ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: LALO, SIBELIUS, RAVEL

Resna

Format: CD

Šifra: 114717

EAN: 3838898114717

Znano je, da nacionalni radijski arhiv skriva pravo zakladnico slovenske glasbene ustvarjalne in poustvarjalne dediščine, a v svoji pravi veličini se nam ta razkrije šele ob posebnih priložnostih kot so tematsko zasnovani ciklusi glasbenih oddaj, različni jubileji, antološke glasbene izdaje. Tak biser predstavlja pričujoča antologija violinista Dejana Bravničarja ob njegovem 80. rojstnem dnevu, ki smo jo zasnovali skupaj z umetnikom in njegovo soprogo Diko na Programu ARS in v Založbi ZKP RTV Slovenija - založbi kakovostnih programov. Na petih glasbenih albumih se pred nami razgrinja razkošna glasbena krajina solističnih, komornih in koncertantno-simfoničnih del od Bacha in Mozarta prek najbolj priljubljenih koncertov Mendelssohna, Beethovna, Čajkovskega, Brahmsa in Sibeliusa do Bartoka, Ravela in Stravinskega. Paleta skrbno restavriranih posnetkov sega od leta 1964 pa do leta 1999 in tako nas prevzamejo interpretacije 27-letnega mladeniča in zrelega umetnika, ki nas hkrati popeljejo prek desetletij slovenske glasbene poustvarjalnosti z obema osrednjima simfoničnima orkestroma, Orkestrom Slovenske filharmonije in Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, ter z najvidnejšimi dirigenti in pianisti polpretekle dobe kot so Marijan Lipovšek, Aci Bertoncelj, Samo Hubad, Uroš Prevoršek, Bogo Leskovic, Anton Nanut in Uroš Lajovic.

Mojca Menart

Prav neverjetno je, da je španski ljudski melos s svojo posebno ritmično in melodično barvitostjo dobil najboljši izraz v delih francoskih in ne domačih skladateljev. Spomnimo se le Bizetove Carmen, Chabrierjeve Espagne, številnih skladb Debussyja, Ravela in še koga. Verjetno gre za edinstven primer oplajanja ene kulture z drugo. Manj je znano, da je  ta »španski val« sprožil Eduard Lalo (1823 – 1891) s svojo Špansko simfonijo.
Lalo je proti volji staršev odšel študirat glasbo in se je razvil v odličnega violinista. Muziciral je v elitnih komornih zasedbah, katerim so se občasno pridružili tudi glasbeniki kot Clara Schumann, Camile Saint-Säens, Anton Rubinstein in drugi. Študiral je tudi kompozicijo in prejel drugo nagrado na Prix de Rome, vendar po zaključenem študiju kot skladatelj ni in ni mogel prodreti. Do svojega petdesetega leta je bil dokaj neopazna figura na pariški glasbeni sceni. Usodno zanj pa je bilo srečanje s španskim violinskim virtuozom Pablom de Sarasatejem, s katerim sta se hitro spoprijateljila. Lalo je zanj napisal najprej nekaj krajših skladbah in potem še danes pozabljeni Violinski koncert v f-molu. Ker je bil koncert dobro sprejet, je nadaljeval s Špansko simfonijo za solo violino in orkester.
Španska simfonija je bolj kot simfonija violinski koncert v petih stavkih. Skladatelj jo je poimenoval »simfonija« predvsem zaradi večjih dimenzij dela. Sarasate je delo krstil 7. februarja 1875. Pisano mu je bilo na kožo in skladba je doživela izreden uspeh ter sprožila val intenzivnega zanimanja za Španijo in špansko kulturo v Parizu. Izvedena je bila namreč še pred Bizetovo Carmen, ki je »špansko vročico« le še stopnjevala. Vpliv dela je segel daleč preko francoskih meja in je med drugim navdihnil tudi Čajkovskega pri pisanju njegovega violinskega koncerta. Lalo je kasneje napisal še vrsto skladb, ki jih navdihuje melos različnih evropskih narodov, a uspeha Španske simfonije ni več ponovil.
Španske ritme in melos je Lalo uporabil predvsem kot poklon svojemu prijatelju. Skoraj vsak stavek simfonije vsebuje katerega od karakterističnih španskih plesnih ritmov. Prvi stavek Allegro non troppo je med vsemi še najbolj simfonično zasnovan. V njem zablesti iberski kolorit z značilnostmi  malaguene v prvi temi violine in spominja na flamenco. Drugi stavek Scherzando: Allegro molto z nekoliko resnobnim srednjim delom je v ritmu seguidile. Tretji stavek Intermezzo: Allegretto non troppo, ki temelji na habaneri, so dolgo časa izpuščali, češ da je razvlečen in se ne poda celoti. Šele Yehudi Menuhin ga je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel ponovno igrati in je danes redno sestavni del izvedb. Četrti stavek Andante je bolj melanholičnega značaja in nekoliko odmaknjen od španskega kolorita, medtem ko sklepni Rondo: Allegro, ki so ga večkrat opredeljevali kot italijanski saltarello, ponovno uvaja značilnosti malaguene in habanere.

Sto let po nastanku Koncerta za violino in orkester v d-molu, op. 47 Jeana Sibeliusa (1865 – 1957) je bilo na prodajnih policah trgovin s ploščami na voljo več kot petdeset različnih njegovih posnetkov. Verjetno gre za največkrat izvajani violinski koncert dvajsetega stoletja.
Skladatelj je prvič omenil, da snuje koncerta za violino in orkester,  že v letu 1899 v svoji korespondenci, a je preteklo še pet let, da je uspel svojo zamisel tudi uresničiti. Tako je 8. februarja 1904 v Koncert za violino in orkester v D-molu pod skladateljevim dirigentskim vodstvom prvič izvedel madžarski violinski pedagog češkega rodu Victor Nováček v Helsinkih. Prva izvedba ni uspela, verjetno v precejšnji meri zaradi solista, ki zahtevnemu delu preprosto ni bil kos. Sibelius se je za prvo izvedbo sicer dogovarjal s drugim violinistom v tujini, a bi bil podvig finančno prezahteven in je bil zato Nováček izhod v sili. Skladatelj tudi s samim delom ni bil zadovoljen in je v naslednjem letu koncert revidiral. Drugi in tretji stavek nista bila deležna pomembnejših sprememb, medtem ko je prvi stavek močno skrajšal in še zlasti korenito pa je posegel v orkestracijo tako, da je precej olajšal orkestrski zvok. Revidirano različico sta prvič izvedela solist Karel Halíř in Berlinski dvorni orkester pod vodstvom Richarda Straussa 19. oktobra 1905 v Berlinu. Kljub uspešni izvedbi je skladba zares zaslovela šele v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko jo je posnel Jasha Heifetz in od takrat dalje je del standardnega koncertnega repertoarja. V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja so skladateljevi dediči prvič dovolili ponovno izvedbo izvirne različice in še vedno imajo le redki orkestri dovoljenje za njeno izvajanje.
Sibelius je zasnoval koncert v simfonični smeri z enakovrednim deležem solista in orkestra. Ohranil je tradicionalno tristavčno zasnovo, medtem ko lahko oblikovne opredelitve stavkov, podobno kot pri skladateljevih drugih delih, uporabljamo le pogojno. Uvodni temačni stavek Allegro moderato je zasnovan v sonatni obliki. Verjetno je to edini koncert, v katerem solist nastopi z disonanco. Po zgledu Mendelssohna je solistična kadenca organsko vključena v stavek na prehodu iz izpeljave v reprizo. Sledi lirični stavek Adagio di molto v preprosti dvodelni obliki s kratko kodo. Formalno zelo težko opredeljivi tretji stavek Allegro ma non tanto lebdi med sonatno formo in rondojem in je kontrastno ritmično poudarjeno nadaljevanje s temperamentnim zaključkom.

Malo je koncertantnih skladb, ki bi ob nastanku v skladateljski srenji zbudile toliko burnih odzivov, kot jih je rapsodija za violino in orkester Tzigane Mauricea Ravela (1875 – 1939). Delo je nastalo po naročilu madžarske violinistke Jelly d'Arany, daljnega sorodnice slovitega Josepha Joachima. V prvotni različici je zasnovano s klavirsko spremljavo ob opcijski uporabi luthenala. Luthenal je poseben pripomoček, ki se vstavi med klavirske strune in dušilce, zaradi česar postane zvok klavirja podoben zvoku cimbal. Prva izvedba rapsodije s klavirsko spremljavo in luthenalom je bila v Londonu z Jelly d'Arany kot solistko. Uspeh je bil izreden, kritike pa vse prej kot prijazne. Skladatelj je kasneje klavirski part orkestriral in v takšni različici so Tzigane prvič izvedli v Amsterdamu 19. oktobra 1924 s solistom Samuelom Duškinom in dirigentom Pierrom Monteuxom.
Skladatelji, ki so zastopali novatorske težnje, se sprejeli Tzigane kot Ravelovo izdajo njihovih prizadevanj, saj naj bi skladba po njihovem prepričanju sodila desetletja nazaj v preteklost. Očitno niso bili zmožni dojeti, da je bil Ravel preprosto navdušen nad cigansko glasbo in nad srednjeevropsko violinsko tradicijo in ji je zato napisal iskren poklon. K sreči so se tovrstni pomisleki sčasoma izkazali kot povsem neupravičeni in prej ko ne izraz omejenosti Ravelovih kritikov. Tzigane je danes ena najbolj priljubljenih virtuoznih skladb za violino in nepogrešljiv sestavni del koncertnih sporedov. 

Dr. Borut Smrekar

Édouard Lalo (1823-1892):
Španska simfonija v d-molu, op. 21 *
1       I     Allegro non troppo                               8:20
2       II    Scherzando: Allegro molto                   4:31
3       III    Intermezzo: Allegretto non troppo        6:06
4      IV    Andante                                                6:34
5       V   Rondo: Allegro                                       8:34

Jean Sibelius (1865-1957):
Koncert za violino in orkester v d-molu, op. 47 ⁰
6       I     Allegro moderato                                    15:07
7       II    Adagio di molto                                         7:50
8       III    Allegro ma non tanto                                7:17

Maurice Ravel (1875-1937):
9 Tzigane, koncertna rapsodija za violino in orkester ⁰     9:52  (poslušaj!)

Dejan Bravničar, violina

Orkester Slovenske filharmonije*
Simfonični orkester RTV Ljubljana⁰
Uroš Lajovic, dirigent *
Samo Hubad, dirigent ⁰

Posneto: Slovenska filharmonija, 1980 (1-5, 9); Maribor – v živo, 1980 (6-8).