ANTOLOGIJA - DEJAN BRAVNIČAR: TARTINI, BABNIK, BRAHMS, YSAŸE, BRAVNIČAR

Resna

Format: CD

Šifra: 115158

EAN: 3838898115158

Violinist Dejan Bravničar (1937 - 2018) sodi med najpomembnejše slovenske poustvarjalce v drugi polovici dvajsetega stoletja. Na njegov osebnostni in umetniški razvoj je pomembno vplivalo že družinsko okolje. Mati Gizela je bila balerina, oče Matija Bravničar pa skladatelj in violinist, ki ga uvrščamo med vodilne slovenske skladatelje v sredini dvajsetega stoletja in je s svojim umetniškim, publicističnim in pedagoškim delom kot profesor in dekan ljubljanske Akademije za glasbo vidno sooblikoval tedanje kulturno in družbeno življenje. Sin Dejan se je že zgodaj spoprijateljil z violino. Na srednji stopnji ga je oče zaupal Franu Staniču, na glasbeni akademiji v Ljubljani pa Karlu Ruplu. Po diplomi je nadaljeval študij na Konservatoriju P. I. Čajkovskega v Moskvi pri enem največjih violinistov dvajsetega stoletja Davidu Ojstrahu. Med bivanjem v Moskvi je spoznal vrsto tedanjih najboljših svetovnih glasbenikov. Sledilo je še leto dni izpopolnjevanja pri sloviti violinistki Pini Carmirelli na Akademiji svete Cecilije v Rimu. 
Po končanem študiju se je ustalil v domovini kot svobodni umetnik koncertant.Poleg številnih nastopov doma, je gostoval v Angliji, Franciji, Avstriji, na Nizozemskem in Poljskem, v Bolgariji, Švici, nekdanji Sovjetski zvezi in drugod, kjer je sodeloval z vrhunskimi dirigenti kot so Kurt Sanderling, Kiril Kondrašin, Paul Klecki, Carlo Zecchi, Jean Martinon in drugi. Dejaven je bil tudi na področju komorne glasbe, kjer izstopa sodelovanje z violončelistom Cirilom Škerjancem in pianistom Acijem Bertoncljem v Triu Tartini. Kot Trio Tartini so nastopali v domovini in v svetovnih kulturnih središčih kot so Dunaj, New York in Pariz. Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je začel poučevati na Akademiji za glasbo v Ljubljani in bil osem let tudi njen dekan. Vzgojil je generacije violinistov, ki igrajo v slovenskih profesionalnih orkestrih in poučujejo na glasbenih šolah. 
Dejan Bravničar je v svoji solistični karieri izvedel več kot petdeset violinskih koncertov. Njegov repertoar sega od Vivaldija in Bacha do Mozarta, Beethovna, Mendelssohna, Paganinija, Brahmsa, Laloja, Čajkovskega, Wieniawskega, Sibeliusa, Szymanowskega ter najpomembnejših del tega žanra iz dvajsetega stoletja kot so koncerti Bartoka, Hačaturjana, Stravinskega, Hindemitha, Prokofjeva in Šostakoviča. S svojim delom je trajno zaznamoval slovensko glasbeno krajino. Kot koncertant je na domače glasbeno prizorišče vnesel nove in višje standarde glasbenega poustvarjanja. S številnimi koncerti po Sloveniji je v času, ko je bila vrhunska umetnost dostopna le v redkih središčih, omogočil najširšemu krogu občinstva seznanitev z deli svetovne literature v vrhunski izvedbi. Neprecenljiv je tudi njegov prispevek k uveljavljanju slovenske glasbe. Kot koncertant je izvedel violinske koncerte Lucijana Marije Škerjanca, Danila Švare, Matije Bravničarja in Primoža Ramovša ter vrsto drugih slovenskih del ter jih sam ali pa s Triom Tartini promoviral tudi v tujini. Na področju pedagoške dejavnosti so pomembne tudi njegove redakcije del svetovnih in domačih skladateljev. Za svoje delo je prejel številne državne nagrade in priznanja, kot so nagrada Prešernovega sklada, nagrada mesta Ljubljane, bil je imenovan za zaslužnega profesorja Univerze v Ljubljani in za častnega člana ESTA Slovenije.  Dejan Bravničar je bil ena najmarkantnejših osebnosti med slovenskimi glasbeniki. S svojim umetniškim in pedagoškim prispevkom je zapustil trajno sled. 

 

V Piranu rojeni skladatelj Giuseppe Tartini (1692 – 1770) sodi med najpomembnejše violiniste svoje dobe. Skoraj celoten skladateljski opus je posvetil temu inštrumentu, pa naj gre za violinske koncerte, ki jih je napisal preko 135, ali pa violinske sonate. Pomemben je bil tudi kot glasbeni teoretik, ki je med drugim odkril diferencialne tone. Njegovo najbolj znano delo je Sonata v g-molu imenovana Vražji trilček. O nastanku sonate je Tartini povedal, da se mu je v sanjah prikazal vrag in se mu v zameno za njegovo dušo ponudil za služabnika. Vrag je izpolnil vsako Tartinijevo željo. Tartini ga je hotel preizkusiti, če zna igrati tudi violino. Vrag je godel tako lepo, da je skladatelju zastal dih. Ko se je Tartini prebudil, je nemudoma vzel v roke violino in skušal zaigrati, kar je slišal v sanjah. Tako je nastala, kot je rekel sam, njegova najboljša skladba, a še vedno v lepoti daleč od tistega, kar je godel vrag. Sonata ima tri stavke: Larghetto, Allegro energico in Grave – Allegro assai, med katerimi zadnji še vedno predstavlja tehnični izziv tudi sodobnim izvajalcem.   
Skladatelj, dirigent in vsestranski inštrumentalist Matej Babnik (1787 – 1868) je bil verjetno slovenskega rodu. Rodil se je na Dunaju, v začetku 19. stoletja pa je prišel v Ljubljano in deloval v različnih glasbenih ustanovah. Med drugim je bil tudi član Filharmonične družbe. Kasneje se je preselil v Budimpešto, kjer je deloval kot pedagog in dirigent vse do smrti. Iz njegovega skladateljskega opusa se je ohranila le peščica del, med katerimi je najbolj znana Sonata za klavir ob spremljavi violine. V sonati, ki je zasnovana v treh stavkih Allegro moderato, Andante grazioso in Rondo allegretto, se prepletajo različne prvine. Ob številnih značilnosti predhodnih slogovnih obdobij pa je mogoče zaznati tudi vpliv takratnih sodobnih tokov. Poleti leta 1886 je Johannes Brahms (1833 – 1897) letoval v Thunu v bernskem kantonu v Švici. Čas je preživljal v krogu prijateljev in ob dolgih sprehodih v naravi. Zapisal je, da pokrajina »kar kipi od melodij in mora paziti, da jih ne potepta«. Izkazalo se je, da je takrat zasnoval Dvojni koncert za violino in violončelo op. 102, Sonato za violončelo in klavir št. 2, op. 99 in Klavirski trio št. 3, op. 101 ter več samospevov. Med drugim pa je tudi zaključil Sonato št. 2 v A-duru za violino in klavir, op. 100. To je med njegovimi violinskimi sonatami najbolj lirično delo, v katerem je sijajno uskladil ponotranjeno osebno izpoved z inštrumentalno virtuoznostjo. Deleža violine in klavirja sta enakovredna tako v pogledu tematskega materiala kot tudi vloge vodenja. Sonata ima tri stavke. Liričnemu Allegro amabile sledi drugi stavek Andante tranquillo — Vivace — Andante — Vivace di più — Andante — Vivace, ki je kombinacija počasnega stavka in scherza, medtem ko je sklepni stavek Allegretto grazioso (quasi andante) pisan v ljudskem tonu. Clara Schumann je bila nad skladbo navdušena in je Brahmsu pisala, da želi, »da bi jo zadnji stavek spremljal na poti s tega na oni svet.«   
Šesta solo sonata belgijskega skladatelja, dirigenta in violinskega virtuoza Eugenea Ysaÿa (1858 – 1931) nosi izrazit španski pečat. Posvečena je španskemu violinistu Manuelu Quirogi, ki so ga kritiki šteli kot najboljšega naslednika Pabla de Sarasata. Quiroga sicer te skladbe v javnosti ni nikoli izvedel. Sonata je pisana v enem stavku z oznako Allegro giusto non troppo vivo in temelji na španski havaneri z razgibanim srednjim delom. Odlikuje jo bogata tekstura z obilno rabo kromatike in lestvičnih pasaž. Ysaÿe je v tej sonati povzel bogato virtuozno tradicijo devetnajstega stoletja kot pravi naslednik Wieniawskega in Vieuxtempsa, pri katerima se je učil.  
Med slovenskimi skladatelji je bil Matija Bravničar (1897 – 1977) gotovo eden najboljših poznavalcev violine. Bil je sam violinist in je za ta inštrument napisal obsežen opus skladb s spremljavo klavirja ali orkestra. Ker je na tem področju zagotovo najzahtevnejše pisanje skladb za godala solo, predstavlja v naši literaturi Bravničarjeva Sonata za violino solo, ki jo je posvetil sinu Dejanu, svojevrsten podvig. Skladba sodi v skladateljevo pozno obdobje, ko je začel vse več pozornosti posvečati formalni strukturi skladb in že preizkušenim kompozicijskim pristopom. V sonati s stavki Moderato, Fuga, Andante mesto in Allegro capriccioso je Bravničar pokazal mojstrsko obvladovanje violinskega stavka, v katerem je hkrati uspel ohraniti in razvijati vse značilnosti svojega osebnega kompozicijskega sloga.

dr. Borut Smrekar

Skladbe:

Giuseppe Tartini (1692-1770):
Sonata za violino in klavir v g-molu “Vražji trilček” (prir. F. Kreisler) *
1 Larghetto 2:57
2 Allegro energico 3:18
3 Grave – Allegro assai 9:10

Matej Babnik (1787-1868):
Sonata za violino in klavir v F-duru o
4 Allegro moderato 6:12
5 Andante gratioso 5:17
6 Rondo: Allegretto 3:43

Johannes Brahms (1833-1897):
Sonata za violino in klavir št. 2 v A-duru, op. 100 •
7 Allegro amabile 8:52
8 Andante tranquillo 7:14
9 Allegretto grazioso (quasi Andante) 5:27

Eugene Ysaye (1858-1931):
10 Sonata za violino solo št. 6 v E-duru, op. 27 št. 6 7:32
 

Matija Bravničar (1897–1977):
Sonata za violino solo
11 Moderato 3:50
12 Fuga: Allegro moderato 5:35
13 Andante Mesto 3:24
14 Allegro capriccioso 3:27

Dejan Bravničar, violina
Mojca Pucelj, klavir*
Aci Bertoncelj, klavir ⁰
Marijan Lipovšek, klavir●