ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BRAVNIČAR, ŠKERJANC

Resna

Format: CD

Šifra: 115165

EAN: 3838898115165

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. 
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant.Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah. 
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.  Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled.

Slovenski skladatelj, violinist in pedagog Matija Bravničar (1897 – 1977) se je rodil v Tolminu. V času obiskovanja učiteljišča v Gorici se je začel učiti violine, kasneje pa je na ljubljanskem konservatoriju študiral tudi kompozicijo pri Mariju Kogoju in Slavku Ostercu. Od konca prve pa do zaključka druge svetovne vojne je deloval kot violinist v orkestru ljubljanske Opere, leta 1945 pa je postal rektor Akademije za glasbo v Ljubljani, na kateri je kasneje vrsto let predaval kompozicijo. Postal je tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bravničar se je močno uveljavil v slovenskem glasbenem življenju. Kot skladatelj je ustvaril obsežen opus, v katerem je posegel na simfonično, operno in koncertantno področje. Med njegovimi deli izstopajo štiri simfonije, simfonične skladbe Hymnus slavicus, Kralj Matjaž, Plesna burleska, Belokranjska rapsodija, Kurent, Fantasia rhapsodica in operi Pohujšanje v dolini Šetflorjanski ter Hlapec Jernej in njegova pravica. Kot violinist je veliko pisal tudi za ta inštrument od povsem solističnih skladb in skladb s klavirsko spremljavo pa do del za violino in orkester. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju med obema svetovnima vojnama so nanj vplivali predvsem ekspresionistični vzori. Skladbe so zasnovane fantazijsko kot navidezne improvizacije z bogatimi in kontrastnimi harmonskimi nanosi, ki jih vežejo predvsem plesni ritmi ali ostinatne figure. Kasneje se je pod neobaročnimi in neoklasicističnimi vplivi njegov slog prečistil. Večjo pozornost je začel posvečati formalni strukturi skladb in bolj preizkušenim kompozicijskim pristopom, medtem ko zasledimo po drugi svetovni vojni v njegovih skladbah tudi modernistične prvine. Bravničar je bil fasciniran z ritmom, ki je v njegovih delih eden najpomembnejših momentov. Že iz naslovov številnih skladb izhaja neposredna povezava z gibanjem in plesom. Bil je tudi eden prvih slovenskih skladateljev, ki je v skladbah uporabljal ljudski melos, vendar ne na silo in za vsako ceno, temveč le kot vir navdiha za svoj osebni izraz. Koncert za violino in orkester je po mnenju mnogih eno najbolj dognanih Bravničarjevih del. Sodi v njegovo pozno ustvarjalno obdobje. Skladba je v oblikovnem pogledu nenavadna, saj ohranja tradicionalno strukturo treh stavkov, vendar pa njihov karakter povsem izstopa iz pričakovanih okvirov. Običajni hitri prvi stavek je v koncertu pretežno liričnega značaja. Sledi mu drugi, ki ni počasen in umirjen, kot bi pričakovali, pač pa je razposajen scherzo, medtem ko je tretji stavek prav tako živahen. Stavki niso grajeni na osnovi tradicionalnih oblikovno kompozicijskih načel, pač pa z nizanjem karakterno različnih ali celo kontrastnih odsekov, občasno povezanih še z motivično sorodnostjo. Tretji stavek Koncerta za violino in orkester je pisan v istrski lestvici, ki se občasno pojavlja tudi že v predhodnih dveh. Koncert je bil prvič izveden leta 1963 v Ljubljani. Kot solist je nastopil Dejan Bravničar ob spremljavi orkestra Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Sama Hubada. Iz Bravničarjevega poznega ustvarjalnega obdobja je tudi enostavčna simfonična skladba s solistično violino Fantasia rhapsodica. Skladba je, kot pove že naslov, rapsodičnega značaja. Uvede jo dvanajsttonska tema, katero skladatelj v nadaljevanju variira na različne načine. Grajena je iz treh osnovnih karakterno raznolikih, a tematsko večkrat povezanih delov. Skladbo sta krstila Dejan Bravničar in dirigent Uroš Prevoršek s Simfoničnim orkestrom RTV Ljubljana leta 1968.   
Lucijan Marija Škerjanc (1900 – 1973) je bil ena osrednjih glasbenih osebnosti minulega stoletja na Slovenskem. Deloval je kot skladatelj, dirigent, pianist, teoretik, kritik, pedagog, publicist in še kaj. Deležen je bil odlične glasbene izobrazbe. Na Dunaju je študiral klavir pri Antonu Trostu in kompozicijo pri Josephu Marxu, na kar se je izpopolnjeval še pri skladatelju Vincentu d'Indyju na Scholi cantorum v Parizu, medtem ko je študiral dirigiranje pri enem najslovitejših dirigentov tedanje dobe Felixu Weingartnerju v Baslu. Po povratku v Ljubljano je poučeval na glasbeni akademiji v Ljubljani in bil nekaj časa njen rektor. Bil je tudi dirigent Orkestralnega društva Glasbene Matice, nekaj časa direktor Slovenske Filharmonije in po vojni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Odlikoval se je z izjemnim in temeljitim glasbenim znanjem ter široko splošno razgledanostjo. V kompozicijskem pogledu ni bil slogovni novator, je pa razvil svojo posebno in razpoznavno glasbeno govorico. Ta je nekakšna zmes vzorov iz pozne romantike, impresionistične barvitosti, naslanjanja na glasbeno tradicijo, a kljub temu tudi z odzivi, čeprav zadržanimi, na aktualne vzore, celoten opus pa preveva izrazita liričnost izpovedi. Njegov (drugi) Koncert za violino in orkester je Škerjančevo značilno delo. Oblikovno izhaja iz klasičnega izročila. Zasnovan je v treh stavkih. Prvi stavek Andante molto moderato sicer ni hiter in živahen, kot je to običaj, in je izrazito liričnega značaja, je pa pisan v tradicionalni sonatni obliki. Drugi stavek, ki je skladno s tradicijo počasni Adagio, je žalna koračnica s pesemskimi konturami v oblikovnem pogledu. Tretji Allegro di molto pa je ponovno tradicionalen živahen rondo, ki pa ga zaključi ponovljena glasbena misel iz prvega stavka in tako še dodatno poveže in zaokroži celoto. Faktura koncerta izkazuje skladateljevo odlično poznavanje tako violine kot orkestra. Violinski part je pisan virtuozno, odnos med solističnim inštrumentom in orkestrom pa je povsem v okvirih tradicije. Koncert je prvič izvedla Jelka Stanič s Tržaško filharmonijo pod vodstvom Jakova Cipcija leta 1945 v Ljubljani.

dr. Borut Smrekar

Skladbe:

Matija Bravničar (1897-1977):
Koncert za violino in orkester *
1 Allegro risoluto 13:21
2 Vivo 5:13
3 Andante maestoso - Allegro assai 10:03
4 Fantasia rhapsodica o 9:39

Lucijan Marija Škerjanc (1900-1973):
Koncert za violino in orkester •
5 Andante molto moderato 17:14
6 Adagio - 5:55
7 Allegro di molto 5:25

Dejan Bravničar, violina
Simfonični orkester RTV Ljubljana*
Simfonični orkester RTV Slovenijao
Orkester Slovenske filharmonije •
Milan Horvat, dirigent*
Marko Munih, dirigent ⁰ ●