ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BEETHOVEN, HINDEMITH

Resna

Format: CD

Šifra: 115172

EAN: 3838898115172

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. 
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant.Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah. 
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.  Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled.

Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61 je Ludwig van Beethoven (1770-1827) napisal leta 1806 in istega leta so ga tudi predstavili javnosti. To ni skladateljevo prvo delo za violino in orkester. Pred tem je že pisal violinski koncert v C-duru, za katerega pa ni znano, ali ga je sploh dokončal, saj se je ohranil le drobec prvega stavka. Sledita sloviti romanci za violino in orkester v F-duru in G-duru in končno koncert v D-duru, ki ga je napisal za svojega prijatelja Franza Clementa, takratnega vodilnega dunajskega violinista, ki je Beethovnu izdatno pomagal pri operi Fidelio. Clement je delo tudi prvič izvedel na koncertu 23. decembra 1806 na Dunaju. Izvedba ni uspela. Težko je reči, kje leži vzrok za neuspeh skladbe. Morda v tem, da je Beethoven skladbo popravljal vse do izvedbe in se solist za nastop ni mogel ustrezno pripraviti, morda pa tudi zato, ker je Clement med stavki odigral še neko svojo skladbo in razkazoval svojo spretnost na inštrumentu. Znan je bil namreč po igranju na narobe obrnjeno violino, kar je občinstvu še posebej ugajalo. Kakor koli že, skladba je utonila v pozabo za skoraj štirideset let. Oživil jo je takrat komaj dvanajstletni violinist Joseph Joachim, ki je kasneje postal ena ključnih osebnosti v razvoju forme violinskega koncerta. Skladbo je izvedel v Londonu pod dirigentskim vodstvom Felixa Mendelssohna. Od tedaj se je delo postopoma uveljavilo na koncertnih odrih in velja danes za temeljno v tej zvrsti. Beethovnov Koncert za violino in orkester v D-duru velja v razvoju violinskega koncerta kot forme za mejnik, saj v številnih pogledih odstopa od vsega do tedaj napisanega. Beethoven je sicer ohranil klasično tristavčno strukturo in razporeditev tempov, je pa delo neprimerno obsežnejše od vseh dotedanjih. Drugačen je tudi odnos do orkestracije in vloge orkestra v razmerju do solista, predvsem pa je bil solistični part v času nastanka tehnično izjemno zahteven. Franz Clement je gotovo sodeloval pri oblikovanju solističnega deleža, do določene mere pa je opazna tudi sorodnost s francoskimi vzori, na katere se je Beethoven naslanjal že v obeh romancah. Najobsežnejši prvi stavek Allegro man non troppo, napisan v sonatni obliki, prinaša vrsto domiselnih novosti. Izstopa že začetni ritmični motiv petih udarcev, ki ga uvodoma predstavijo solo timpani. V nadaljevanju se ta motiv ne izkaže le kot uvodna figura, pač pa tudi kot vezno tkivo celotnega stavka. Oblikovna zasnova drugega stavka Larghetto temelji na nizu liričnih variacij na desettaktno temo, ki jo skladatelj nadgradi z uporabo dodatnega tematskega materiala. Larghetto je organsko povezan z zaključnim tretjim stavkom Rondo: Allegro v »ljudskem« tonu, ki ima simetrično rondojsko obliko s sonatno harmonsko strukturo. V tem koncertu iz Beethovnovega zrelega obdobja je prišla do izraza predvsem njegova nežnejša plat. Morda prav v tem tiči razlog, da so ga za dalj časa zasenčile skladateljeve »viharniške« skladbe, ustreznejše okusu časa.  
Grozote prve svetovne vojne so dokončno spremenile staro »romantično« Evropo. Nemirni časi korenitih družbenih sprememb, ki so sledili, so terjali novo, drugačno umetnost. Skladatelji so v različnih smereh iskali glasbo, ki naj bi nasledila romantično. Nekateri so nadaljevali z romantično tradicijo, vendar s širitvijo orkestra in z iskanjem novih orkestracijskih in harmonskih učinkov, drugi so črpali navdih v ljudski glasbi in skozi njo uvajali nove ideje na področju ritma in harmonije. Paul Hindemith (1895-1963) je ubiral drugačne poti. V letih 1920 do 1927 je napisal niz sedmih skladb imenovanih Kammermusik, ki predstavljajo prehod iz njegovega ekspresionističnega v neoklasicistično ali neobaročno obdobje. Skladbe niso komorna glasba v klasičnem pomenu. Gre namreč za dela za zmanjšane ansambelske sestave. V njih se skladatelj naslanja tako na baročne in klasične vzore in se hkrati poigrava s prvinami jazza in aluzijami na dela svojih sodobnikov. Komorno glasbo št. 4 je skladatelj napisal za prijatelja Licca Amarja, vodjo godalnega kvarteta, v katerem je Hindemith takrat igral violo. Številka štiri je v tem nizu najbolj ambiciozno zastavljeno delo. Med drugim je tudi najdaljše in z največjim številom stavkov. Ohranja številne značilnosti violinskega koncerta. Solistični violinski part je v odnosu do orkestra izrazito izpostavljen, kar še poudari odsotnost violin v zasedbi ansambla-orkestra, ki ga sicer sestavlja petindvajset glasbenikov. Po drugi plati pa je uvodni stavek v celoti ansambelski, brez nastopa solista. V delu najdemo številne značilnosti baročne glasbe, uporabljene na izviren in nov način. Gre predvsem za oblikovno zasnovo stavkov, ritmične značilnosti in naslanjanje na kontrapunkt, medtem ko v harmonskem pogledu prevladujejo disonance, pri čemer je interval kvarte še posebej izpostavljen. Delo ima pet stavkov. Prvega, ki ga je skladatelj poimenoval Signal, z oznako tempa Breite, majestätische Halbe (široke, mogočne polovinke), zaznamuje fanfarni motiv, ki se ob disonantnih akordih ritmično nespremenjen pojavlja ves čas. Stavek ima funkcijo preludija, ki brez prekinitve preide v motorični in izrazito disonantni drugi stavek Sehr lebhaft (zelo živo) z dvema temama, v katerem nastopi solist. Osrednji del je počasni tretji stavek z naslovom Nachtstück (nočni stavek) in oznako tempa Mässig schnelle Achtel (zmerno hitre osminke). Stavek je speven, v izrazito temačnih, skoraj tragičnih tonih. Sledita virtuozna stavka Lebhafte Viertel (žive četrtinke), ki je nekakšna koračnica, in sklepni So schnell wie möglich (kolikor je mogoče hitro), v katerih se skladatelj spogleduje z jazzom in na nekaj mestih parodira L'Histoire du soldat (Vojakovo zgodbo) Igorja Stravinskega.

dr. Borut Smrekar

Skladbe:

Ludwig van Beethoven (1770-1827):
Koncert za violino in orkester v D-duru, op. 61 *
1 Allegro ma non troppo 24:34
2 Larghetto - 9:06
3 Rondo: Allegro 10:06

Paul Hindemith (1895-1963):
Komorna glasba št. 4, op. 36 št. 3 o
4 Signal: Breite, majestätische Halbe - 1:26
5 Sehr Lebhaft 6:02
6 Nachtstück: Mäßig schnelle Achtel 8:17
7 Lebhafte Viertel - 3:26
8 So schnell wie möglich 2:02

Dejan Bravničar, violina
Simfonični orkester RTV Ljubljana
Samo Hubad, dirigent*
Jean Claude Casadesus, dirigent⁰