ŠLAGERJI IN PESMI IZ ZAPORA - VITA MAVRIČ - JANI KOVAČIČ

Šanson - Kantavtorstvo

Format: CD

Šifra: 113819

EAN: 3838898113819

Če danes pogledam
te pesmi,                                            
prav nič ne vem,
ali so kot berilo
kaj vredne ali ne,
samo to vem,
da so košček
nekega življenja.

Odlomek iz romana Levitan,
(pripoveduje Radko Polič)

Vitomil Zupan, pisatelj, dramatik in esejist 20. stoletja, se nam šele v zadnjih nekaj letih razkriva tudi kot pesnik. V zaporu (1948–54) je napisal petindvajset pesniških zbirk (približno dva tisoč pesmi). Na prostosti, ki mu ni bila niti uradno niti neuradno dana, a si jo je vseeno jemal, pa je ob velikih romanih (Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro, Levitan) področje njegove poezije za glasbeno izvajanje doslej ostalo povsem nerazkrito.

Med poezijo, napisano v zaporu, so se našli Zupanovi notni zapisi in približno štirideset pesmi na točno določene znane skladbe, večinoma iz časa pred drugo svetovno vojno. Zupan je tedanjo glasbo dobro poznal, saj je potoval po deželah od Turčije do Portugalske, govoril tuje jezike, imel temeljno glasbeno izobrazbo in igral kitaro. Lotili smo se obsežne raziskave in odkrili skladbe, na katere je Zupan napisal svoja nova besedila, izboru pa dodali nekaj njegovih pesmi, ki jih je uglasbil Jani Kovačič.

Rdeča nit albuma »Šlagerji in pesmi iz zapora« je prikaz dobe, ki ji je Vitomil Zupan pripadal, in občutja pesnika, ki se z neustrašno domišljijo in golim upanjem »upira smrti«. Vse pesmi je Zupan napisal v zaporu med letoma 1948 in 1954.

Pričnemo z MALIKI, VZ Piz III/208, s tem “pismom materi”. To je Zupanov obračun z vrednotami in podob(c)ami novega povojnega sveta. Vendar resnica navkljub lažnivosti – raz-kriva. STEZA V MRAKU, VZ Piz IV/226, je zgleduje po italijanski pesmi La strada nell'bosco (1943). Izjemno število variacij in priredb prikriva original. To je tip tedaj popularnih pesmi, ki so temeljile na italijanski kanconi. Zupanovo besedilo je bilo treba prirediti, saj si je očitno popeval le refren in nanj zapisal verze. Pesem živih mrličev GALJOTI, VZ Piz II/99, zapornikov – galjotov je prispodoba, ki jo Zupan v Piz velikokrat uporabi. Gre za pomembno temo slovenske literature, a tu je resnična. BALADA O POŽELENJU, VZ Piz IV/246, je zaporniška balada, variacija na Georges Brassensove Chanson pour l’auvergnat (1954) v 6/8 taktu. Strast in želja v zaporu postaneta muka, to kar te v življenju žene, te v zaporu spravlja v obup. Znan šlager L’auberge au crepuscule odmeva pri Zupanu v MESTNEM LOGU, VZ Piz II/46. Tema skrivnih srečanj zaljubljencev v primestnih tavernah je stalnica besedil tistega časa. LJUBLJANSKA POMLADNA – ROMANCA, VZ Piz IV/232, je ena od zapisanih popevk. Pisanje popevk je bilo tedaj pomembno opravilo, saj je bilo treba slovenščino izuriti tudi v tem žanru. Ko je služboval na radiu, je Vitomil Zupan to nedvomo zaznal. Zložena je v duhu tedanjih šlagerjev. Martirij ječe in ZADNJA NOČ, VZ Piz V/33, je vizija vsakega zapornika. A kaj, ko je to tudi zadnja noč življenja! Zapornik ne pomeni kaj dosti, a mrtev zapornik prav nič in živi brez sramu vzamejo vse, kar se da. SINJI MOST IZ GORJA, VZ Piz IV/233, zapisana na J'attendrai, je ena napopularnejših skladb tridesetih in štiridesetih let. Francoska varianta je prepesnitev italijanske Tornerai, vendar je s francoskim besedilom dosegla svetovno slavo. MLADOST (TANGO), VZ Piz IV/217, je besedilo na pesem Douce France (1943 -1947). Trenet je bil izjemno popularen izvajalec in pisec pesmi. Ta pesem je bila zelo popularna po II. svetovni vojni. Zupan doda minljivost in kar ostaja, je spomin. Poskočen španski ¾ ples seguidilla s poudarjeno drugo dobo SEGUIDOLA – PIKAPOLONCA (Alegr.), VZ Piz VI/155, je spomin na Janijevo srečanje z VZ na Belem križu v Domu pisateljev v šestdesetih letih, ko je zbrani družbi malo zabrenkal v španskem duhu. Uporabljen je le izbor, saj ima v zapisu 12 kitic. TEMNI BLESK, VZ PIZ IV/228, je pesem, ki se zgleduje po tedaj znani popularni popevki, ki jo je verjetno Zupan tudi izvajal. Njegovo besedilo je poduhovljeno in presega vzor. Melodija je spomin na tedanje čase. Pesem prisluhov v noči NEZNANKI, VZ Piz II/35, ko slišiš v zaporu korake in se prikažejo fantastične slike onostranstva in ljubljenja – te srčike življenja. SMRTNA ŽELJA   (Spomladanski tango), VZ Piz IV/218, je napisana na melodijo Adieu mon coeur (1946) in se še danes izvaja. Najbolj se nam je vtisnila v spomin v izvedbi Edith Piaf. Še malo bolj zapeklí zaradi zaporniškega nastanka besedila. Odlomka, ki ju bere Radko Polič Rac, sta iz Zupanove knjige Levitan. 

V pen klubu pri Mikiju je imel svojo mizo. Vedno eleganten, svetovljanski, karizmatičen, v črnem, s kravato ali svileno rutico, žameten suknjič, zalizani lasje, namazani z orehovim oljem. Šef parade. Zvezda lokala. Gizdalin. Frajer. Woland iz Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova. Držala se ga je romantična avreola vojnega junaka, večnega upornika in pisateljskega asa. Ob njem je bila vedno kakšna lepa, mlada, divja mačka. Take figure med slovenskimi pisatelji ni bilo.
Dušan Jovanović, režiser, dramatik, esejist

Vitomil Zupan je bil celostna umetnina. Ilegalec, ki je slovenski jezik prelevil v platino. Levi sokol, ki je iskal ring, v katerem bi lahko divjal. Gladiator, ki je hotel prevzgojiti nacijo. Bil je pred časom, ki ga tako ali tako nikoli ni bilo. Če ga ne bi imeli, si ga ne bi mogli izmisliti. Bral si ga lahko le na glas. Bil je kot popevka, ki jo zjutraj slišiš, potem pa ti ves dan ne gre iz glave.
Marcel Štefančič, jr., filmski kritik, televizijski voditelj in publicist

Vita Mavrič je že vrsto let zaslužna, da se Slovenci poleg tradicionalnih gledaliških zvrsti  lahko pohvalimo tudi z izjemno kakovostnim glasbenim gledališčem, še posebej s šansonom. Z ustanovitvijo Café teatra leta 1994 je prva v Sloveniji zaorala ledino te gledališke zvrsti, ki je v tujini dobro uveljavljena in s tradicijo podprta, pri nas pa se je obdržala samo in zgolj po zaslugi Vite Mavrič. Leta 2000 je kot umetniška direktorica Café teatra ustanovila še festival šansona in ga poimenovala z znamenitim glasbenim podpisom Edith Piaf, La Vie en Rose. Z njim je razvila že drugo zelo uspešno glasbeno-gledališko »blagovno znamko«. Z vrsto uglednih in nadvse uspešnih tujih gostov, ki že petnajst let vsako leto vnašajo svežino, nakazujejo smeri razvoja šansona in polnijo Gallusovo  dvorano Cankarjevega doma, je temu dogodku prislužila velik mednarodni ugled, obenem pa se je izjemno potrudila tudi za širšo slovensko in mednarodno promocijo. La Vie en Rose je z leti postal paradni konj Café teatra in šansona na Slovenskem sploh. V okviru tega žanra je pustila neizbrisen pečat in dragoceno zgodovinsko gledališko sled. S svojo izjemno predanostjo, žarom, energijo, trudom in dobro voljo si je vsa ta leta prizadevala, da slovenski šanson, uglasbena poezija, kabaret in muzikal ne bi bili prepuščeni stihiji ali naključju, temveč da bi našli dom in pogoje za trajnostni razvoj. Vita Mavrič je v slovenskem prostoru unikatna in zelo dragocena gledališka osebnost, brez katere bi bila naša uprizoritvena pahljača precej bolj monokromatska. Še posebej velja poudariti, da se vsa ta leta prebija kot samostojna in neodvisna avtorica, umetnica in producentka in da ji je prav z neomajnim entuziazmom in železno voljo uspelo v tem nelahkem položaju zvrst glasbenega gledališča ne le ohraniti, temveč jo tudi vztrajno plemenititi.
1987 leta začne svojo glasbeno-gledališko kariero na odrskih deskah ljubljanskega Mestnega gledališča z glavno vlogo v nadvse uspešnem muzikalu »U slovenačkim gorama«. Kmlau zatem se s prvim samostojnim glasbeno-poetičnim recitalom »Pesem je ženska« dokončno posveti slovenskemu šansonu. V naslednjih letih zasnuje devet zelo raznolikih avtorskih glasbeno-scenskih projektov (Ježek, Brecht, Klezmer, itd) nastopi v množici TV oddaj in filmskih projektih, izda šest samostojnih albumov in odigra več glavnih vlog v muzikalih. Leta 1994 ustanovi Café teater. Leta 2000 zasnuje mednarodni večer šansonov »La Vie en Rose« ter z njim vse do danes skrbi za razvoj in priljubljeno st šansona. S svojimi projekti nadvse uspešno gostuje tako doma kot v tujini. Je Ježkova nagrajenka, prejemnica Župančičeve nagrade, raznih medijskih nagrad in nagrade mesta Ljubljana za celoten ustvarjalni opus.

Jani Kovačič že od vsega začetka piše poetične štorije o ljudeh in cinične posmehljivke ter vsakdanje spevne pesmi, a hkrati tudi zahtevne zvočne slike. Aforističen stil, ironični silogizmi in otroška naivnost krasijo besedila. Mestni ljudski pevec, izumitelj, raziskovalec človeških duš in nesmrtni individualec. Silno občuduje človeško neumnost: Neumnost je vsemu kralj! Pravi antiheroj, pristaš novega humanizma in solidarnosti, privrženec bratstva in različnosti ter lagodnega življenja. Slava je nepotrebno breme, ki dela stvari predvidljive. V KUD-u Franceta Prešerna predstavljal svoje nove pesmi v novem ciklu Akkkustik teArter. Postal je komot in ne izdaja plošč ne tu ne tam. Ostanejo vam le nastopi – deliriji enkratnosti in spominske bombe. Ob osamosvojitvi je s Tolovajskimi baladami napovedal privatiziranje v vseh oblikah, a ob vstopu v Evropo je že leto prej v Bulvar Bankrotu (2003) napovedal izgubo identitete in prazno pogoltnost. Slovo od XX. stoletja je zapeto na Baladah s ceste I. in II. Postbožični psalmi pa napovedujejo nove čase post-biblično-mitičnih razsežnosti. Jazz je postal globalni etno in v Jazzitettah (2006) ustvarja nov tip urbanega jazza. Študijski nastop s premiernimi izvedbami stare srednjeveške glasbe trubadurjev (2007) je razkrival delce tega obdobja v slovenskih deželah. Zanimiv nastop (2008) s skupino mladih glasbenikov Slovenia United uglasbljuje ljudske motive. Vendar so Jazzitette glasba XXI. stoletja, zato so tudi najvišji domet programa Akkustik teArter. Leta 2009 je izdal knjigo KNJIGA in pripravil koncert Prastarih pesmi. 2010 je pripravil nastop “Dizel Slavček & Godba na dihala” z žepno pihalno godbo s pesmimi za na koncerte, fešte in ulice. Izšla pa je tudi dolgo pričakovana CD plošča z Big Bandom RTV Slovenija “Cerberus Hotel – Jazzitette”. Za 2011 se zbir pesmi korozije globalne družbe imenuje Bureau sombre / Temačni biro. V knjigi kratkih zgodb Socialitete ino štorijali je veliko orimanih in neorimanih izbranih dogodb in naukov postindustrijske dobe. Nadaljevanje v letu 2012 z Big Bandom RTV Slovenija Silikonski časi – Jazzitette2 iz programa Akkustik teArter-ja so nov dosežek NUJ (Novega Urbanega  Jazza). Za 2013 je pripravil Besne pesmi, spevne prigodnice za vsakdanjo vstajniško rabo. . Z Vito Mavrič pa sta sodelovala pri Brechtu, Nepozabnih in 2014/15 pri koncertu pesmi Vitomila Zupana.

VSEBINA:
1.MALIKI   1:56
(Jani Kovačič / Vitomil Zupan)
2. LEVITAN  2:09
Odlomek iz romana Vitomila Zupana
3. STEZA V MRAKU  2:45
(La strada nell'bosco – Cesare A. Bixio/Ermenegildo Rusconi/Nicola Salerno)
4. GALJOTI  3:08
(Jani Kovačič / Vitomil Zupan)
5. BALADA O POŽELENJU  2:41
(Chanson pour l’Auvergnat ­– Georges Brassens / Georges Brassens)
6. MESTNI LOG  3:29
(L’auberge au crepuscule – Alex Alstone/Roger Seiller/André Viaud)
7. LJUBLJANSKA POMLADNA – ROMANCA  2:44 (poslušaj!)
(Jani Kovačič, Vitomil Zupan)
8. ZADNJA NOČ  5:51
(Jani Kovačič / Vitomil Zupan)
9. SINJI MOST IZ GORJA   3:14
(J'attendrai – Tornerai – Dino Olivieri /Nino Rastelli)
10. MLADOST   2:28
(Douce France – Charles Trenet /Charles Trenet )
11. SEGUIDOLA – PIKAPOLONCA  2:33
(Jani Kovačič / Vitomil Zupan )
12. TEMNI BLESK  4:07
(Jaka Pucihar / Vitomil Zupan )
13. NEZNANKI   3:51  (poslušaj!)
­(Jani Kovačič / Vitomil Zupan)
14. LEVITAN  0:21
Odlomek iz romana Vitomila Zupana
15. SMRTNA ŽELJA   3:13
(Adieu mon coeur – Marguerite Monnot/Henri Contet)

Besedila spisal: Vitomil Zupan
Glasbo zložil: Jani Kovačič
Glasbo priredili: Jaka Pucihar, Anže Langus - Petrović, Jure Rozman in/and Boštjan Grabnar

Izvajajo:
Vita Mavrič : poje
Jani Kovačič : poje in igra kitaro
Jaka Pucihar : klavir
Anže Langus-Petrović: kontrabas
Jure Rozman: bobni
Boštjan Grabnar : harmonika
Radko Polič : pripoveduje