BRAHMS: SONATE ZA KLAVIR IN VIOLINO

Resna

Format: Digitalno

Šifra: 117725

EAN: 3838898117725

ZKP RTV Slovenija v sodelovanju z Radiem Slovenija – programom ARS izdaja Brahmsove Sonate za klavir in violino v izvedbi pianista, solista, komornega glasbenika, pedagoga, učitelja mojstrskih tečajev in žiranta na glasbenih tekmovanjih Roka Palčiča ter enega vidnejših slovenskih violinistov in pedagogov Žige Branka. Omenjene sonate je pianist, skladatelj in dirigent Johannes Brahms (1833–1897) napisal na vrhuncu svoje glasbene kariere, ko je bil že dobro znan tudi zunaj meja Nemčije in Avstrije. „Sonate so predvsem vpogled v obdobje Brahmsovega skladateljskega napredka, ne toliko v celotni potek njegove glasbene kariere. Prvi dve sonati, Deževna sonata in Sonata za klavir in violino, ki vsebujeta citate iz Brahmsove vokalne glasbe, izkazujeta liričen slog. Ker je Brahms rad pisal vokalno glasbo, vse od samospeva do obsežnih zborovskih del, odražajo te skladbe mešanico njegovega vokalnega in komornega glasbenega stila. Tretja sonata, Sonata za klavir in violino št. 3 v d-molu, op. 108, ki jo je Brahms posvetil Hansu von Bülowu, pa ni odkrito samoreferenčna niti ne posnema skladateljevega vokalno-inštrumentalnega sloga. Namesto tega je bolj pod simfoničnim in orkestrskim vplivom, kar pomeni, da predvsem spoštuje prednosti in omejitve inštrumentov,“ je ob tem zapisala muzikologinja Meredith C. Graham.

Rok Palčič

Rok Palčič je aktiven kot solist, komorni glasbenik, pedagog, učitelj mojstrskih tečajev in žirant na glasbenih tekmovanjih. Široko paleto glasbenih izkušenj uspešno združuje s svojo strastjo do podjetništva in organizacije kulturnih dogodkov.

Na pot glasbenega izobraževanja se je podal že pri petih letih, ne dolgo za tem pa ga je pianist prof. Sijavuš Gadžijev po zgolj nekaj letih glasbenega študija povabil pod svoje okrilje. Gadžijev ga je kasneje seznanil s priznanim pianistom, pedagogom in nagrajencem mednarodnega Chopinovega tekmovanja, Pavlom Gililovom. Pod njegovim mentorstvom je nadaljeval študij na Univerzi za glasbo v Kölnu v Nemčiji. Po diplomi leta 2009 se je odločil, da si bo razširil obzorja na podiplomskem študiju izvajanja komorne glasbe. Preselil se je v Gradec v Avstriji, kjer je študiral pri Chia Chouju, pianistu in soustanovitelju Tria Parnassus. Po opravljenem drugem magisteriju je bil, preden je emigriral v ZDA, krajši čas zaposlen kot profesor doma, v Sloveniji. Med študijem se je udeležil več mojstrskih tečajev, med drugim pri pedagogih in pianistih Aldu Ciccoliniju, Denizu Galenbeju, Ronaldu Pröllu, Kolji Lessingu in Jeremyju Denku.

Leta 2003 je Rok Palčič prejel Škerjančevo nagrado za izjemne glasbene dosežke, leta 2007 pa nastopil na Klavier-Festival Ruhr v Nemčiji in postal še prejemnik štipendije fundacije Yehudi Menuhin Live Music Now. Nastopi na prestižnih festivalih ter nagrade z državnih in mednarodnih tekmovanj so ga popeljali na prizorišča po Sloveniji, Italiji, Franciji, Hrvaški, Avstriji, Nemčiji, Češki, Španiji, Veliki Britaniji in Združenih državah. Nastopal je s priznanimi umetniki, kot so Koryun Asatryan, Ida Bieler, Ofer Canetti, Dudu Carmel, Nora Romanoff-Schwarzberg, Steven Thomas, Benjamin Ziervogel, Andrej Žust in drugi.

Kariera Roka Palčiča v ZDA se je začela leta 2015, po zaključku magistrskega študija na Univerzi na Floridi, kjer so mu za dve leti ponudili mesto gostujočega docenta za klavir in komorno glasbo. Med svojim doktorskim raziskovanjem na Univerzi v Marylandu se je osredotočal na ponovno odkrivanje pozabljene glasbe skladateljev pozne romantike – med vidnejšimi dosežki velja izpostaviti premierni posnetek celotnega opusa za solo klavir francoske skladateljice Mélanie Bonis –, poklonil pa se je tudi velikim mojstrom zahodnega kanona, denimo s celotno zbirko Brahmsovih sonat za klavir in violino, ki jih je leta 2019 posnel z Žigo Brankom za slovensko založbo ZKP.

Medtem ko ostajata nastopanje in poučevanje osrednji dejavnosti Roka Palčiča, se predano posveča tudi vodenju dveh podjetij, Chevy Chase Music in Music School 21, ki sta bili ustanovljeni z namenom zadostiti glasbenim in izobraževalnim potrebam raznolikih občinstev.

Poleg strasti, ki jo goji do koncertne, pedagoške in podjetniške dejavnosti je tudi velik človekoljub. Je ustanovitelj in umetniški vodja Kulturno-umetniškega društva Ars Haliaeti in predsednik društva Art Music Society, ki nudita podporo in priložnosti mladim glasbenikom ter zagotavljata dostop do glasbe marginaliziranim skupinam.

Žiga Brank

Violinist Žiga Brank je eden vidnejših slovenskih violinistov in pedagogov. V njegovi igri so številni kritiki izpostavili rafiniran ton širokega spektra, tehnično briljanco in virtuozno razvnetost. Bil je član orkestra Slovenske filharmonije, član Zagrebških solistov, koncertni mojster SNG Opera in Balet Maribor. Poučevanje in prenašanje znanja, ki ga je pridobil pri najbolj uglednih profesorjih, ostaja njegova osrednja profesionalna pot. Poučuje na Akademiji za glasbo v Ljubljani, honorarno sodeluje tudi s Konservatorijem za glasbo in balet v Ljubljani. Redno vodi mojstrske tečaje in seminarje ter sodeluje v pomembnejših žirijah pri nas (nacionalna tekmovanja TEMSIG, tekmovanje L. Pfeifer, G. Tartini) kot tudi v tujini na uveljavljenih mednarodnih tekmovanjih (Jeno Hubay Violin Competition). Od leta 2021 vodi katedro za glasbenopedagoške predmete na Akademiji za glasbo, sodeluje tudi v izvršnem odboru Društva učiteljev godalnih instrumentov ESTA.

Za seboj ima številne samostojne solistične koncerte tako doma kot v tujini (Nemčija, Avstrija, Italija, Nizozemska, Slovaška, Irska, Izrael, Hrvaška, Bosna in Hercegovina). V Sloveniji se je predstavil na različnih recitalih in koncertih (Festivala Ljubljana, Festival Maribor, Festival Radovljica, Festival Tartini, Cankarjev Dom, Cikel Narodnega doma Maribor, Ljubljanska Drama, Abonentski cikel Nova Gorica).

Žiga Brank se je rodil v Ljubljani, kjer se je s šestimi leti pričel učiti violino. Učil se je pri prof. M. Kosiju, leta 1995 je prejel prvo Škerjančevo nagrado, ki mu jo podelila Srednja glasbena in baletna šola v Ljubljani za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole. Študij je nato vzporedno z opravljanjem Gimnazije Vič nadaljeval v tujini na Visoki šoli za glasbo v Rostocku pri prof. Chr. Hutcap. Poleg dveh prvih nagrad na državnem tekmovanju TEMSIG, se je z velikim uspehom udeležil tudi tekmovanja Jugend Musiziert, kjer je na zveznem nivoju Republike Nemčije prejel drugo nagrado. Z odliko je študij zaključil v razredu prof. J. Rissina na Visoki šoli za glasbo v Karlsruhu.

Z orkestrom RTV Slovenija je leta 2011 posnel redko izvajani koncert F. Busonija z dirigentom L. Castriota Skanderbegom. Med pomembnejšimi nastopi z orkestri velja omeniti koncert v sklopu Festivala Ljubljana, prvo izvedbo violinskega koncerta L. M. Škerjanca z orkestrom RTV Slovenija v Veliki dvorani Slovenske filharmonije z dirigentom Simonom Krečičem. Leta 2015 je nastopil na Slovaškem z državnim orkestrom Košice, kjer je izvedel koncerta M. Brucha. Leta 2017 je nastopil z Beethovnovim violinskim koncertom pod taktirko dirigenta S. Kulenovića s Sarajevsko filharmonijo. Omenjeni koncert je posnel tudi z orkestrom RTV Slovenija.

Za seboj ima številen opus posnetkov za RTV Slovenija in obsežno diskografijo. Leta 2010 je pri založbi ZKP RTV Slovenija izšel njegov prvi album z deli W. A. Mozarta, L. van Beethovna in H. W. Ernsta s pianistko Dunjo Robotti. Kasneje (2013) je izšel album s celotnim ciklom solo sonat Eugena Ysaye-ja za katero je prejel izvrstne kritike pri nas in v tujini. S programom tega albuma je uspešno nastopil na številnih recitalih. Leta 2016 je posnel opus 24 capricciev Niccoloja Paganinija, ki so bili izdani prav tako pri založbi ZKP. Omenjen album predstavlja izjemen dosežek, pri nas prvi izdani posnetek te literature. Album je bila posneta na instrument italijanskega mojstra Dall Aglia, izdelanega leta 1834 v Mantovi, ki mu ga je velikodušno posodil violinist J. Schalamun.

Med komornimi projekti v zadnjem času so najbolj opazni recitali s pianistom Petrom Milićem (Festival Maribor, gostovanja v Gradcu, abonma Kulturnega doma Nova Gorica), nastopi v okviru projekta Glasbeni svet Sherlocka Holmesa (Festival Radovljica, Festival Maribor, letni abonma Tolmin, cikel »Akustika« ljubljanske Drame) in sodelovanje z violončelistom Milanom Hudnikom (mednarodni festival Tartini v Piranu, mladinski cikel Narodnega doma Maribor). Leta 2017 je pri založbi ZKP RTV Slovenija izšel njun prvi album z deli Z. Kodalya.

Žiga Brank igra na instrument C. F. Landolfi, izdelanega leta 1750 v Milanu, na katerega je igral eden najpomembnejših slovenskih violinistov Dejan Bravničar med leti 1957 - 2018.

Brahmsove Sonate za klavir in violino

Ko je Johannes Brahms (1833–1897), pianist, skladatelj in dirigent, na vrhuncu svoje glasbene kariere napisal tri sonate za klavir in violino, je bil že dobro znan tudi zunaj meja Nemčije in Avstrije. Sonate so predvsem vpogled v obdobje Brahmsovega skladateljskega napredka, ne toliko v celotni potek njegove glasbene kariere.

Sonato št. 1 v G-duru, op. 78, »Regensonate« (»Deževna sonata«), ki je doživela prvo izvedbo v Bonnu, je Brahms napisal v letih 1878 in 1879. V celoto jo prek ciklične oblike povezujeta motiva iz Brahmsovih samospevov »Regenlied« in »Nachklang«, op. 59. S citiranjem lastnih melodij, ki ju navdihuje dež, je Brahms namenoma razširil pripoved onkraj vokalnih skladb, ne da bi se mu bilo treba zateči k recitaciji poezije. V sonati dobi violina izrazitejši solistični glas, klavir pa služi kot spremljava.

Brahmsova sonata št. 2 v A-duru, op. 100, je nastala leta 1886, ko je skladatelj poletje preživel v Thunu v Švici. Tudi formalno je, s tem ko je skladbo poimenoval »Sonata za klavir in violino«, priznal neodvisnost in pomen obeh, klavirskega in violinskega dela. Enakovredna vloga spremljave je postala običajna v devetnajstem stoletju, ko so pričeli skladatelji pisati za klavir kot drugi glas in ne kot spremljavo. Tudi v tej drugi sonati je uporabil trostavčno strukturo in se v njej, tako kot v prvi sonati, skliceval na svoje vokalne skladbe, »Wie Melodien zieht es mir leise durch den Sinn«, »Immer leiser wird mein Schlummer« in »Auf dem Kirchhofe« (op. 105). Vse so nastale tega istega poletja kot plod istega navdiha, kontraaltistke Hermine Spies. Brahms napotuje v skladbi tudi na svoj samospev »Meine liebe ist grün« (op. 63), zasnovan na poeziji Felixa Schumanna. S tem ko referira na ta štiri dela, poslušalstvu posreduje svojo glasbo, a slavi tudi umetnike, ki so ga glasbeno navdihnili.

Zadnja sonata, Sonata za klavir in violino št. 3 v d-molu, op. 108, je nastala med letoma 1886 in 1888 in je posvečena Hansu von Bülowu. Za razliko od prejšnjih dveh sonat, je ta skladba napisana v štiristavčni strukturi, bolj podobni simfonični obliki. Prvi stavek v sonatni obliki se začne z dvema kontrastnima temama, ki odmevata tako v violinskem kot klavirskem antagonistično zastavljenem slogu, kar zopet krepi neodvisnost obeh glasov. V nasprotju z ostalimi, bolj čustvenimi stavki je četrti stavek najbolj virtuozen in se začne v slogu tarantela, ki se izteče v frenetični obračun med klavirjem in violino.

Prvi dve sonati, ki vsebujeta citate iz Brahmsove vokalne glasbe, izkazujeta liričen slog. Ker je Brahms rad pisal vokalno glasbo, vse od samospeva do obsežnih zborovskih del, odražajo te skladbe mešanico njegovega vokalnega in komornega glasbenega stila. Sicer pa tretja sonata ni odkrito samoreferenčna niti ne posnema skladateljevega vokalno-inštrumentalnega sloga. Namesto tega je bolj pod simfoničnim in orkestrskim vplivom, kar pomeni, da predvsem spoštuje prednosti in omejitve inštrumentov.

- Meredith C. Graham