ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: BACH, PORPORA, PROKOFJEV, BARTÓK, VERACINI, ČAJKOVSKI, PAGANINI

Resna

Format: CD

Šifra: 115134

EAN: 3838898115134

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant. Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah.
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.
Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled.  

V izjemnem opusu Johanna Sebastiana Bacha (1685 – 1750) za solo violino, s katerim je skladatelj odprl nova kompozicijska obzorja za ta inštrument, je gotovo najslavnejša Partita št. 2 v d-molu. Baročna partita je ciklična skladba, ki jo tvori niz plesnih stavkov. Partito v d-molu sestavljajo plesi Allemande, Corrente, Sarabanda in Giga, celoto pa zaokroža slovita Ciaccona. Slednja je po prepričanju mnogih vrhunec baročne violinske glasbe in eno najtehtnejših del v zgodovini glasbe sploh.  Nicola Porpora (1686 – 1768) je bil sodobnik Bacha, Händla, Vivaldija, pa tudi Haydna in mladega Mozarta. V zgodovino se je zapisal predvsem kot skladatelj oper in učitelj petja. Med drugimi je bil njegov učenec Farinelli, najslavnejši pevec baročne dobe. Porpora je deloval v rodnem Neaplju, kamor se je po postankih v Rimu, na Dunaju, v Benetkah, Londonu in Dresdnu ponovno vrnil. Manj je znan kot skladatelj komorne glasbe. V komornem opusu je najpomembnejša zbirka dvanajstih sonat za violino z oštevilčenim basom op. 12, med katerimi izstopa druga sonata v G-duru s stavki Grave sostenuto, Fuga, Aria in Allegretto moderato. V skladanju za violino sicer ni bil posebno izviren, vendar odlikuje njegove skladbe obvladovanje poznobaročnega in zgodnje klasicističnega kompozicijskega stavka, zato jih koncertanti radi uvrščajo na sporede recitalov. 
Malo je skladateljev dvajsetega stoletja, ki bi zapustili tako obsežen opus baletne glasbe kot Sergej Prokofjev (1891 – 1953). Med njegovimi baleti sta najslavnejša Romeo in Julija ter Pepelka, ki sta postala del klasičnega železnega baletnega repertoarja. Glasba obeh baletov nosi nezgrešljivo prepoznaven skladateljev osebni pečat. Najuspešnejše točke iz obeh baletov je skladatelj združil v več orkestrskih suit in običajno napisal tudi klavirske priredbe, ki so postale zelo priljubljene. Najbolj znane in priljubljene priredbe za violino in klavir pa so delo znamenitega ruskega violinista Mikhaila Fichtenholza. Pričujoče skladbe Gavota, Passepied, Zimska vila in Mazurka so iz njegove zbirke Pet skladb iz »Pepelke« za violino in klavir. 
Madžarski violinski virtuoz Joseph Szigeti (1892 – 1973) se je že v mladosti spoprijateljil s skladateljem Bélo Bartókom (1881 – 1945). Čeprav je zaradi mednarodne kariere večino časa preživel v tujini, je s skladateljem ves čas vzdrževal stike. Leta 1926 je Szigeti priredil za violino in klavir šest Bartókovih klavirskih skladb »Za otroke«, ki so priredbe ljudskih pesmi. Bartok je bil nad prijateljevim delom navdušen. Predlagal je le nekaj manjših popravkov v harmoniji, vodenju glasov in v klavirskem stavku, predvsem pa je preoblikoval skladbe v tri attacca sklope. Danes jih poznamo kot Madžarske ljudske napeve za violino in klavir, kot soavtorja pa se navajata tako Bartók kot Szigeti. 
Kot številne baročne skladatelje je tudi Francesca Mario Veracinija (1690 – 1768) burna glasbena kariera vodila iz rodnih Firenc v najpomembnejša tedanja kulturna središča v Evropi, med katerimi izstopajo Benetke, Dresden in London. Veracini je bil tudi violinski virtuoz, ki je s kakovostjo igre prestrašil celo Giuseppa Tartinija, da se je ta za nekaj časa umaknil in izpopolnil svoje rokovanje z lokom. Danes poznamo Veracinija predvsem po njegovih violinskih sonatah, medtem ko so njegove opere, s katerimi je bil v Londonu nekaj časa pomemben tekmec Händlu, in druga dela prešla v pozabo. Njegovo najbolj priljubljeno delo je Largo v fis-molu iz Sonate št. 6 iz zbirke Sonate Accademiche op. 2. Na pričujočem posnetku ga lahko slišimo v redakciji violinista Maria Cortija. 
Sentimentalni valček Petra Iljiča Čajkovskega (1840 – 1893) je zadnja iz zbirke Šestih klavirskih skladb, op. 51. Skladbe so nastale v skladateljevem težkem življenjskem obdobju, ko je zaradi osebne stiske in nemira nenehno potoval. Med krajšim oddihom leta 1882 je v počitniški hišici blizu Kamenke očitno le našel dovolj časa in miru, da je izpolnil naročilo založnika in napisal šest na videz lahkotnih skladb za klavir. Vsaka izmed njih je posvečena drugi ženski. Zanimivo pa je, da danes Sentimentalni valček pogosteje slišimo v različnih priredbah kot pa v izvirniku. 
Niccolo Paganini (1782 – 1840) velja še danes za enega največjih violinskih virtuozov vseh časov. Njegov vpliv na tehniko violinske igre je bil prelomen. Odlikoval se ni le z enkratno tehnično spretnostjo na inštrumentu, pač pa je v violinsko igro vpeljal tudi vrsto novosti. V letih med 1805 in 1809 je napisal 24 Capricciov za solo violino, ki predstavljajo povzetek njegove violinske tehnike in so bili v tedanjem času za izvajalce nedosegljivo zahtevni. Čeprav se je Paganini osredotočal predvsem na violinsko tehniko, so ga kot številni cenili tudi kot skladatelja. Schumann, Brahms, Liszt, Rahmaninov, Lloyd Webber in številni drugi so se navdihovali pri njegovih Capriccih in drugih skladbah. Danes so, ironično, njihove obdelave bolj znane in priljubljene od Paganinijevih izvirnih skladb.

dr. Borut Smrekar

Skladbe:

Johann Sebastian Bach (1685-1750):
Partita za violino solo št. 2 v d-molu, BWV 1004
1 Allemanda 3:33
2 Corrente 2:06
3 Sarabande 2:49
4 Giga 3:45
5 Ciaccona 15:33

Nicola Porpora (1686–1768):
Sonata za violino v G-duru, Op. 12 št. 2 *
6 Grave sostenuto – Fuga: Allegro 4:30
7 Aria: Lento cantabile – 3:12
8 Allegretto moderato 3:18

Sergej Prokofjev (1891-1953):
Pet skladb iz baleta Pepelka (prir. M. Fichtenholz) o
9 Gavota 2:41
10 Passepied 1:52
11 Vila Zima 4:32
12 Mazurka 2:46

Bela Bartok (1881-1945):
Madžarski ljudski napevi (prir. J. Szigeti)*
13 Parlando - Andante Non Molto - Allegro Vivace 4:37
14 Andante Sostenuto - Allegro 2:54
15 Andante - Poco Vivace 2:19

Francesco Maria Veracini (1690–1768):
16 Largo (prir./arr. M. Corti) o 4:02

Peter Iljič Čajkovski (1840–1893):
17 Sentimentalni valček, Op. 51 št. 6 o 2:13

Niccolo Paganini (1782-1840):
24 Capricciov za violino solo, Op. 1
18 Capriccio št. 9 v E-duru - Allegretto 3:04
19 Capriccio št. 13 v B-duru - Allegro 2:03
20 Capriccio št. 14 v Es-duru - Moderato 1:29
21 Capriccio št. 23 v Es-duru - Posato 3:51

Dejan Bravničar, violina
Marijan Lipovšek, klavir *
Lidija Stanković, klavir⁰