsko priznanje v Sloveniji je prejel kot edini športni novinar doslej

Plaketa RTV Ljubljana – za zasluge pri razvoju radiotelevizije v SR Sloveniji (1983)

Radijski viktor za leto 1984, drugi Pavšerjev viktor

Zlati znak telesnokulturnih organizacij Jugoslavije

Nagrada za igralskega debitanta v kategoriji radijskih iger za odrasle na Tednu Jugoslovanske Radiotelevizije, Ohrid 1990

Bloudkova plaketa – državno priznanje za delo in dosežke v športu in telesni kulturi v Sloveniji – za življenjsko delo na področju športnega novinarstva

Zlati mikrofon Mirka Strehovca za reporterske dosežke – za življenjsko delo na področju reporterstva v Sloveniji, 1997

Spominska plaketa Planinske zveze Slovenije – za prizadevno novinarsko spremljanje planinstva, 1998

Deček s piščalko – kipec Kalinovega pastirčka – najvišje priznanje RTV Slovenija – za dolgoletno ustvarjalno delo na področju novinarstva,1998

Nagrada Marjana Rožanca – za posebne dosežke na področju športa in športnega novinarstva - Mesto Ljubljana, 1998

Priznanje Atletske zveze Slovenije – za izčrpno in korektno poročanje o atletskih dogodkih, 1999

*S tem nazivom je Pavšer zelo rad nagovarjal svoje prijatelje in znance. Večini moških je ta nadimek godil, nekateri so se nelagodno namrščili, vsi pa so se po nekaj stavkih muzali. Ženskam vseh starosti pa je ob srečanjih zaklical: "Poslušaj, mlada dama!", kar je navduševalo zlasti zrele dame. Franci je možakarje okrog sebe pogosto poimenoval kar Jože in velikokrat se je v kakšni prijetni družbi zgodilo, da so se začeli vsevprek klicati Jože in tako so vsi kmalu postali Jožeti, s Francijem vred.

Skupina Izvir je nastala leta 1974, sestavljali pa so jo: Marko Bitenc (pevec), Marjan Lebar (basist), Andrej Petković (bobni), Davorin Petrič in Franc Opeka (kitara) ter Andrej Konjajev (klaviature). Po tem, ko so s pesmijo Šel je popotnik skozi atomski vek zmagali na Jugoslovanski rock selekciji, so dobili tudi ponudbo RTV Slovenija za snemanje LP plošče Izvir. „Snemanje je potekalo v studiu Akademik. Tonski mojster je bil Miro Bevc, pri njem pa je delal tudi Aco Razbornik, saj takrat še ni imel svojega studia,“ se spominja Petrič. Da bo plošča postala kultna, pa si takrat ni predstavljal niti v sanjah. „To so bili drugi časi. Že tega, da smo lahko ustvarjali glasbo in da smo jo lahko tudi posneli ter da se je to potem vrtelo po radiu in da je izšla še plošča, smo bili blazno veseli. Nikoli pa si nismo mislili, da bo to enkrat tak hit,“ dodaja Dare. Skupina je razpadla, ko so leta 1977 Opeko, Konjajeva in Petriča poslali v vojsko. Po vrnitvi so glasbeno pot nadaljevali v drugih zasedbah.